Najboljše od kapitalizma je za bogate države mimo

Ena od dobrih strani tega, da imamo svetovno elito, je, da vsaj ona ve, kaj se dogaja. Mi, zaslepljene množice, pa lahko čakamo desetletja, da izvemo, kdo so pedofili na visokih položajih, katere banke so kriminalne ali propadajo. Za elite velja prepričanje, da vedo v realnem času in da na tej podlagi objavijo pravilne napovedi, v Guardianu piše Paul Mason. Kako težko je to postalo, se je pokazalo prejšnji teden, ko je organizacija OECD objavila svoje napovedi za svetovno gospodarstvo do leta 2060. Več >>

Po njenih ocenah se bo rast zmanjšala na dve tretjini sedanje stopnje, močno se bo povečala neenakost, veliko tveganje je, da bodo razmere zaradi vpliva podnebnih sprememb slabše. Kljub temu bo svet štiri krat bolj bogat, bolj produktiven, bolj gobaliziran in bolj izobražen. »Če imate težave pri razumevanju obeh polovic te napovedi, ne skrbite – te imajo tudi nekateri najbolje kvalificirani ekonomisti na svetu,« piše Mason.

Najbolj črni del napovedi OECD ni, kar predvideva, ampak kar domneva. Domneva, da se bo zaradi rabe informacijske tehnologije hitro povečala produktivnost. Tri četrtine rasti naj bi izviralo iz tega. Toda ni gotovosti, da se bo celotna informacijska revolucija, ki se je zgodila v zadnjih dvajsetih letih, prelevila v bolj produktivne industrije z višjo dodano vrednostjo. Drugi problem so migracije. ZDA in Evropa bosta do leta 2060 morali vsaka sprejeti 50 milijonov priseljencev, preostali razviti svet pa še 30 milijonov. Brez priseljencev se bo delovna sila in število davkoplačevalcev zmanjšalo tako drastično, da bodo države bankrotirale. Paul Mason opozarja, da je glavno tveganje za uresničitev modelov OECD v tem, da v njih predvideva tako veliko izboljšanje razmer v državah v razvoju, da se ljudje od tam ne bodo več prisiljeni izseljevati v razviti svet. Prav tako analitiki OECD ne upoštevajo, da razviti svet priseljencev ne bo sprejel, kar kaže zmaga skrajne desničarske stranke Nacionalna fronta v Franciji in spopadi na Kalifornijski meji, kjer priseljenci prihajajo v ZDA.

Predstavljajte si svet iz glavnega načrta OECD: Los Angeles in Detroit bosta videti kot Manila z barakarskimi naselji ob zastraženih nebotičnikih, delovna sila v Veliki Britaniji bo mešanica starih belcev in mladih priseljencev, službe za plačo srednjega razreda bodo tako rekoč izginile. Tisti, rojeni leta 2014, bo leta 2060 bodisi 45-letni odvetnik bodisi 45-letni natakar v kavarni. Vmes veliko ne bo. Kapitalizem bo v četrtem desetletju stagnacije in potem, če ne bomo naredili nič za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, se bodo začele kazati resne posledice podnebnih sprememb.

OECD ima jasno sporočilo za svet: za bogate države je najboljše iz kapitalizma mimo, za revne, ki so sedaj sredi blišča in dima industrializacije, pa se bo končalo do leta 2060. Če želite višjo rast, morate sprejeti večjo neenakost, pravi OECD in obratno. Tudi za povprečno globalno rast v višini 3 odstotkov je treba narediti delo »bolj prožno«, gospodarstvo bolj globalizirano. Priseljencem, ki pridejo prek Maroka in plezajo čez ograje v španski enklavi Melilla, je treba izreči dobrodošlico, v prihodnjih 50 letih jih mora razviti svet sprejeti dva ali tri milijone na leto. To moramo doseči brez  podiranja svetovnega reda.

Poročilo OECD tudi izpostavlja, da bo treba preiti na obdavčitev bogastva, problem je le v tem, da naj bi bilo premoženje, kot je vrhunski tekmovalni konj, skriti bančni račun ali avtorska pravica za logotip znane blagovne znamke, nedoločljivo, zato jih ne bo mogoče obdavčiti.

Recept OECD, ki predpisuje več globalizacije, več privatizacije, več varčevanja, več priseljevanja in obdavčitev bogastva, ki je oprijemljivo, bo pomemben, a ne za vsakogar. Paul Mason ocenjuje, da je glavna lekcija poročila OECD v tem, da bo prej ali pozneje nastal alternativni program, kajti ljudje oboroženi s pametnimi telefoni in vse večjim zavedanjem o človekovih pravicah ne bodo sprejeli prihodnosti z veliko neenakostjo in nizko rastjo.