Svoboda prihaja z zaporom

Zgodbe o razvajenih bogatašinjah, ki se spopadajo z manj udobnim okoljem, so pogosto obetavna iztočnica za komične prigode. Recimo motiv dela nevajenih svetlolask v mini krilih, ki si morajo po spletu okoliščin sezuti visoke pete in kidati gnoj, to pa jih obogati za pomembno življenjsko izkušnjo. Nekaj podobnega je obljubljal tudi napovednik za lani premierno predstavljeno serijo o ženskem zaporu Oranžna je nova črna (Orange is the New Black), drugi izdelek spletne mreže Netflix, ki so jo zaradi njene prve serije Hiša iz kart (House of Cards) takrat že označili za vsaj enakovredno tekmico največjim kabelskim televizijam.

Za neposvečene: reči, da je nekaj »nova črna«, je modni žargon za vseobsegajoči novi trend, ki naj bi se v danem trenutku kosal z vedno klasično črnino. Oranžna v modi sicer nikdar ne bo črna, obvezno pa si jo nadenejo novi jetniki v ameriških zaporih. Tudi privlačna in urejena svetlolasa tridesetletnica Piper Chapman (Taylor Schilling), ki se v napovedniku za leto dni poslavlja od svojega čudovitega življenja na Manhattnu. Okrivljena je sodelovanja pri preprodaji mamil izpred desetih let, ko se je v fazi podiplomskega eksperimentiranja z razburljivimi platmi življenja zapletla v ljubezenski odnos z žensko, ki je bila mimogrede vodja mednarodnega kartela. Pravzaprav gre za resnično zgodbo, ki jo je popisala Piper Kerman, v nadaljevanko pa jo priredila Jenji Kohan, ki ima na seznamu presežkov že serijo Gandža (Weeds).

Televizijska Piper je sprva rahlo nadležna in brez veščin za uspešno prilagajanje zaporniškemu ekosistemu. Za sabo pušča pravkar ustanovljeno zagonsko podjetje za izdelavo organske kozmetike, svojemu zaročencu pa med poslovilnim objemom naroči, naj redno osvežuje njeno spletno stran. O življenjskih prioritetah kljub vsemu razmisli že po uvodnem pregledu vseh telesnih odprtin. Krute lekcije se vrstijo. Sojetnic s klepetavostjo ne očara, namesto tega ji grozijo, stražarji pa so tako ali tako šovinisti s sadističnimi težnjami. Liberalna politična korektnost ji narekuje čudenje nad zaporniško etnično segregacijo (vsaka se druži s »svojimi«), a kmalu se sprijazni, da so tovrstni ideali stvar privilegirancev. Da je zapor okolje, kjer moraš imeti v načrtu predvsem preživetje, ugotovi šele po usodni napaki, ko sosedam za mizo prišepne, kako se ji zdi zaporniška hrana naravnost grozljiva. A glavna kuharica sedi za njeno mizo in za kazen ji naslednje dni odtegne hrano.

Ploskajo ji na spletnih straneh feminističnih pobud, redno jo referira skupnost LGBT, najpogosteje pa jo opisujejo kar kot najpomembnejšo žensko nadaljevanko našega časa.

Vendar takšni komični zapleti sčasoma prepuščajo prostor manj zabavnim temam. Razkrivajo se osebne zgodbe sojetnic in vse žalostne pripovedi med vrsticami sporočajo tisto, česar se tako ali tako zavedamo: živimo v precej krivični družbi. A ne računajte na ognjevite protisistemske pamflete. Ne boste slišali pridig o neenakih možnostih, temveč spoznali učeno temnopolto dekle, ki ni našlo službe in se je zato pridružilo svoji krušni mami pri preprodaji mamil. Nadaljevanka se vzdrži jasne moralke o tem, kako morate imeti radi svoje otroke ne glede na spolno usmerjenost, in raje predstavi bogataško odvisnico od heroina, s katero se mama zaradi istospolne usmerjenosti ni želela ukvarjati. Pa transseksualko, ki je kradla kreditne kartice, da bi si plačala spremembo spola, nazadnje pa jo je policiji prijavil lastni sin.

Nadaljevanka tudi ne pametuje o tem, da vrednost žensk še vedno definiramo po njihovem videzu, ki ga vrednotijo moški – kot odgovor na to so ustvarjalci preprosto poiskali igralke vseh kožnih odtenkov, oblik in starosti. Serija je celo odgovor na tipično prikazovanje ženskih istospolnih zvez – te so največkrat osredotočene na težave homoseksualne manjšine ali pa so v funkciji vzburjanja heteroseksualnih moških gledalcev. Ko pa se Piper v zaporu sreča z nekdanjim dekletom Alex (Laura Prepon) in se med njima spet vname romanca, je to predvsem dramatična in zapletena ljubezenska naveza, ki je namesto s spolom obremenjena s prepiri, očitki in ljubosumjem.

Spletna mreža Netlix je v začetku junija na mah izdala vseh novih trinajst delov druge sezone in nadaljevanki s tem zapečatila kultni status. Ploskajo ji na spletnih straneh feminističnih pobud, redno jo referira skupnost LGBT, najpogosteje pa jo opisujejo kar kot najpomembnejšo žensko nadaljevanko našega časa. A ta oznaka je kljub dobronamernosti pretežno krivična. Ne samo zato, ker kliče po primerjavah z dosedanjimi nosilkami titule, kot sta HBO-jevi seriji Punce in Seks v mestu, kjer so težave udobno situiranih belopoltih prijateljic omejene na iskanje umetniške inspiracije ali izbiro pravega moškega/čevljev. Opozarja tudi, da so nadaljevanke z glavnimi ženskimi liki še vedno »le« podkategorija za žensko občinstvo. Težko si je namreč predstavljati, da bi priljubljeno kriminalno dramo Kriva pota (Breaking Bad) le zato, ker je večina nastopajočih moških, označili za najvidnejšo »moško nadaljevanko zadnjega časa«.