11. 7. 2014 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
The Soft Pink Thruth: Why Do the Heathen Rage?
2014, Thrill Jockey Records
Od go-go plesalca, zadetega z acidom in z iz riti štrlečo plastično ribo v sanfranciškem gejevskem klubu, do študenta filozofije na Berkeleyju, doktorja renesančne književnosti, ki je doktoriral na Oxfordu, in univerzitetnega profesorja angleščine v Baltimoru. Življenjska pot Drewa Daniela je na prvi pogled videti najmanj kontrastna, če že ne kontradiktorna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 7. 2014 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Od go-go plesalca, zadetega z acidom in z iz riti štrlečo plastično ribo v sanfranciškem gejevskem klubu, do študenta filozofije na Berkeleyju, doktorja renesančne književnosti, ki je doktoriral na Oxfordu, in univerzitetnega profesorja angleščine v Baltimoru. Življenjska pot Drewa Daniela je na prvi pogled videti najmanj kontrastna, če že ne kontradiktorna.
Toda sam svojo akademsko kariero in kariero zabavljača/umetnika vidi precej bolj komplementarno. »Če hočeš 90 odstotkom Američanov povedati, naj se jebejo skupaj s svojimi podjetji, cerkvami in načinom življenja, ni dovolj le provokacija,« pravi. In Daniel jim že dobrih dvajset let dopoveduje, da je biti drugačen OK. Individualizem je kul.
Kolikšen odstotek (konservativnih) rojakov ga v resnici sliši, je sicer vprašanje, nedvomno pa je velik korak naprej že to, da človek z njegovim življenjepisom, polnim ekscesov, sploh lahko poučuje na univerzi.
Drugačen, poseben je Daniel tudi v glasbenem ustvarjanju. Z (življenjskim) partnerjem Martinom Schmidtom sta pod imenom Matmos uglasbila vse, od plastičnih operacij, ameriške državljanske vojne in Wittgensteina do gejevskih orgij ali pa relokacije podgane iz svojega stanovanja. Zaradi nenavadnih, pogosto provokativnih, kontroverznih in vedno humornih koncertnih pogruntavščin ju je za eno od turnej angažirala tudi Björk.
Ali Drew Daniel oskrunja žanr metala ali se mu poklanja?
© Martin Schmidt
Pod solističnim psevdonimom The Soft Pink Truth se Daniel, kakopak spet v pervertirani podobi, loteva gejevskega aktivizma. Napol zares pravi, da je, ker se – bil je pač punker – ni nikoli identificiral z disco in house glasbo, istospolno usmerjenost razkril šele na kolidžu. Se je pa, potem ko ga je pred dobrim desetletjem house posebnež Matthew Herbert izzval, naj vendarle že posname house ploščo, sčasoma naposled odločil, da je res čas za to. A če je kdo pričakoval klasično house ploščo, je bil v veliki zmoti. Interpretacije kultnih novovalovskih in punkrockovskih klasik, ki se jih je lotil na prvih dveh ploščah, so imele s house in disco glasbo, vsaj na prvi posluh, bore malo skupnega.
Nič drugače ni z novo, tretjo ploščo, s katero je zdaj v »house« preoblekel še kultne, ceremonialne (black)metalce Sarcófago, Mayhem, Darkthrone in podobne. No, hektično premetavanje najrazličnejših zvočnih vzorcev in raznoterih (sub)žanrskih aluzij z razponom od industriala, jungla, techna in breakcora do disca in folka ima s housom in metalom zelo prešušten odnos. Tudi v govorečem uvodu, ki ga odrecitira Antony Hegarty.
Gre potemtakem za oskrunitev metala ali za izkazovanje naklonjenosti do njega? Verjetno si bo to vsak razlagal po svoje, in prav v tem je velik Danielov čar (in čar njegove glasbe). Tudi ko stvari niso eksplicitne, ko ne veš, ali misli resno, se norčuje ali pa je vse skupaj le izvrstna provokacija, ti da misliti.
No, čeprav se ti misel izgubi, Danielovo glasbeno mojstrstvo samo po sebi ponudi obilo užitkov.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.