Zakockani Mercator

Prejšnji teden je francoska vlada prodala Alstom. Tisto podjetje torej, ki ga v Sloveniji poznamo po gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Prodala ga je Američanom – firmi General Electrics, po večmesečnih, dolgotrajnih pogajanjih, na katerih so prvotne ameriške ideje obrnili na glavo in vsilili kompromis, po katerem bodo Francozi in Američani ustanovili več skupnih podjetij (t. i. joint ventures). Francija, francoska politika, francoska vlada je bila tista, ki je določila pogoje in način prevzema te, za njih očitno pomembne družbe. In nihče si prejšnji teden tam ni drznil razmišljati o nekakšnem prevelikem vplivu politike na gospodarstvo, nihče ni filozofiral o konkurenčnih motnjah, kaj šele, da bi koga skrbelo, kaj si o tem misli Bruselj. Alstom je bilo zasebno podjetje, država pa je bila v lastništvo vključena posredno, tako kot slovenska v Mercator.

»To je način, na katerega mi odgovarjamo globalizaciji,« je posel komentiral francoski minister za gospodarstvo Arnaud Montebourg: »Mi raje gradimo zavezništva, kot pa da bi dovolili, da bo Francija postala velik šoping center za tuje korporacije, ki kot plen čakajo na francoska podjetja,« je dejal in dodal, da takšnega nakupa na svojih tleh Amerika nikoli ne bi dovolila. Francoska vlada je pred tem iz strateških razlogov mirno zavrnila ponudbi Hitachija in Siemensa ter nakup Američanom dopustila šele pod pogojem, da postane država 20-odstotna lastnica skupnega podjetja. Francoski predsednik François Holland je s tem, s takšno nacionalizacijo, zavaroval »francoske nacionalne interese«, so sporočili iz Elizejske palače. Zaščitili naj bi približno 18 tisoč delovnih mest v državi.

V tem istem tednu, tri dni kasneje, je tudi Slovenija prodajala svoj »Alstom«. V resnici še več, prodala je Mercator, največje podjetje v državi, ki z dobaviteljsko mrežo sestavlja deset odstotkov celotnega slovenskega gospodarstva, ki je najpomembnejši generator likvidnostnega toka v državi in največji delodajalec; od katerega je odvisnih več kot trideset tisoč delovnih mest ali okrog sto tisoč družin. »Kar je dobro za Mercator, je dobro za Slovenijo,« so doslej pravili očetje tega sistema. Gospodarski minister Metod Dragonja je zato tik pred prodajo želel posnemati Francoze. Slovenski državni holding (SDH) je prosil za oceno tveganj. A je, presenetljivo, naletel na začudenje. Glavni upravljavec državnega premoženja, vodja SDH Matej Pirc, je javno podvomil, ali je za takšno nalogo sploh pristojen, nato pa je še on ponovil znano mantro slovenske politične elite, da se »v prodajo gotovo ne bo vtikal«. Medtem ko je Janko Medja, predsednik uprave NLB in glavni prodajalec Mercatorja, ministra mirno ignoriral.

Kljub zmrdovanju nad neprimerno korporativno etiko ministra je nato SDH vendarle sestavil zahtevano poročilo. To je, za zdaj, še zaupne narave. Če bo kdaj postalo javno, bo verjetno bralcem vzelo sapo. Pred pol leta smo namreč v obe državni banki, NLB in NKBM, vložili skupaj več kot 2,5 milijarde evrov. S prodajo Mercatorja sta NKBM in NLB sedaj dobili še dodatnih 18 in 38 milijonov evrov in s tem izkupičkom od Mercatorja, argumentirata obe banki, naj bi se izboljšala njuna kapitalska ustreznost, piše v poročilu. To naj bi bil argument za prodajo. Če do nje ne bi prišlo, piše, bi tak neuspeh »odmeval po mednarodnih finančnih trgih«. Piše tudi, da bi lahko v tem primeru »prišlo do zastoja privatizacije« in da naj bi se zadolževanje Slovenije na mednarodnih trgih zaradi tega podražilo. Četudi upoštevamo, da so banke dobile še kapital prek razdolžene Pivovarne Laško in prek dodatne dokapitalizacije Mercatorja, je tak argument vrhunec hinavščine.

Mercator je z Agrokorjem dobil kratkoročnega finančnega lastnika z nasprotnimi, strateškimi interesi. Slovenski prodajalci pa verjetno dobre službe v londonskem Cityju.

Tako kot Francozi je tudi Slovenija zaščitila svoje zaposlene. A bolj dvolično ne bi moglo biti. Kot je dejala Alenka Bratušek, naj bi ona sama zahtevala, da jih ne odpuščajo: »To je, tako mi pravijo, zapisano v pogodbi. Ohranjajo se na ravni, kot so jih sindikati dogovorili zdaj, ko je Mercator še v sedanjem lastništvu,« je dejala. Toda v pogodbi o prodaji Mercatorja, ki smo jo prebrali, to ni zapisano. Medtem ko je francoska vlada svojih 16 tisoč delovnih mest zaščitila z vstopom v Alstomovo strukturo, se je slovenska vlada pri svojem najpomembnejšem podjetju zadovoljila z lepotnimi določbami, zapisanih v časovno omejenih in nezavezujočih pogojnikih. V členu 15.1.3 piše, da naj Agrokor v roku treh let »ne bi enostransko ukinil ali spremenil kolektivne pogodbe« v Sloveniji, Srbiji in Črni gori. V členu 15.1.4, da naj bi Agrokor tri leta »spoštoval pravice zaposlenih in delavskih svetov in sindikatov ...«, v členu 15.1.5 in 15.1.6. pa, da naj bi se z delavci »posvetoval« in tri leta spoštoval slovenske zakone o socialnem dialogu …

To, kar je Francija v istem tednu počela s ponosom, so v Sloveniji odgovorni predstavljali kot nekakšno zahrbtno, nezakonito delovanje. Matej Runjak, drugi član uprave SDH, je ta teden slovensko javnost opozoril, da zaščita delavcev v prodajnih pogodbah ni mogoča, saj da gre za pravila Evropske unije. Vsako pogojevanje države pri zaščiti delavcev naj bi pomenilo nedovoljeno državno pomoč in izkrivljanje konkurence. »Če mi tako stvar postavimo v pogodbo, tvegamo, da nas nekdo, ki ni uspel s tako naložbo, toži,« je dejal za RTV Slovenija o možnostih države, da zaščiti delavce v največjem državnem podjetju. Formalno ima verjetno prav, a glavni problem pri prodaji Mercatorja Agrokorju niso neposredno zaposleni v Mercatorju, temveč so to plačilni roki, katerih verjetno podaljšanje bo povzročalo odpuščanje zaposlenih pri dobaviteljih. To pa v pogodbi ni omenjeno, niti v najblažji, pogojni obliki.

Raziskava, ki sta jo pred dvema letoma opravila ekonomista Velimir Bole in Peter Rebec z ekonomskega inštituta EIPF, je namreč pokazala, da bi lahko Agrokor z uveljavitvijo svojih plačilnih rokov z 90 na 200 dni dobil vrnjeno celotno kupnino za Mercator na račun slovenskih dobaviteljev hrane. V tem primeru bi v stečaj padlo okrog 430 podjetij s skupno skoraj 14 tisoč zaposlenimi. Na banke in druga podjetja pa še dodatno 1,1 milijarde evrov slabih terjatev – ta podatek je bil tisti, na katerega je minister Dragonja mislil, ko je NLB prejšnji mesec opozoril, naj upošteva tudi širše učinke. Oktobra leta 2012 so trije slovenski ekonomisti, Velimir Bole, Janez Prašnikar in Domen Trobec, objavili tudi članek o tem, kaj Agrokor pomeni za Mercator in Slovenijo. Članek so napisali, kot pravi Prašnikar, da bi »streznili« vlado. Poudarili so, da Agrokor nima svojega, lastnega denarja in da želi Mercator kupiti zato, da bi rešil svoj težki položaj z izčrpavanjem podjetja in Slovenije.

»Kar smo tedaj zapisali, še zmeraj drži,« pravi Prašnikar danes. »Nič se ni spremenilo pri dejstvih, razen tega, da je odpovedala politika,« dodaja. Čas, ki bi ga morala vlada po njihovem opozorilu izkoristiti za to, da najde drugačno rešitev, je bil izgubljen. Ali bolje, namesto da bi vlada ponudila alternativo, je tudi po dokapitalizaciji bank nadaljevala politiko »nevmešavanja« v odločitve državnih prodajalcev Mercatorja, to je predvsem NLB. Še huje, takšno stihijsko prodajo je vlada spodbudila s tem, ko je na vrh NLB in v nadzorni svet banke postavila ljudi, ki so bili za prodajo tudi osebno zainteresirani. Ti pa, namesto da bi prodajo zdaj ustavili, ko so slovenske državne banke dokapitalizirane, ravno obratno, Mercator prodajajo. Za Prašnikarja je to največja ironija. Prav zato, ker so dokapitalizirane, pravi, si upajo v tako tvegan posel. Politika pa vse te poteze, katerih epiloge poznamo iz nedavne zgodovine, vnovič dopušča. Ivica Todorić, lastnik Agrokorja, ni seveda nič drugega kot še en tajkun.

Med prvimi odgovornimi Prašnikar omenja seveda Janka Medjo in bivšega predsednika nazornega sveta NLB Franceta Arharja. Oba prihajata iz Unicredit banke, ki je bila glavni kreditodajalec opešanemu Agrokorju in ki je zaradi svojih vloženih 500 milijonov najbolj zainteresirana za prodajo. Medja, ki je podpisan pod pogodbo o prodaji, je za povrh vsega še osumljen zlorabe notranjih informacij pri poslih z Mercatorjem, ko je še delal v Unicreditu. Poleg tega je član nadzornega sveta NLB postal tudi Miha Košak iz VTB Capital PLC – to je tiste ruske investicijske banke, v lasti ruske vlade, ki naj bi Agrokorju zagotovila 300 milijonov evrov za prevzem Mercatorja. Njihov kolega, finančni minister Uroš Čufer, neposredno odgovoren za poslovanje NLB in kadrovsko sestavo, je bil ta teden nekje skrit pred javnostjo.

Je pa Medja, ki naj bi se zaradi policijske preiskave izločil iz vseh postopkov prodaje Mercatorja, na drugi strani Trga republike nasmejano razlagal, da je bila prodaja Mercatorja »edina prava pot«, saj da gre za sledenje načelom dobrega korporativnega upravljanja. Kakšnega korporativnega upravljanja – to je ta teden pojasnil hrvaški minister za podjetništvo in obrt Gordan Maras, ki je ocenil, da je prevzem Mercatorja »velik podjetniški uspeh Agrokorja, a tudi hrvaškega gospodarstva«. Hrvaški minister je prepričan, da bodo imeli koristi od tega posla mnogi domači podjetniki, »ki bi z nacionalno trgovsko verigo sedaj lažje prišli do potrošnikov«. Tudi Hrvaška gospodarska zbornica je čestitala Agrokorju: »S to širitvijo je prišlo do možnosti povečanega plasmaja hrvaških proizvodov v sosednjih državah, kjer je doslej posloval Mercator,« je dejal Domagoj Jučić. Logično: samo Agrokorjevo premalo izkoriščeno mesnopredelovalno podjetje Pik Vrbovec lahko v eni svoji izmeni nadomesti vsa tri najpomembnejša slovenska podjetja, Kras, Celjske mesnine in Panvito.

Zakaj je veliko bolj zadolženi Agrokor kupil Mercator in ne obratno? Pred približno desetimi leti je bilo drugače. Tedaj se je Mercator, kot mnoga druga slovenska podjetja, širil na Hrvaško, v BiH in v Srbijo. Zoran Janković, ki je tedaj vodil Mercator, pravi, da so na Hrvaškem, v BiH in v Srbiji veliko bolje ščitili svoje strateške interese. Spominja se svojega obiska pri pokojnem srbskem premieru Zoranu Đinđiću zaradi nakupa C-marketa. »Đinđić me je enostavno vprašal, ali bi vi v Sloveniji prodali takšno trgovinsko mrežo. Ne, je dejal. In jaz sem se moral z njim strinjati,« pravi Janković. On sam je seveda v Mercatorju dajal prednost slovenskim znamkam. Pravi, da je trgovina gonilo razvoja in nekakšen krvni obtok vsake države: »Tega se vsi zavedajo. Saj to je logično. Mi pa smo tudi na tem področju zamudili priložnost, da povemo, da je to državna infrastruktura, ki omogoča širitev nacionalnega gospodarstva. V zadnjih desetih letih mnogi vedo vse o tem, naredili pa niso čisto nič,« trdi. Ponavlja, da je bila glavna napaka storjena leta 2005, ko je vlada Janeza Janše zamenjala mnoge dobre direktorje, ostali pa so v strahu pred zamenjavo šli v tajkunske prevzeme podjetij, tako da so odkupovali delnice od KAD-a in SOD-a, nato so zaradi izjemne rasti delnic v tistem času sprejeli odločitev o stoodstotnem prevzemu podjetja. Ko je prišla kriza, pa so reševali svoje premoženje in na podjetja pozabili.

Zakaj je torej veliko bolj zadolženi Agrokor kupil Mercator? Zakaj ni Mercator, ki ima štirikrat več nepremičnin, kupil Agrokorja? Zakaj je imel Mercator pri slovenskih državnih bankah takšne težave z reprogramiranjem svojih dolgov, medtem ko na drugi strani hrvaški Agrokor ne samo, da nima težav s svojo veliko zadolženostjo, ampak mu pri poslovanju in naskoku na Mercator pomagajo celo hrvaški, državni pokojninski skladi, Hrvaška pa je še nedavno izdatno subvencionirala Agrokorjeva kmetijskopridelovalna podjetja? Prašnikar govori o tem, da gre za posledico zmedene privatizacije po letu 1990, predvsem pa odsotnosti vsakršne politike do velikih podjetij. Vsa velika podjetja v Sloveniji, od Gorenja do Iskre, je nekoč ustanovila politika z določenim namenom. Seveda niso nastala sama od sebe.

Drug odgovor ponuja Jože Mencinger. Pravi, da v hipu, ko smo vstopili v EU, »ekonomsko gledano nismo bili več država«. Večina državnih atributov, kot je denar, samostojno odmerjanje davkov, meje, je izgubljenih. A ne samo to, razmišlja Mencinger glede na zadnje dogodke v Sloveniji: »Na žalost se obnašamo še bolj neumno. Ne razmišljamo, da bi EU rekli ne, čeprav ta presega vse pristojnosti. Kot recimo to, da nas sili v privatizacijo. Še huje, pri nas že vnaprej razmišljamo, kako bomo Evropski komisiji všeč,« pravi. In dodaja, da smo postali provinca, podrejena provinca, katere pomen se je zmanjšal tudi v sami periferiji, potem ko je v EU vstopila Hrvaška. Evropska unija recimo v svojem zadnjem, junijskem poročilu o Sloveniji piše, kot da gre za civilizacijsko zaostalo skupnost: »Privatizacija v Sloveniji ponuja številne priložnosti za zasebne vlagatelje, vendar obstajajo dokazi, da nezadostno razvito poslovno okolje in kultura Slovenijo ovirata, da bi to v celoti izkoristila.«

Zakaj ni Mercator, ki ima štirikrat več nepremičnin, kupil Agrokorja? Zakaj Agrokorju Hrvaška daje subvencije in mu pomaga pri prevzemu, v Sloveniji pa Mercator niti kreditov ni dobil?

Tretji odgovor pa ponuja filozof Rastko Močnik. Zanj je slovenski politični razred enostavno zastopnik »kompradorske buržoazije«. Tradicionalno, pravi, slovenska buržoazija nikoli ni bila sposobna postaviti nacionalnega programa. »Nacionalni program so postavili komunisti. Slovenska buržoazija pa je zmeraj kolaborirala in se šlepala. Je brez političnega predstavnika v državi, zato se je v preteklosti, kot trgovski element, naslanjala na nemškutarje. Tukaj gre za ozek, parazitski sloj.« Močnik je prepričan, da je na polperiferiji socializem tisti, ki omogoča nacionalni program. »Na periferiji morate imeti socialni program. Če ne pridete prej ko slej v odvisnost in kolaboracijo z velikim kapitalom,« pravi. Zdaj je Slovenija v fazi te kolaboracije. Velike zahodnoevropske države so zgubile bitko s Kitajsko in Ameriko in se parazitsko usmerile v Južno Evropo. Tudi tukaj, v Sloveniji, so v zadnjih letih našli zveste služabnike.

Gre seveda za precej drzne sodbe. A tudi iz pogodbe o prodaji Mercatorja izhaja, da bo skupno podjetje s tako imenovano javno prodajo delnic (IPO) kmalu prodano naprej. V več členih pogodbe se omenja t. i. IPO, različni roki pa so nastavljeni na tri leta, kar je po navadi obdobje, v katerem špekulativni skladi izčrpana podjetja prodajo naprej. Glavni financer nakupa tudi ni hrvaški Agrokor, ki je še bolj kot Mercator odvisen od bank – ampak je to ameriški sklad tveganega kapitala Blackstone. Mercator očitno z Agrokorjem ni dobil »stabilnega lastništva«, kot danes mnogi ponavljajo in kot so ponavljali že po avgustu leta 2005, ko je vlada Janeza Janše Mercator pod mizo prodala Bošku Šrotu in Igorju Bavčarju. Niti Mercator ni dobil strateškega lastnika. Dobil je oboje v najslabši obliki. Kratkoročnega finančnega lastnika z nasprotnimi, strateškimi interesi. Prodajalci Mercatorja pa, kot so že namignili v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), verjetno dobre službe v londonskem finančnem središču, Cityju.5

Kam naprej po volitvah?
Politične stranke o privatizaciji, po izkušnji s Heliosom in Mercatorjem

Večina političnih strank zdaj, pred volitvami, nasprotuje načinu privatizacije, kakršnega je uporabila Slovenija v zadnjih dveh letih, in napoveduje drugačen pristop. Njihova današnja, predvolilna stališča si je vredno zapomniti.

V Stranki Mira Cerarja, ki po javnomnenjskih anketah vodi, pojasnjujejo, da bo v procesu privatizacije treba izhajati prvenstveno iz panožnih strategij. »Samo na podlagi slednjega lahko oblikujemo jasne kriterije glede (ne)smiselnosti prisotnosti državnega lastništva v posameznih podjetjih in panogah. Klasifikacija naložb ni dovolj, saj klasifikacija naložb ni strategija,« pravijo. V stranki so kritični do lani sprejetega privatizacijskega svežnja 15 podjetij, zdajšnje sklicevanje nekaterih koalicijskih strank, da o seznamu niso vedeli ničesar, je po njihovem simptom. »Danes še vedno ni povsem jasno, kako je nastal prvotni seznam 15 podjetij, zato slednje upravičeno sproža dvome in dodatno politizacijo že tako politično obarvanega procesa privatizacije,« pravijo in napovedujejo »konservativne« postopke od primer od primera in »nadzorovano« privatizacijo. S seznama 15 podjetij napovedujejo umik Telekoma in Aerodroma.

Socialni demokrati takšni privatizaciji prav tako nasprotujejo. Predsednik parlamenta Janko Veber (SD) nam je odgovoril, da je recimo on sam nasprotoval sklepu o prodaji 15 podjetij. Opozarja, da je vlada Alenke Bratušek obljubila tudi ustanovitev posebne komisije, ki naj bi spremljala privatizacijske postopke, a ta doslej ni bila ustanovljena. Prav tako kritični so zdaj v stranki DeSUS. »Pred prodajo podjetij morajo vodstva podjetij ter ministrstvo za finance in gospodarstvo podati celotno analizo posledic prodaje določenega podjetja. Predvsem morajo biti izpostavljeni naslednji vidiki: vpliv na zaposlovanje, vpliv na položaj dobaviteljev, vpliv na strateški razvoj Slovenije, vpliv na bančni sistem in vpliv na lokalno okolje,« odgovarjajo iz DeSUS, kjer recimo prav tako nasprotujejo prodaji Telekoma – v njem bi obdržali vsaj kontrolni delež. Zaradi tega bi po njihovem morala nova vlada in državni zbora še enkrat preučiti vse vidike prodaje omenjenih 15 podjetij na seznamu.

V Pozitivni Sloveniji se, kot je znano, ravno tako zavzemajo za zaustavitev privatizacije, nekateri omenjajo celo potrebo po referendumu o tem, kako naprej. Malce drugače pa razmišljajo v Zavezništvu Alenke Bratušek. Po njihovem je »preudarna privatizacija državnega premoženja je v razmerah, ko država nima dovolj denarja, da bi podjetjem zagotavljala potreben razvoj,« nujno potrebna. Tudi v tej stranki sedaj zagovarjajo sprejetje strategije upravljanja državnega premoženja. Glede seznama 15 podjetij pa opozarjajo, da že začetih postopkov (NKBM in Telekom) ne bi smeli zaustavljati.

Najbolj kategorično pa je seveda stališče Solidarnosti in v Združeni levici. Ti so minuli teden organizirali tudi proteste proti prodaji Mercatorja. V Združeni levici nasprotujejo vsakršni privatizaciji in zato tudi vsaki klasifikaciji. Namesto tega zagovarjajo ustanovitev komisije, ki bi natančno pregledala spoštovanje dogovorov iz preteklih prodaj. A tudi ohranitev podjetij v državni lasti ni dovolj: »Upravljanje z njimi je treba demokratizirati. Poslovanje je treba narediti bolj transparentno s politiko odprtih knjig in postopno uveljaviti mehanizme delavskega soupravljanja/samoupravljanja.« Le tako se bo političnim strankam in lobijem onemogočilo, »da bi s podjetji ravnale kot s svojim povolilnim plenom, saj bi z njimi upravljali tisti, ki jim je dolgoročna uspešnost podjetja v največjem interesu, torej delavke in delavci«.

Kaj pa hipoteka, Herr Martens?
Novi, avstrijski lastniki Heliosa trdijo, da podjetja niso zadolžili po tajkunsko. Res?

Scenarij, ki bo očitno tudi Mercatorjev, se pravkar odvija v domžalskem Heliosu, ki ga je pred nekaj meseci, prav tako kot Mercator, s pomočjo ameriškega sklada tveganega kapitala Blackstone prevzela avstrijska skupina Ring. Ring naj bi Helios prevzel po tajkunsko, je prepričan gospodarski minister Metod Dragonja, torej tako, da so zastavili njegovo premoženje, ga obremenili in počrpali denar z računov. Premoženje Heliosa naj bi bilo obremenjeno z bremeni, »ki niso povezana z delovanjem družb iz skupine Helios in ki bodo pomenila veliko breme pri delovanju podjetja v prihodnje«, meni minister. Prav tako naj bi novi lastnik takoj posegel v likvidna sredstva podjetja »in jih prenesel na povezane osebe s prevzemnikom s transakcijami, ki z običajnim tekočim poslovanjem in običajnimi poslovnimi praksami nimajo nič skupnega«. Posledično naj bi Ring na Helios, ki je imel sprva okrog 100 milijonov evrov dolgov, obesil dolgove v višini 400 milijonov evrov. Dragonja je zaradi tega napovedal vložitev kazenskih ovadb zoper nov nadzorni svet in upravo Heliosa, ki jo vodita Aleš Klavžar in Gerald Martens, predstavnik Ringa.

V Heliosu so zaradi napovedanih ovadb, izjav zastopnikov delavcev, predstavnikov sindikata in zaradi izjav predsednika parlamenta Janka Vebra sprožili agresivno protiofenzivo. Martens je sprva izjave ministra označil za »škandalozno in popolno neumnost« ter čisto laž. Nato pa so se spravili na predstavnico zaposlenih Jano Poljanšek, ki je začela opozarjati na nespoštovanje danih zavez in kratenje pravic. Uprava ji zdaj javno grozi s sankcijami, poskuša ji prepovedati javne nastope ter sodelovanje na sestankih sindikata. Minuli teden recimo ne bi smela nastopiti v oddaji Studia City, saj naj bi domnevno škodila ugledu Heliosa. Poleg tega sta Klavžar in Martens minuli teden napadla še Zvezo svobodnih sindikatov (ZSSS), od katere zahtevata kar »notranjo preiskavo« o tem, kdo naj bi javnosti dajal neresnične informacije. Trdita, da je zadolžitev Heliosa po prevzemu padla s 110 na okrog 80 milijonov evrov. Da bi to trditev podkrepili, so iz Heliosa minuli teden poslali tudi izjavo revizijske hiše Deloitte. Slednja potrjuje, »da je neto dolg Skupine Helios samo 84,6 milijona EUR, da Helios ni financiral lastnega prevzema in da financiranje in dolžniške pogodbe niso v nasprotju z relevantno slovensko zakonodajo«, so sporočili.

A to dokazovanje avstrijskih lastnikov in slovenskega pomagača je precej prozorno. Prvič, v uredništvu hranimo dokument, ki dokazuje, da je teden dni pred prevzemom, 28. marca letos, Martens od starih Heliosovih nadzornikov želel pridobiti soglasje za najem kreditov v višini 305 milijonov evrov. Stari nadzorniki so se temu uprli. Drugič, po naših informacijah je Martens želel, da bi se z najemom teh kreditov strinjal bivši, dolgoletni in sedaj že upokojeni direktor Heliosa Uroš Slavinec. Ki pa je po naših informacijah podpis zavrnil, saj ni dobil ustreznih pojasnil, čemu so krediti namenjeni in za kaj se jemljejo. In tretjič, na tem mestu objavljamo zemljiškoknjižni izpisek za zemljišče, na katerem stoji Helios. Ta dokazuje, da je bila po prevzemu Heliosa nanj vknjižena maksimalna hipoteka v višini 400 milijonov evrov, v dobro banke Societe General. Vse premoženje Heliosa, v višini 400 milijonov evrov, je torej zastavljeno za kredit.

Helios smo vprašali, ali torej Martens laže. Iz njihove službe za stike z javnostjo so nam odgovorili, da Martens ne laže. V primeru omenjene hipoteke naj bi šlo za dolgoročno prestrukturiranje dolga pri različnih bankah, zaradi česar naj bi bila skupna višina hipoteke pač tako visoka, dejanska zadolžitev Heliosa pa ne. Odgovor je nenavaden. Primerjajmo z Mercatorjem, ki je bil dolgo časa kratkoročno zadolžen za okrog milijardo evrov. Pred nekaj meseci se je z bankami dogovoril za prestrukturiranje dolga v dolgoročnega do leta 2020. In kot so nam potrdili tudi v Mercatorju, je na njihovih zemljiščih zaradi tega vknjižena hipoteka v višini milijarde evrov – ne pa denimo štirih milijard.