Birgitta Jónsdóttir

»Potrebujemo novo demokracijo za odrasle ljudi«

Birgitta Jónsdóttir (1967), islandska pesnica, pisateljica, aktivistka in političarka, je v času krize v islandski parlament Althing pripeljala Gibanje državljanov, katerega cilj je bila demokratična reforma, s katero naj bi presegli strankarsko politiko, lani pa še Piratsko stranko, ki jo vodi. Ključni cilj privržencev Gibanja državljanov je bil oblikovati in uveljaviti novo islandsko ustavo, ki bi jo napisali državljani, vendar jim je spodletelo. Piratska stranka pa jo je pritegnila s platformo za nov tip demokracije, demokracijo 2.0., na katero se Jónsdóttirjeva zdaj osredotoča pri svojem političnem delovanju.

Seveda pa je Birgitta Jónsdóttir najprej in predvsem svetovno znana aktivistka. Kot prostovoljka je delala za WikiLeaks, bila je koproducentka videa Kolateralni umor, ki je zbudil veliko pozornosti, in sodelovala pri projektih Rešimo Islandijo, Prijatelji Tibeta v Islandiji, Pesniki proti vojni (v Iraku), Dialog med narodi in Pesniki za človekove pravice. Največ pozornosti v zadnjem času namenja Islandski sodobni medijski pobudi (IMMI), ki se zavzema za svobodo izražanja, svobodo govora, raziskovalno novinarstvo in varovanje žvižgačev.

Slovenijo je prejšnji teden obiskala na povabilo Festivala Sanje in ob podpori nekaterih družbenih gibanj, med nastopi pa je opozarjala na predlog razkritega tajnega trgovinskega sporazuma TISA (vanj je vključena tudi Slovenija), ki je po mnenju številnih analitikov doslej največja, najobsežnejša in najpredrznejša kršitev demokracije.

Večina vaših pesmi, če začneva z vašo poezijo, izraža ekspresionistični krik po človečnosti v tem svetu. Kdaj ste pravzaprav začutili potrebo, da v različnih vlogah – sami pravite, da ste kameleonka, saj ste pesnica, spletna umetnica, aktivistka in političarka – pomagate človeštvu; da se ponudite v uporabo človeštvu?

Pesmi sem začela pisati pri štirinajstih. Moja prva pesem je govorila o posledicah jedrske vojne. Odraščala sem pač v času hladne vojne. Umetnosti nikoli nisem imela za zabavo, ampak sem v njej videla način sporazumevanja, ki lahko spodbudi premisleke in omogoča drugačen pogled na stvari. Očitno sem vseskozi aktivistična umetnica. Sem rojena aktivistka. Ne morem si pomagati.

V zapisu Jaz sem umetnost trdite, da vidite »zunanji svet kot neposreden odsev svojega notranjega sveta«, zato težko potegnete ločnico med tem, kar ste, in svojim delom. Kako se prepletata ta svetova?

Veliko sem raziskovala samo sebe. Že zelo zgodaj sem doumela, kako človek postane nekdo in kako reflektira izkušnje. Imaš dve možnosti: ali si žrtev ali pa postaneš človek, ki raste na podlagi izkušenj. Usojeno mi je bilo, da sem v življenju doživljala številne stiske in težave, kar je povzročilo, upam, da sem postala boljši človek. Zdaj me vse bolj obseda vprašanje, kako lahko kot človeštvo kolektivno oblikujemo vizijo prihodnosti. Vsi vemo, kaj je narobe, govorimo o tem, zdaj pa je že čas, da bi se dogovorili o rešitvah v obliki kooperativ, trajnostnega razvoja itd. Če bi toliko energije vlagali v oblikovanje vizije prihodnosti, kot jo vlagamo v analize sedanjih razmer, bi se že kaj izcimilo iz tega. Vem, kako zjeban je kapitalizem, kako uničujemo planet, kako strašna je vojna, saj sem se s to tematiko sistematično ukvarjala v preteklih desetletjih, zdaj pa je čas, da se vsi osredotočimo na to, kaj lahko in moramo narediti, da bo svet drugačen in boljši.

Če bi toliko energije vlagali v oblikovanje vizije prihodnosti, kot jo vlagamo v analize sedanjih razmer, bi se že kaj izcimilo iz tega.

Vaš modus operandi sta verjetno Knjiga zdravljenja sveta in Knjiga upanja, ki ste ju uredili. Je v njiju svet, za kakršnega se je vredno boriti?

To sta v resnici zbirki poezije, umetnostnih besedil in esejev, ki so jih po 11. septembru pripravili ljudje z vsega sveta. Gre za poskus globalnega odziva na te dogodke. Hotela sem nekaj spremeniti in pokazati, kaj imamo skupnega. K sodelovanju sem povabila zelo znane avtorje in tudi navadne ljudi z različnih koncev sveta. V zbirki najdete denimo pisca iz Rusije, ki je prvič kaj objavil, znanega ameriškega pesnika Lawrencea Ferlinghettija, ameriško pesnico Rito Dove, zapis islandskega benda Sigur Rós in dalajlamo. V zbirki sta objavljena tudi dva izjemna eseja. Enega je napisal rabin Michael Lerner, urednik progresivne judovske revije Tikkun, ki išče alternativne rešitve za krizo na Bližnjem vzhodu in je s svojim razmišljanjem zelo nepriljubljen v sionističnih krogih. Drugi esej pa je napisal mojster iz Indonezije, pripadnik sufizma, mistične smeri v islamu. Vsi ti zapisi kažejo, kako različni ljudje v samem jedru govorijo enako in se zavzemajo za iste cilje.

In sporočilo je?

Da lahko vsak izmed nas prispeva k spreminjanju sveta. Meni sami je na podlagi tega prepričanja uspelo marsikaj spremeniti. No, ne ravno sami, ampak skupaj z drugimi, v kolektivu. Živimo v zelo vznemirljivih in tudi zelo nevarnih časih. Zato moramo biti pri spreminjanju sveta previdni, kajti zgodovina nas uči, da so tisti, ki si skušajo uzurpirati oblast, ljudem odvzeti moč, praviloma bolj pripravljeni na krizne čase kot drugi, saj se nanje pripravijo. Poznajo pasti in zakonitosti razvoja, mi pa, ki se borimo za drugačen svet, se odzovemo šele v času krize, sistem pa hočemo popravljati po njej. Zato vseskozi opozarjam, da moramo poznati orožje svojih nasprotnikov, da ne rečem sovražnikov, ki jih zanimajo le lastne koristi, za družbene pa jim ni mar. Uporabiti moramo njihovo orodje in orožje v prizadevanjih za družbene spremembe, ki bodo dejansko v prid ljudstvu.

Sta knjigi, ki sva ju omenila, platforma za vaše aktivistične projekte Pesniki proti vojni (v Iraku), Dialog med narodi, Pesniki za človekove pravice, v katerih je prisotna tudi duhovna razsežnost vašega upora?

Nisem veren človek, poskušam pa biti dober človek. Moj vzornik in navdih je dalajlama, eden izmed redkih voditeljev, ki so se dejansko odpovedali možnosti imeti moč, ki bi jim bila dostopna v njihovi vlogi. Ljudem vliva upanje. Tudi sama skušam ravnati tako. Hkrati pa hočem biti v sozvočju z različnimi elementi življenja in najti pravo ravnovesje. Zato prakticiram budizem. Težko vam rečem, kaj sem. Včasih pravim, da sem pragmatična anarhistka. Tako kot bi lahko rekli za Noama Chomskega, ki me je s svojo knjigo o anarhizmu vpeljal v takšno razmišljanje.

Leta 2009, v času, ko je bila Islandija na kolenih zaradi krize bank, v katerih je bil nakopičen denar tujih vlagateljev, ste vstopili v islandsko politiko in postali, kot pravite, poetičarka. Najprej ste vodili Gibanje državljanov, zavezano demokratični reformi, ki naj bi presegala strankarsko politiko.

Šlo je za združenje različnih grass roots gibanj. Ker sem bila že pred krizo družbena aktivistka, saj sem organizirala različne proteste zaradi razmer po svetu, so me ljudje poznali in me povabili k sodelovanju. Protestniško gibanje na Islandiji me je posrkalo vase. Pripravljala sem množične demonstracije ljudi, ki so zahtevali spremembe. Kaj kmalu smo oblikovali think tank, posebno skupino, v kateri naj bi premislili, kaj naj storimo, da se negativne zgodbe v razvoju, kot je bil tedaj zlom bank, ne bi ponovile. Znotraj te skupine smo govorili o nujnih gospodarskih reformah in o novi islandski ustavi, ki bi jo pisali državljani sami. Na velikem sestanku vseh pomembnih družbenih skupin, ki so dejavno sodelovale v protestih, se je izkristalizirala zahteva po oblikovanju političnega gibanja, ki bi radikalno spremenilo razmerja v politiki in politiko samo. Tako je nastalo Gibanje državljanov, ki se je osem tednov pred volitvami registriralo kot stranka in na volitvah dobilo 7,5 odstotka glasov. Nobeden od nas ni želel postati politik, to je v politično življenje vnašalo novo kvaliteto, sama neizkušenost pa je bila sicer za našo verodostojnost med ljudmi dobra, vendar smo se nekaterih projektov lotevali naivno. Tako je bilo tudi s pisanjem ustave, politiki uveljavljenih strank so ga preprečili. Marsikaj je nato steklo po starem, saj se ljudje ne zavedajo, da za pravo demokracijo ni dovolj, da le enkrat na štiri leta odideš na volišče, ampak je demokracija nenehna participacija v odločanju in tudi nadzor nad izvajanjem demokratično sprejetih politik. Je delo.

Ni dovolj, če gremo le enkrat na štiri leta na volišče, ampak je demokracija nenehna participacija v odločanju in tudi nadzor nad izvajanjem demokratično sprejetih politik. Je delo.

Gre za ustavo, ki so jo državljani pisali sami prek spleta?

To je mit. Novo ustavo smo zahtevali na protestih. Stranke, ki so imele poslance v parlamentu, tudi moja, so sicer poskušale uresničiti zavezo, da bo ljudstvo samo pisalo ustavo. Najprej smo pripravili splošno skupščino z dva tisoč ljudmi, ki so bili naključno izbrani iz registra prebivalcev, da bi v tridnevni razpravi opredelili vrednote, ki jih mora vsebovati ustava. Nato je poseben odbor analiziral posamezne opredelitve in zapletena razmerja med nosilci družbene in državne moči, kar je potem dokončno oblikoval nekakšen 25-članski ustavodajni parlament. Vsi sestanki so bili odprti za javnost in vsak je lahko imel pripombe k vsebini in prek spleta predlagal, kar je hotel. Nova ustava pa nato zaradi odpora uveljavljenih strank ni bila sprejeta.

Globljih sprememb v islandski družbi vam torej ni uspelo uveljaviti. V tem kontekstu je zato zanimiva vaša misel, da komaj čakate na naslednjo krizo, saj se v času krize odprejo vrata za temeljitejše socialne spremembe. Očitno sedanja kriza ni bila dovolj huda?

Bila je dovolj huda in pretresi so bili precejšnji, ampak tisti, ki smo hoteli spremembe v družbi, nismo ukrepali dovolj hitro. Če bi pravočasno pripravili ustavo, kar je bila naša prednostna naloga, se pravi še pred volitvami, bi jo lahko uveljavili. Žal celo v tako majhni družbi, kot je islandska, stvari potekajo po polžje. Tako pač ni mogoče speljati reform, kajti če hočeš zanje izkoristiti krizo, moraš biti dosleden in vedeti, kako. In imeti splošno soglasje za spremembe. To je tako, kot če bi rad nehal kaditi. Večkrat poskusiš in nazadnje se lahko reprogramiraš tako, da dejansko nehaš kaditi, saj človeku navadno ne uspe že prvič. Enako je z družbo. Večkrat moraš poskusiti, da v družbi dosežeš konsenz, saj vsiljene spremembe niso nikoli dobre. Krize človeka tudi v zasebnem življenju spodbudijo k spremembam. Razmere v družbi so le odsev človeške narave. Zato je kriza v družbi enaka osebni krizi. Samo večja je.

Omenili ste, da so v času krize tisti, ki nam hočejo odvzeti svobodo in svoboščine, nanjo pripravljeni.

Sama to lahko ponazorim z delovanjem desne stranke na Islandiji. So zelo, lahko bi rekla kar vojaško organizirani. Imajo tudi takšen nadzor. V času volitev »armada« ljudi skrbi, da ljudje odidejo na volišča. Tisti, ki smo bolj kolektivistično usmerjeni, ki imamo občutek za družbeno odgovornost, pa nimamo sistema »vojaškega poveljstva«, kakršnega imajo uveljavljene stranke. Zato je politično prizorišče pogosto videti, kot bi na njem potekal spopad vojske, opremljene z najsodobnejšim orožjem, s suličarji. Zavzemam se za to, da se tudi mi učinkoviteje organiziramo in vnesemo v razpravo takšne spremembe sistema, da bo deloval v prid ljudi. Poleg tega je treba upoštevati človeško naravo, ki je čudna, zelo samodestruktivna, sebična. Kako okrepiti lastnosti v človeški naravi, kakršna je nesebičnost, pa je največji izziv tudi v političnem delovanju. Če bi to vedela, bi bila srečna. Ljudi sem skušala spodbuditi k protestom zaradi uničevanja okolja, proti vojnam, za invalide, za starejše ljudi, pa ni bilo pravega odziva. Potem pa je prišla kriza in protestirali so tudi tisti, za katere ne bi nikoli mislila, da se bodo udeležili demonstracij.

Kaj v tem kontekstu pomeni ustanovitev Islandske sodobne medijske pobude (IMMI), ki si prizadeva za prost dostop do informacij in svobodo izražanja? Gre za korak proti neposredni demokraciji?

Temelj neposredne demokracije je prost dostop do informacij. Šele na tej podlagi se lahko pravilno odločaš. Pomemben vidik, ki ni zapisan v tej pobudi, pa je varovanje zasebnosti, na kar nas je opozoril primer Edwarda Snowdna. Če bi pred njegovim razkritjem delovanja ameriške službe NSA govorila o kršenju zasebnosti, bi kdo rekel, da sem paranoična. Pokazalo se je grdo početje te službe po vsem svetu, ki ovira demokratične procese. Ne moreš imeti delujoče demokracije, če nimaš varovane zasebnosti. In ni neposredne demokracije, če ni svobode izražanja. Svoboda izražanja je ogrožena tudi zaradi ravnanja korporacij, kajti njihovi pravni svetovalci pritiskajo na medije, da nekatere grde zgodbe ne pridejo na dan. Pravzaprav smo priča sežiganju knjig, če povem s prispodobo, tako je z zgodbami, ki ne bodo prišle med bralce. Večina ljudi tega ne vidi. Trudim se, da bi ljudje spregledali in pristojni sprejeli ukrepe, s katerimi bi zavarovali zgodovino dogajanja na spletu, pa zavarovali in celo spodbujali tudi delo žvižgačev.

Cilj IMMI je utrditev demokracije na Islandiji z legalizacijo koncepta WikiLeaksa in z zagotovitvijo njegovega delovanja. Podoben nabor pravnih sprememb je sočasno nastal tudi v številnih drugih državah, pripravili pa so ga aktivisti, novinarji in ljudje z univerz. Sama prihajam iz majhne politične stranke, ki je spodbudila te procese. Čeprav nam doslej za te projekte ni uspelo pridobiti večinske podpore poslancev, so nas tokrat podprli, saj proces spreminjanja zakonodaje, ki smo ga spodbudili, poteka, četudi imamo desno vlado.

Islandija se izvija iz krize. Prejšnja socialistična vlada je odločno povedala, da Islandci ne bodo plačevali davka za zgrešene bančne poteze tujcem.

Kriza je dodobra pretresla islandsko družbo in morala se je odločiti za nekaj hudih varčevalnih ukrepov. Prvič imamo opraviti tudi s pojavom dolgotrajno brezposelnih ljudi. Tega pred krizo nismo poznali. Odstotek do dva odstotka ljudi sta bila brez dela. Vendar se iz krize očitno nismo dovolj naučili, saj se po nekaterih kazalcih vračamo v leto 2009. Potrošništvo je na pohodu, cene stanovanj rastejo in ustvarja se nov balon na tem področju. Islandija je res naredila nekaj stvari, ki jih v svetu občudujejo, vendar gre za napačne razloge za občudovanje. Nismo tako fantastični, kot misli veliko ljudi. Na nas deluje urok, tako kot na vse druge. To je urok manipulantov, ki nam obljubljajo stvari, ki jih ni mogoče uresničiti. Nedavno je prišla v medije vest, da so na Facebooku, ki ga tudi sama uporabljam, manipulirali s čustvi ljudi. Kako gnusno! Zanima jih, kako čutimo, kako se prehranjujemo in kaj nas žene. O meni vedo več, kot vem sama. Enako je z Googlom. Ni zastonj. Najpogosteje vladam očitamo, da zlorabljajo zasebne podatke, pozabljamo pa na korporacije, ki to počno brez sramu in odgovornosti. Facebooka ne vidimo kot korporacijo. Vodja Googla Eric Schmidt je zame Darth Vader interneta. Bojuje se proti zasebnosti uporabnikov. Noče zasebnosti. Za njegovo korporacijo je zavarovana zasebnost s poslovnega vidika škodljiva. Zato zagovarja zakonodajo, ki ne bi varovala zasebnosti.

Če se še za hip vrneva k islandskemu gospodarstvu, ste odločno nasprotovali privatizaciji islandskega Telekoma. Česa se moramo bati pri tem?

Predvsem tega ne storite. Zakaj ne? V Sloveniji imate dobro dostopnost signala s hitro spletno povezavo, ki jo je zagotovilo vaše državno podjetje. Na Islandiji smo Telekom privatizirali, še preden je bila dostopnost signala povsod zadovoljiva. Zato je spletna povezava na bolj oddaljenih krajih grozna. Nimajo vsi enakih možnosti dostopa do spleta. In jih ne bodo več imeli, saj naložbe v to niso dobičkonosne. Zato bi se morali, predvsem na slovenskem podeželju, upreti procesu privatizacije, kajti zasebni kapital ne bo izboljševal in nadgrajeval infrastrukture in storitev, če ne bo imel dobička. Povsod po svetu je tako, da privatizacija daje slabše učinke. V pogodbe o prodaji lahko zapišete varovalke, ampak vedno se bo našlo kaj, da zasebno podjetje zavez ne bo uresničilo. Na Islandiji skušajo zdaj, po menda uspešni privatizaciji bank, privatizirati še energetsko panogo. Takšna politika ne obeta nič dobrega.

Zadnje tedne se veliko govori tudi o sporazumu TISA, s katerim hočejo najmočnejše države še bolj deregulirati finančne trge, hkrati pa bo okrnjena pravica ljudi do dostopa do ključnih javnih storitev, kot so zdravstvo, preskrba z vodo, komunala, energetika, socialne storitve. Od kod takšne zamisli in kako se jim upreti?

Poskušam ugotoviti, kako je s tem na Islandiji, ker poslanci teh podatkov nimamo. Je pa sporazum TISA zelo nevarna zadeva, saj bo lahko na podlagi tega sporazuma odpravljen nacionalni interes držav. V bistvu države, zlasti manjše, če bi uspel »podvig« s TISO, ne bi več same odločale o svojih življenjskih interesih in virih. Več moramo izvedeti o teh nakanah in seznaniti javnost z vsemi takšnimi sporazumi, ne pa dovoliti, da ostanejo tajni pet let po podpisu. Katastrofa. Hvala žvižgaču ali viru, ki je razkril del teh pogodb, ki se očitno snujejo v skrivališčih državnih birokratov in tehnokratov ob sodelovanju multinacionalk. Zato je treba v vsaki državi čim prej ugotoviti, kdo se pogaja o sporazumu. Na Islandiji hočem tega človeka spraviti pred pristojni odbor v parlamentu. Upam, da nam bo žvižgač posredoval še več dokumentov, če vlade same nimajo hrbtenice, da bi jih pokazale.

Lani ste na čelu Piratske stranke prišli v parlament. Zakaj s to stranko?

Ker razume našo Islandsko sodobno medijsko pobudo v globalnem kontekstu. Potrebovala sem ljudi, ki bi mi pomagali pisati zakonodajo za 21. stoletje, in know how Piratske stranke nam je dobrodošel. Sama sicer znam prav spraševati in se spoznam na internetne stvari. Bila sem prva islandska oblikovalka spletnih strani, saj sem začela na spletu delati leta 1995. Res pa je, da sem več pričakovala od interneta, da bodo na njem bolj poglobljeni prispevki. Zmotila sem se. Dobili smo klik kulturo. Dobili smo najgršega otroka človeštva. Zato so zamisli Piratske stranke o drugačnem internetu prave. Danes ne moreš biti poročen z levico ali desnico. Ideološka vojna med njima nas ne zanima. Pa tudi ljudi ne. Dinamika razpleta je vedno enaka. Piratska stranka pa španska Stranka X, italijansko Gibanje petih zvezdic peljejo politiko v pravo smer, vendar moram poudariti, da četudi v sistem, ki je poln virusov, ki je uničen, postaviš še tako sposobne ljudi, ne morejo narediti ničesar, če nimajo podpore sodržavljanov in ne vedo, s čim zamenjati sedanji sistem.

Ne moreš imeti delujoče demokracije, če nimaš varovane zasebnosti. In ni neposredne demokracije, če ni svobode izražanja.

Je delo v Piratski stranki povezano z vašim angažiranjem pri WikiLeaksu? Kako ste se znašli pri tem projektu?

Po naključju sem leta 2009 postala prostovoljka WikiLeaksa. Z njimi sem se srečala ob ustanavljanju pobude IMMI. Z Julianom Assangeem sva zelo tesno sodelovala. Delovala sem kot vsak aktivist, ki ga drug aktivist prosi za pomoč. Pomagaš pač.

Bili pa ste tudi koproducentka filma Kolateralni umor (Collateral murder), ki prikazuje, kako so ameriški vojaki iz helikopterja v Iraku streljali na civiliste, kar je v svetovni javnosti zbudilo precejšnjo pozornost.

Še enkrat bi to naredila, če bi bilo treba. Spodbujam ljudi, da si film ogledajo, ker se tudi v Evropi bližamo gnusnim vojnim scenarijem. Včeraj sem bila pred vašim parlamentom. Bilo bi super, če bi film Kolateralni umor projicirali na zid parlamenta. Govori namreč o resnici v tej vojni in v vojnah nasploh. Nikoli ni v njih nič lepega. Vsaka je gnusna. Pri filmu sem sodelovala, da bi tudi sama kaj naredila proti tej in drugim vojnam. Ni mi uspelo. Protesti proti vojni v Iraku leta 2003 so bili sicer izjemni, vendar premalo učinkoviti. Pa bi lahko preprečili takšne vojne, če bi ljudje le hoteli in se pridružili borcem proti vojnam. Marsikaj lahko naredi že posameznik. Kar sta storila Bradley Manning in Edward Snowden, je vredno občudovanja. Njuna razkritja so pretresla politike in navadne ljudi. Svetu sta nalila čistega vina o tem, kakšen je. Zato moramo podpirati žvižgače, ki so pripravljeni tvegati tudi svojo svobodo, da bi ljudem odprli oči glede tega, kako zahrbtno ravnajo nekatere vlade v imenu demokracije. Žvižgači so navadno ljudje, ki najbolj verjamejo v sistem. Ko vidijo, da ta ne deluje skladno z ustavnimi in moralnimi normami, se izpostavijo in z vso vnemo opozorijo na njegovo ekscesno delovanje.

Bradleyja Manninga ste pred tremi leti predlagali za Nobelovo nagrado za mir.

Skupaj s pirati z vsega sveta sem ga ponovno predlagala tudi lani. Letos smo skupaj z Manningom predlagali še Snowdna. Nobeden od njiju nagrade ne bo dobil. Dobil pa jo je, nekoč, Henry Kissinger.

Kako preprečiti ZDA in drugim državam vohunjenje za svojimi in tujimi državljani? Bi lahko glede tega kaj naredili Združeni narodi?

ZN so zaradi možnosti veta stalnih članic varnostnega sveta neuporabni za kaj takšnega. Toda z napredkom kriptografije lahko postanejo naše komunikacije varne. Morali pa bi doseči globalni sporazum o tem, da je zasebnost sveta v vseh pogledih, ne samo v offline svetu. Sicer pa bi moralo veljati, da tudi če nisi storil nič narobe, moraš imeti pravico, da storiš kaj narobe. Regulacije in pravo v svetu so tako zapleteni, da lahko storiš kaj narobe, pa se tega niti ne zavedaš.

Novi sistem demokracije ne bo povsod enak. Lahko bomo imeli vasi, ki bodo delovale po načelih kooperativ. Lahko pa bodo tudi vasi za kapitaliste, kjer bodo ti drug drugega po mili volji izkoriščali po načelu človek človeku volk.

Je boj aktivistov za komunikacijsko svobodo tako težak, ker vse nadzorujejo močne vlade in korporacije?

Naš boj je odločen in se še krepi. Poskusi, da bi ga kriminalizirali, nas delajo odločnejše. Ta boj bijemo neprestano. Smo v pravi vojni, in če bi obupali, bi bila to katastrofa za svet, demokracijo in svobodo. Najtežji del vzpona na vrh gore namreč ni pri vznožju, ampak pri vrhu.

Večine ljudi nadzor nad zasebnostjo pravzaprav ne skrbi preveč. Kam lahko vodi takšna brezbrižnost? Kako se izogniti negativnim scenarijem, da se ne bomo znašli v Orwellovem letu 1984 ali v Huxleyjevem Krasnem novem svetu?

Treba je uporabiti taktiko šoka. Ljudje morajo razumeti, da jih takšna brezbrižnost lahko spravi v zelo nevaren položaj. Ko je Tito umrl, niste mogli vedeti, da bo Jugoslavija razpadla v krvi. Slovenci ste se razmeroma srečno rešili iz tega. Toda zamislite si, kaj bi se lahko zgodilo, če bi imeli vsi ti ljudje, ki so črpali moč iz nacionalizma, dostop do vseh podatkov slehernika. Zamislite si te podatke v rokah norega diktatorja.

Toda vi ste optimistični. Prejšnji petek ste imeli predavanje Demokracija 2.0. Kako naj si predstavljamo to demokracijo?

Gre za razmislek, kakšen sistem demokracije vzpostaviti namesto sedanjega. Prepričana sem, da to ne bo enoten sistem, ki bi veljal po vsem svetu, ampak bomo imeli opraviti z različnimi poskusi in modeli, ki bodo ustrezali ljudem. Lahko bomo imeli vasi, ki bodo delovale po načelih kooperativ. Lahko pa bodo tudi vasi za kapitaliste, kjer bodo ti drug drugega po mili volji izkoriščali po načelu človek človeku volk. Sama nočem živeti v takšnem svetu, oni pa lahko živijo, če hočejo.

Neposredna demokracija je bistvena prvina novega sistema?

Ja, ker gre za zelo pragmatičen anarhizem, v njem pa ljudje sprejemajo odgovornost za svoja dejanja in za dogajanje v družbi. Ne pričakujejo rešitelja, da bi jim popravil sistem, ga demokratiziral, saj ga ni še nobeden. Če preneseš pristojnosti in moč odločanja na nekoga drugega, da lahko s prstom kažeš na tiste, ki naj bi bili slabi, napačni, ki lažejo, se odpoveš odgovornosti. Ravnaš kot nikoli odrasel človek. Potrebujemo novo demokracijo za odrasle ljudi.