Kot bližnjevzhodni poročni parti

Sklepno dejanje novega ljubljanskega festivala Stiropor se bo (vsaj v novejšo) zgodovino Metelkove verjetno zapisalo kot eden bizarnejših koncertnih dogodkov. Ne zgodi se namreč pogosto, da bi tam nastopali glasbeniki, ki so svoje kariere začeli s preigravanjem »štuc-štuc« komadov na lokalnih svatbah. Še manj pogosto, če gre za glasbenike, ki od poročne »imejmo se fajn« formule niso bistveno odstopili niti pozneje.

Ampak s premiernim nastopom sirskega fenomena Omarja Souleymana na domačih odrih smo dobili točno to, zmes tradicionalnih arabskih glasbenih vzorcev in casio plesnega sintpopa, za katero se je pojavil vtis, kot da bi se na Letni vrt Gale hale teleportirala iz kakšnega trashy bližnjevzhodnega diska sredi osemdesetih. Naključni, nepoučni obiskovalec se je ob pogledu na razplesano, nekaj stoglavo, metelkovsko angažirano občinstvo, verjetno le praskal po glavi ...

No, dober odziv našega občinstva ni nobena izjema. Souleyman je v zadnjih petih letih postal globalni glasbeni fenomen z impresivnim rezimejem. Za njim so nastopi na verjetno najbolj čislanem festivalu urbane glasbe, na barcelonskem Sonarju, pa na največjem svetovnem glasbenem festivalu v Glastonburyju in koncertu ob podelitvi Nobelove nagrade za mir. Njegovo lansko ploščo Wenu Wenu je produciral Kieran Hebden (Four Tet) in založila podzaložba trendovske Domino Records, hvalospeve pa mu pišejo tako alternativni kot vse pogosteje tudi mainstream mediji. Ob tem je zanimivo, da Souleyman s svojo glasbo bistveno ne izstopa iz sirske oziroma bližnjevzhodne ulične »kiosk« scene, toda za obskurno eksotiko specializirana založba Sublime Frequencies, ki ga je pred kakšnim desetletjem ponudila zahodni publiki, je v njem (k sreči) videla nekaj več.

Tisto »več« je Souleymanov celosten paket, začenši z glasbo, arabsko, šejkovsko garderobo z obveznimi top gun sončnimi očali in ne nazadnje z njegovo karikaturno odrsko pojavnostjo. Ko zadržano postopa po odru in z gestami pod oder in k ritmičnemu ploskanju vabi občinstvo, ko ga nagovarja z besedami, ki so ali pa niso del besedil, je videti kot MC, mojster ceremonije, v tistem najbolj elementarnem pomenu emsijevega poslanstva. Razlika je le ta, da ima ob sebi namesto didžeja klaviaturista (Rizan Sa’id), ki matrico spretno nadgrajuje z eksotično dabke ritmiko in melodiko. O tem, ali gre bodisi le za dober štos ali pa resen kocertni presežek, se ob izvrstnem razpoloženju verjetno ni spraševal nihče. Pri tem, kako se stvari loteva Souleyman, se štos in presežek pravzaprav sploh ne izključujeta.

Čeprav je koncert štrlel iz preostalega festivalskega programa, smo z njim dobili tako rekoč popoln zaključek prvega Stiropora, ki je kljub nekaj neizogibnim porodnim težavam močno popestril predpoletno ljubljansko glasbeno dogajanje. Vsekakor lepa popotnica za njegovo ponovitev prihodnje leto ali še prej ...