Vojna v Južnem Sudanu

Nič ni ostalo od navdušenja izpred treh let, ko je Južni Sudan postal samostojna država. Na tisoče ljudi je 9. julija 2011 praznovalo razglasitev neodvisnosti v upanju na boljšo prihodnost. Neodvisnost je Južni Sudan razglasil po dolgih letih prizadevanj za odcepitev in potem, ko je januarja 2011 99 odstotkov prebivalcev, ki so večinoma kristjani, na referendumu glasovalo za odcepitev od muslimanskega Sudana. Več >>

Prebivalci Južnega Sudana dolgo svobode niso uživali, saj je že decembra 2013 izbruhnila državljanska vojna. Po podatkih nemškega Spiegla je od takrat v bojih izgubilo življenje več kot 10 tisoč ljudi. Nadaljnjih 1,3 milijona je bilo preseljenih, 4 milijone jih po podatkih OZN strada. Ta tragedija je posledica spora med dvema vodilnima politikoma, ki sta sodelovala v času osamosvajanja države. Ta dva politika sta predsednik Salva Kiir in podpredsednik Riek Machar. Oba sta predstavnika največjih etničnih skupin v državi, Dinka in Nuer, sprla pa sta se zaradi dostopa do nafte, ki je najpomembnejša surovina v Južnem Sudanu.

Kiir je julija lani odpustil celoten kabinet vključno z Macharjem in s tem sprožil napetosti, ki so se 15. decembra sprevrgle v vojaški spopad. Kiir obtožuje Macharja, da ga želi strmoglaviti z oblasti, Machar to seveda zavrača. Vojaški spopadi so se začeli, ko je nekaj divizij vojakov prebegnilo k upornikom in so se začeli bojevati proti redni vojski Južnega Sudana.

Od takrat so bile številne vasi uničene, večja mesta so postala mesta duhov. Organizacije za varstvo človekovih pravic obe strani obtožujejo vojnih zločinov. Novinar Spiegla Bartholomäus Grill poroča iz prestolnice Juba, da na območju spopadov kmetje letos niso mogli obdelati polj, zato je žetev temu ustrezno skromna. Od začetka deževne dobe maja do številnih lačnih ni mogoče priti po blatnih cestah, zato jih je treba oskrbovati z  zraka. V Jubi kjer je edina otroška bolnišnica v državi, s hranili zdravijo 20 lačnih otrok z nabreklimi trebuščki in izredno tankimi udi, ki jim je skozi kožo mogoče prešteti rebra. Preveč so šibki, da bi lahko kričali.

Mati 9-mesečne deklice pripoveduje, kako so uporniki ustrelili njenega moža in kako so počistili pol vasi. Sama je preživela 600 kilometrov dolgo pot od Malakala do Jube. Njena hči je malo več kot kost in koža in ima tako izsušen obraz kot stare ženske.

Okrog 200 tisoč javnih uslužbencev dela na številnih ministrstvih in agencijah v Južnem Sudanu, mnogi so nekdanji osamosvojitelji, ki so po osamosvojitvi potrebovali službo, malo pa imajo idej, kako vzpostaviti sodobno delujočo državo. Verjetno je, da v zadnjih treh letih nobena država na svetu ni prejela toliko mednarodne pomoči kot Južni Sudan. Samo v prvem letu po osamosvojitvi je ta dosegla 1,4 milijarde dolarjev. Večina tega denarja je ostala v prestolnici Juba.

Tri četrtine od 10 milijonov prebivalcev Južnega Sudana je nepismenih, tretjina je kronično podhranjena, samo 1 odstotek ima dostop do električne energije. Stopnja umrljivosti mater je največja na svetu. A Južni Sudan bi lahko bil bogata država, saj je med državami z največ zalogami nafte, ima zaloge dragih surovin, tropski gozd in rodovitno zemljo, kjer bi lahko pridelali toliko hrane, da bi nahranili pol Afrike.

Toda še pred osamosvojitvijo države so milijarde naftnih dolarjev iz Južnega Sudana romale na račune trajnega sklada v Ženevi, po osamosvojitvi so se ti zneski početverili.