Lana Del Rey: Ultraviolence

+ +

V čem je skrivnost gromozanskega uspeha tipične ameriške deklice, ki se je že s prvo, sicer ne ravno znano ploščo previdno preimenovala iz ne toliko pompozno zveneče Lizzy Grant (natančneje iz Elizabeth Woolridge Grant) v Lano Del Rey?

V njenem glasu? Njeni medijski podobi nekakšne stepfordske neveste s prehoda iz petdesetih v šestdeseta leta prejšnjega stoletja? Ali pa je morda plod dobro premišljene poteze glasbene industrije, ki jo je pred dvema letoma pravzaprav lansirala kot nekakšno hollywoodsko femme fatale – kot podobo mlade ženske, ki se s seksapilom, pojavnostjo in naftalinskimi melodijami iz zlatega obdobja ameriških šlagerjev poskuša kosati z današnjimi izvajalci neodvisnega popa in rocka, v katerem je retro dejavnik še kako pomemben.

Toda retro dejavnik ni dovolj, da iz nekoga naredi glasbenika ali glasbenico. Res pa je, da se zgodovina pop in rock glasbe vrti v začaranem krogu uspeha preverjenih glasbenih žanrov in obdobij, ki jih od časa do časa kdo privleče na plano in iz njih naredi senzacijo.

Ravno to je uspelo Lani Del Rey – postati pop senzacija, ki so si jo v kratkem privoščili mediji, reklamne agencije in druga instantna industrija, ki ji je mar zgolj dobiček. Njen plošček Born to Die (2012) je zelo hitro doživel neverjeten uspeh, saj je bila predstavljena kot rahločutno dekle, ki poje o svojih čustvenih polomijah, nefunkcionalnih razmerjih, nasilnih bivših fantih in – da skrajšamo – oh in sploh trpi zaradi tega, ker se je rodila v tako krutem svetu.

Hmm ... Mogoče bi vse skupaj lahko razumeli kot nekakšno kritiko sodobne ameriške družbe, vendar k sreči živimo v obdobju spleta, ki je zaradi svobodnega pretoka informacij ustvaril boljši vpogled v dejanske razmere (če že govorimo o njegovih pozitivnih vidikih), in tako so Lano kmalu začeli kritizirati. To ji je naredilo samo še dodatno reklamo, sama pa je znova lahko igrala vlogo užaloščene in nasploh nesrečne očetove deklice, ki je zatrdila, da ne bo več snemala albumov.

A kljub temu je izdala plošček, na katerem nadaljuje instantno morijo – lepo producirani, orkestrirani komadi s pridihom slavne ameriške glasbene preteklosti, med katerimi se znajde tudi kakšna priredba, so zgolj nadaljevanje albuma Born to Die.

Čeprav je zvočna podoba albuma Ultraviolence zadovoljiva, vsaj v kontekstu pop glasbe, bodo oboževalci Dana Auerbacha (The Black Keys), ki je plošček produciral, razočarani in se bodo morali zadovoljiti z zanj podpovprečnim izdelkom, na katerem se bo sicer znašel kakšen njegov solo.

Časi velikih orkestrov so že zdavnaj mimo – 21. stoletje bi nam moralo predstaviti mlade, perspektivne izvajalke, ki bi z vpogledom v preteklost znale ustvariti kaj novega, ne pa mešanico industrijsko ustvarjene bede in nesreče.