Skrivne odločitve

N. M. je doktor prava, desetletja je bil vojaški pravobranilec, zdaj pa je že več kot 20 let upokojen. Po narodnosti je Srb in je bil leta 1991 izbrisan, zato je šele 15 let kasneje dobil slovensko državljanstvo. Poročen je s Slovenko in že dolgo živi v Sloveniji, a mora pogosto v Srbijo, kjer prejema pokojnino 68.040 dinarjev ali 581 evrov na mesec.

V Sloveniji nekdanji vojaški častniki s činom, kakršnega je imel, prejemajo od 1000 do 1200 evrov na mesec, in ko je poskušal dokazati, da mu pripada slovenska pokojnina, ga ni preveč presenetilo, da so ga sodišča, tudi vrhovno, zavrnila. Enako se je zgodilo njegovim znancem, ki so imeli enake zahtevke. Vendar je v teh primer nato ustavno sodišče odločilo, da so bile odločitve nižjih sodišč neskladne z ustavo, ki določa, da posameznik lahko izbira, v kateri državi bo prejemal pokojnino, če izpolnjuje pogoje za to. N. M. je bil prepričan, da jih.

Avgusta 2013 pa so mu z ustavnega sodišča sporočili, da njegove ustavne pritožbe niso sprejeli v obravnavo, »ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55. b člena zakona o ustavnem sodišču«.

Ta odstavek določa, da mora pritožnik ustavnemu sodišču dokazati, da so bile kršene njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine in da je to imelo zanj hujše posledice. Dokazati mora tudi, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen njegove konkretne zadeve. Ali sta pogoja izpolnjena, na nejavni seji odloči tričlanski senat. Če vsi trije sodniki menijo, da pogoji niso izpolnjeni, se postopek konča, če se kateri od njih s tem se strinja, pritožbo obravnava vseh devet ustavnih sodnikov.

N. M. je prepričan, da sta pri njem izpolnjena oba pogoja. »Za človeka prejemanje enkrat manjše pokojnin od tiste, ki mu pripada, zagotovo pomeni hujšo kršitev,« pravi.

Zakaj se ustavno sodišče z njim ne strinja, ne bo nikoli izvedel. Členu 55 b namreč sledi člen 55 c, ki določa, da sodišče, kadar pritožbe ne sprejeme v obravnavo, obrazložitve svoje odločitve ne poda.

Te spremembe zakona je leta 2007 pripravil takratni minister za pravosodje dr. Lovro Šturm, ker je bilo ustavno sodišče preobremenjeno. Novi zakon tako »ustavnemu sodišču omogoča, da v obravnavo sprejme tiste pritožbe, ki so res pomembne za razvoj pravnega reda in standardov varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin,« pojasnjuje generalni sekretar ustavnega sodišča Sebastjan Nerad.

Koliko so te spremembe prispevale k razbremenitvi sodišča, je težko ovrednotiti, meni Narad. »Vsako zadevo je še vedno treba pogledati in preštudirati, vendar pa je nedvomno prihranjen čas, ki bi bil sicer namenjen za pisanje obrazložitev,« pravi.

Ustavno sodišče ne vodi statistike, iz katere bi bilo mogoče razbrati, koliko pritožb reši tako, a Nerada ne preseneča, da nekateri temu načinu nasprotujejo. »Lahko mi verjamete, da vsak pritožnik meni, da so prav zanj nastale najhujše mogoče posledice in da njegov primer postavlja zelo pomembno ustavnopravno vprašanje,« pravi.

Z novim načinom dela sodišča je nezadovoljen tudi Matevž Krivic, ki je bil med letoma 1991 in 1998 ustavni sodnik, od takrat pa se na ustavno sodišče pogosto obrača kot zastopnik pritožnikov, med njimi prosilcev za azil.

»Za zadeve prosilcev za azil bi rekel, da mi na ustavnem sodišču uspe morda z vsako deseto ali dvajseto ustavno pritožbo,« je povedal za posebno Mladinino izdajo Intervju. »In tisto, kar je najhuje zame, za prizadete ljudi in za ugled ustavnega sodišča, je, da ogromna večina neuspešnih pritožb ni zavrnjena iz vsebinskih razlogov, pač pa so zavržene brez obrazložitve.«

Krivic zna stavek: »Ustavna pritožba se ne sprejme, ker niso izpolnjeni pogoji iz člena 55 b ZUstS,« že na pamet. »Zelo žalostno pri tem je, da v vsaki pritožbi posebej pojasnim, včasih na petih ali desetih straneh, zakaj in kako so prav ti pogoji izpolnjeni. Če mislijo, da niso, bi človek pričakoval, kar zahtevajo tudi ustava in splošna pravna načela, da sodišče obrazloži svojo odločitev,« je dejal.

Tudi dr. Ciril Ribič, ki je bil ustavni sodnik v prvem desetletju tega stoletja, se strinja, da sedanja ureditev ni ustrezna, vendar poudarja, da ustavni sodniki vse odločitve premislijo. To velja tudi, kadar se trije odločijo, da pritožbe ne bo obravnavo vseh devet sodnikov.

»Sodniki vedo, zakaj so se odločili, kot so se, in to bi morali napisati ter poslati pritožniku. Mislim, da bi potem tudi bolje premislili o svoji odločitvi,« pravi. Po njegovem je večina zadev, ki jih sodišče ne sprejme v obravnavo, tako preprosta, da z njimi ne bi bilo veliko dela.

Pri zadevah, ki niso preproste, pa odsotnost obrazložitve sproža veliko ugibanj. Celo o tem, da sodišče izkorišča potuho in ne odloča dovolj strokovno.

Krivic se tako sprašuje, ali slovensko ustavno sodišče azilante zavrača, ker sodišče v Strasbourgu ni pristojno za odločanje o azilnih pravicah »in jim pač ne grozi, da bi njihove odločitve padle pred evropskim sodiščem«.

Tudi N. M. špekulira o nečistih namenih sodišča. »Za senat ustavnega sodišča je imelo zmanjševanje dela večjo družbeno vrednost od pritožnikove pravice do pokojnine oziroma do razlike v pokojnini okoli 400 evrov na mesec do konca življenja, kar za državo pomeni vsega nekaj let,« je sklenil.

Škoda, ker se sodišče ne potrudi, da bi ga prepričalo, da se moti.