Goljufanje 1450 sličic na sekundo

Zakaj v nogometu uživamo bolj kot nogometaši

Številne tekme na svetovnem prvenstvu v Braziliji so ljudi razočarale. Igralci so bili anemični in brezvoljni, niso žareli in se naprezali, kazali niso nobenega posebnega veselja in strasti, igrali so tako, kot da nočejo škodovati svojim lukrativnim telesom in svojim še lukrativnejšim karieram, nekatere reprezentance pa so bile sploh omrtvičene in mrtve – in tudi odšle so kot trupla. Hitro smo slišali argumente, zakaj je bilo tako: temperature so bile previsoke, bilo je zadušljivo, vlažnost je bila previsoka, igralci so bili utrujeni in pregoreli, za njimi je dolga sezona in tako dalje. Toda: kaj če se v resnici dolgočasijo? Kaj če v igri ne uživajo? Ali pa: kaj če v igri uživajo manj kot mi? Kaj če gre tu za sindrom pornozvezde? Moški, ki gleda pornič, vedno misli, da tista ženska – pornozvezda – res uživa. Da torej uživa tako kot on! Kot ta, ki pornič gleda! Da je užitek vzajemen, obojestranski! Jasno, pornozvezda v resnici ne uživa, ampak užitek le hlini. Kaj če so nogometaši take pornozvezde? Kaj če užitek v igri le birokratsko hlinijo? Tu se vprašate: zakaj to opazimo šele v času svetovnega prvenstva? Iz preprostega razloga: ker je prav zdaj naš užitek največji! Ker nam prav zdaj najbolj prihaja! In ker prav zdaj, ko je naš užitek največji in ko nam najbolj prihaja, najlažje opazimo, da druga stran – nogometaši – ne uživa tako kot mi in da ji ne prihaja.

Zakaj je dobro, da so najdražje reprezentance domov spokale že po skupinskem delu svetovnega prvenstva

Ko so se nekatere elitne, favorizirane reprezentance – angleška, italijanska, španska, portugalska – že po skupinskem delu vrnile domov, so ljudje stokali: oh, kakšna škoda! Katastrofa! To je konec! Kako bo svetovno prvenstvo izgledalo brez Inieste, Ronalda, Rooneyja, Balotellija in drugih zvezdnikov? Morda, toda Fifa si je oddahnila, kot je genialno pripomnil Kieran Maguire. »Nogometaši so uslužbenci klubov, za katere igrajo. Če se nogometaš na svetovnem prvenstvu poškoduje, potem Fifa klubu dolguje odškodnino – in plačevati jo mora toliko časa, dokler nogometaš ne okreva.« Ker gre za izredno drage nogometaše, gre tudi za izredno visoke odškodnine. Ker pa je precej nogometnih zvezdnikov domov odšlo predčasno, je Fifa veliko privarčevala, kar pomeni, da je bila eliminacija dragih zvezdnikov odličen posel. Celo to, da so urugvajskega zvezdnika Luisa Suareza – zaradi drakulskega ugriza italijanskega nogometaša Georgia Chiellinija – predčasno poslali domov, je dobro za Fifo. Si predstavljate, da bi Chiellini ugriznil Suareza?

Zakaj so morale afriške reprezentance tako hitro izpasti

Kaj so na svetovnem prvenstvu naredili Afriki, ste videli: vse afriške reprezentance – reprezentance Gane, Slonokoščene obale, Nigerije, Kameruna in Alžirije – so hitro izpadle. Naključje? Spomnite se medijskih, zahodnjaških argumentov, zakaj so afriške reprezentance tako hitro spokale domov: afriški igralci niso dovolj koncentrirani in disciplinirani, ne vzdržijo do konca tekme, psihološko niso dovolj dobro pripravljeni in motivirani, njihove nacionalne nogometne zveze so kaotične, neorganizirane, nesposobne, tajkunske. In tako dalje. To so zelo pokroviteljski, neokolonialistični, tako rekoč rasistični argumenti: afriški nogometaši niso še dovolj »zreli«, niso še kot »mi«, niso še na »naši« mentalni stopnji, niso še tako dobro organizirani, urejeni in civilizirani kot »mi«, zato je povsem normalno in naravno, da so izpadli. Kot da vsi ti afriški nogometaši ne igrajo v zahodnih, evropskih klubih! Toda to rasistično evropsko retoriko so še dodatno okrepili in napihnili: mediji širom po Evropi so začeli prodajati zgodbe o tem, da so afriške reprezentance skorumpirane in da so prirejale izide tekem – nekatere, recimo Kamerun, med svetovnim prvenstvom, druge, recimo Nigerija in Gana, pa tik pred svetovnim prvenstvom. Je kaj hujšega? V času, ko se Fifa utaplja v korupcijskih škandalih (pač tipična tajkunska multinacionalka), ko je Evropa pravo mafijsko leglo prirejanja izidov nogometnih tekem (kar potrjujejo številni sodni procesi in preiskave) in ko se vsi dobro spomnimo, kako sta se Avstrija in Nemčija na svetovnem prvenstvu leta 1982 dogovorili za izid (in izločili Alžirijo), so za največjo nogometno skorumpiranko razglasili Afriko! Hej, kaj če so bile v prirejanje izidov vpletene Anglija, Španija in Italija – in kaj če so prav zato tako hitro izpadle? Mar ne bi stavniška mafija najbolj profitirala ravno s prirejanjem izidov tekem teh elitnih in »favoriziranih« reprezentanc? Javno razpravo o svetovnem prvenstvu so torej obrnili in tempirali tako, da je hitri izpad afriških reprezentanc izgledal neproblematično in nesporno – retorika, ki je krojila to javno razpravo, je ustvarila vtis, da so si afriške reprezentance izpad zaslužile. Da so same krive. Ali bolje rečeno: javna razprava je bila uokvirjena tako, da afriških reprezentanc po izpadu ne bo nihče pogrešal, pa četudi bi se izkazalo, da so jih domov poslale sporne odločitve sodnikov in da je bil njihov izpad dirigiran, pač v interesu Fife. Zakaj pa ne? Kaj če so morale afriške reprezentance tako hitro izpasti zato, da bi lahko naredile prostor za latinskoameriške in evropske reprezentance? Za latinskoameriške, ker je bilo prvenstvo v Latinski Ameriki, za evropske pa, ker je Evropa finančni center nogometa. Toda vse je za nekaj dobro. Poglejte na vse skupaj z druge strani: ker so vse afriške reprezentance tako hitro izpadle (ob spremljavi retorike, ki je njihov izpad rasistično legitimirala), lahko afriške države sklepajo, da ima Fifa nekaj proti Afriki. In zdaj pazite: prvič, Fifa ima 209 članic, drugič, če hoče biti Sepp Blatter ponovno izvoljen za njenega predsednika, potrebuje 105 glasov, tretjič, ker je v Fifi ogromno afriških članic, ima Afrika ogromno glasov, in četrtič, če bo prevladal duh panafriške solidarnosti, potem Blatter afriških glasov ne bo dobil – in če jih ne bo dobil, ne bo ponovno izvoljen. In ja, če ne bo ponovno izvoljen, potem bo v Afriki manj korupcije, heh.

Zakaj FIFA potrebuje korupcijo

Fifa se utaplja v korupcijskih škandalih. Največji kakopak: Katar. Katar naj bi svetovno prvenstvo dobil s korupcijo, podkupovanjem in tako dalje. Škandal! Nezaslišano! Kriminal! Dodajte še suženjsko zlorabljanje tuje delovne sile pri gradnji stadionov. Ja, Fifa je v hudih težavah. Zdaj pa poglejte z druge strani: Brazilija ni bila ravno dobra reklama za Katar – vročina je bila tako neznosna, da so nogometaši komaj tekli, komaj dihali, komaj igrali. Točno, v Katarju bo še huje – vročina bo še neznosnejša. Nogometaši bodo še težje tekli, še težje dihali, še težje igrali. Tekme utegnejo biti povsem anemične, dolgočasne, negledljive, popolna antireklama za nogomet, Fifo in sponzorje. Fifa lahko svojo investicijo zavaruje le tako, da se Katarja znebi – znebi pa se ga lahko tako, da korupcijski škandal napihne čez vse plafone. S tem bi ustvarila »moralni« kontekst, v katerem bi lahko Katarju povsem mirno in »legitimno« vzela svetovno prvenstvo. Če tega ne bo storila, imam zamisel: na svetovnem prvenstvu v Katarju naj reprezentance streljajo le enajstmetrovke. Nobenih tekem, nobenih podaljškov – samo enajstmetrovke.

Zakaj enajstmetrovke niso »igra živcev«

Na svetovnem prvenstvu smo videli ogromno enajstmetrovk, po podaljških, ko so se tekme končale z neodločenim izidom, pa smo itak gledali serije enajstmetrovk. Ob tem smo lahko brali vsemogoče statistike (Nemci na svetovnih prvenstvih po enajstmetrovkah vedno zmagajo, Angleži vedno izgubijo), pa tudi, kako vratarji trenirajo branjenje enajstmetrovk. Menda je najbolje, če trenirajo v izrednih razmerah, pod divjim pritiskom, v stanju hudega stresa, visoke napetosti, mučne tesnobe, potemtakem v razmerah, kakršne bodo na tekmi. Vratarjem verjetno predvajajo Metallico in AC/DC – tako kot zapornikom v Guantanamu in drugih mučilnicah. Zdaj pa se spomnite enajstmetrovk na tekmi med Nizozemsko in Kostariko: nizozemski vratar Tim Krul, ki ga je selektor Louis van Gaal v vrata poslal minuto pred koncem drugega podaljška, je pokazal, da branjenje enajstmetrovk ni tortura. Trik ni v psihologiji, ampak v matematiki. Krul je branil dve enajstmetrovki, vedno – pri vseh strelih kostariških nogometašev – pa se je vrgel na pravo stran. Vedno je bil »blizu«, kot se reče. Kako mu je to uspelo? Metallica? Ne. Kostariškega nogometaša je vedno mirno počakal. Zakaj? Nič, očitno si je rekel: pri petih strelcih vedno obstaja verjetnost, da bo kateri izmed njih streljal prešibko ali pa preveč po sredini, tako da bom te strele ubranil, če bom le na pravi strani in če se ne bom »hazardersko« metal v prazno, še toliko bolj, ker sem zelo visok in ker igralci enajstmetrovke streljajo v izrednih razmerah, pod hudim pritiskom! S psihologijo, izrednimi razmerami in »igro živcev« naj se ukvarjajo igralci! Krul je moral le počakati, da je videl, na katero stran leti žoga – ostalo je naredil verjetnostni račun.

Zakaj na tem svetovnem prvenstvu ni bilo presenečenj

Vsi so bili navdušeni nad presenečenji, ki so se dogajala na tem svetovnem prvenstvu. Vsi so govorili o presenečenjih, vsi so jih slavili in častili. Svetovno prvenstvo presenečenj! Čile! Kostarika! Vau! Toda ta evforija je prikrila resnico: na tem svetovnem prvenstvu presenečenj ni bilo. Samo pomislite: v polfinale so se uvrstile Brazilija, Argentina, Nemčija in Nizozemska. Je to presenetljivo? Nehajte. Presenetljivo bi bilo, če bi se v polfinale prebile Kolumbija, Francija, Kostarika in Belgija. V nogometu na dolgi rok ni presenečenj. Tudi v korporativnem svetu na dolgi rok ni presenečenj – na koncu vedno zmaga ta, ki ima boljši položaj na trgu. In nogomet je del korporativnega sveta. Že davno je nehal presenečati.

Zakaj največji globalizatorji nogometa ne razumejo globalizacije

Ko so Španija, Italija in Anglija izpadle že po skupinskem delu svetovnega prvenstva, so rekli, da je to posledica globalizacije nogometa, češ da so angleški, španski in italijanski klubi polni tujih igralcev, tako da se domači igralci ne morejo razviti v vrhunske ase, saj so obsojeni na sedenje na klopi ali pa na igranje v nižjih ligah. Španska, italijanska in angleška reprezentanca so zato hendikepirane. Ker angleški, španski in italijanski nogometaši v nacionalnih ligah igrajo druge violine, angleška, španska in italijanska reprezentanca niso več tako konkurenčne in elitne. Toda: kaj če je ravno nasprotno? Kaj če španska, italijanska in angleška reprezentanca izgubljajo primat zato, ker – če naj parafraziram Naura Camposa – španski, italijanski in angleški nogometaši premalo »potujejo«, ker se premalo »selijo«, ker se ne »zlivajo« čez nacionalne meje, ker ne »migrirajo«, ker fraze »prosti pretok delovne sile« ne razumejo, ker ne igrajo za tuje klube, ker torej ostajajo doma? Bi bile brazilska, argentinska in nizozemska reprezentanca tako močne, če bi brazilski, argentinski in nizozemski nogometaši igrali le v domačih ligah? Bi slovenska reprezentanca kdaj videla svetovno prvenstvo, če bi slovenski nogometaši igrali le v slovenski ligi? Največji globalizatorji nogometa niso postali le največji poraženci globalizacije, ampak tudi žrtve svojega nerazumevanja globalizacije. »Globalizacija je dvosmerna cesta,« pravi Campos. Vsak neoliberalec bi španskim, italijanskim in angleškim nogometašem rekel: fantje, premalo ste integrirani na trg! Prepustite se trgu, ne pa patriotizmu! Pustite že mamino dojko! Kaj je prinesla globalizacija nogometa, veste: to, da Ljubljančan navija za Arsenal, ne pa za Olimpijo. Angleži bodo spet šampioni, ko bo šla globalizacija tudi v drugo smer: ko torej Londončan ne bo navijal za Arsenal, ampak za Olimpijo.

Zakaj bi lahko Slovenija letos postala svetovni prvak

Nogometne reprezentance na letošnjem svetovnem prvenstvu so bile dveh vrst. Na eni strani so bile tiste, ki ves čas – vseh 90 minut – igrajo tako, kot da izgubljajo in lovijo izid. Na drugi strani pa so bile one, ki igrajo tako, kot da je šele 22. minuta in vodijo 1 : 0, v resnici pa je 90. minuta – ali pa že sodnikov podaljšek – in izgubljajo 1 : 0. Te druge reprezentance so druga za drugo izpadle – od Italije, Španije in Anglije do Rusije in Portugalske. Ko si jih gledal, ti ni bilo jasno, kaj se dogaja: je to mogoče? Ne vedo, koliko je ura? Jih muči tako huda kognitivna disonanca? Imitirajo Jacka Nicholsona? Igrajo v vzporednem svetu? V drugem stoletju? Toda če malce bolje pomislite, so izgledale kot avtomati, kot stroji, ki le slepo, rutinirano, navito ponavljajo ustaljene, utečene gibe – iste gibe, ki so jih ponavljali nekoč. Kdaj? Tedaj, ko so premagovali »eksotične« reprezentance. Ti gibi so bili nekoč znak goljatske, imperialne suverenosti – Goljati so le pokazali te gibe in »eksoti« so padli po tleh. Prišli so, videli, zmagali – »eksoti« pa so bili veseli, da so lahko igrali z njimi. Še več, »eksoti« sploh niso igrali, ampak so občudujoče – kot feni – gledali Goljate, kako igrajo. Predpravica do zmage je tem Goljatom prešla v navado (kot nekoč predpravica do kolonij), zato še vedno ponavljajo iste gibe – in zato jih ponavljajo do konca, do zadnje minute, do zadnjega žvižga, začudeni in po malem šokirani, ker »eksot« ne pade po tleh, ampak jih razbije in obenem še drakulsko zgrize. Da teče kri, ne preseneča. »Eksoti« so vstali – in okupirali nogomet. Gibi, s katerimi so si Goljati nekoč podrejali »eksote«, nimajo več predpravice do zmage. In lahko nam je le žal, da nas ni tam. Letos bi bili lahko svetovni prvaki. Požrli ne bi le Goljatov, ampak tudi »eksote«, ker smo pravi, avtentični, originalni »eksoti«. Če kdo, potem prav mi vemo, kako razmišlja »eksot«. Slovenija bo velika, ko bodo Španci, Italijani in Angleži rekli, da je bilo na svetovnem prvenstvu v nogometu z njo častno izgubiti.

Zakaj je nogomet najboljše ogledalo družbenih paradoksov

Spomnite se zgodb o družbeni neenakosti, o elitah in ljudstvu, o manjšini in večini, o 1 % in 99 %. Ja, socialni prepad – globalno poglabljanje neenakosti – je problem, toda ne pri nogometu: na nogometnih tekmah ljudstvo navija za finančno elito, za nogometne bogataše s stomilijonskimi pogodbami. Ali bolje rečeno: 99 % navija za 1 %.

Ali pa se spomnite zgodb o demokraciji. Ja, demokratični deficit – presihanje demokracije – je velik problem, toda ne pri nogometu: igra je vse bolj organizirana tako, da lahko ena ekipa žogo dobesedno ukrade in skrije (tiki-taka in catenaccio sta le vrha ledene gore, le simptoma), ekipe druga drugi preprečujejo, da bi igrale, aristotelovska dimenzija izginja, igralca nasprotnih moštev pa se sploh ne moreta več normalno, enakopravno, demokratično vključiti v boj za žogo, saj sodnik takoj – avtomatično! prehitro! – piska prekršek. Nogometna tekma ni več prostor demokracije. Demokracija je le v napoto izidu.

Spomnite se lahko še zgodb o tem, da je svetovno prvenstvo vrhunec humanizma, da je nekaj nadnacionalnega, da je simbol ljubezni, spoštovanja, enotnosti, strpnosti in miru, kar seveda ni res – svetovno prvenstvo je znak za začetek vojne, nestrpnosti in nacionalizma, okej, tudi »korporativnega nacionalizma«, kot bi rekel Mark Doidge. Saj veste: Nike vs. Adidas vs. Sony vs. Coca Cola in tako dalje. Nogometne tekme so tekme korporacij. Manjka le to, da bi Real kupil Nike, Bayern pa Adidas, tako da bi se potem v finalu lige prvakov udarila Nike in Adidas. S tem bi bila globalizacija nogometa pripeljana do svojega logičnega absurda.

Dalje, spomnite se zgodb o solidarnosti, ki menda izginja. Kar je problem, toda ne pri nogometu: navijačeva solidarnost s klubom, za katerega navija, je brezmejna. Še več, ta solidarnost je zanj najpomembnejša stvar na svetu. Škoda le, da se ta solidarnostni potencial ne prevede tudi v družbo.

Dalje, spomnite se neoliberalne mantre, naj se politika umakne iz gospodarstva. Toda to ne velja za nogomet: Fifa je incestuozna spojina politike in gospodarstva. In korupcija je le neizogibna posledica te »omreženosti«, tega Fifinega korporativizma.

Dalje, spomnite se zgodb o prisluškovanju ameriške Nacionalne varnostne agencije, digitalnem Velikem bratu, vzponu »države nadzorovanja« in »žvižganju« Edwarda Snowdna. To je problem, toda ne pri nogometu: nogometne tekme snemajo s toliko kamerami, da vidimo vse detajle, vse indiskretnosti, vse ilegalnosti, vse umazanije. Nič ne ostane skrito. Vidimo tudi to, česar v živo ne vidimo. Vse je pod nadzorom. Nobene svobode. Big Brother! Nogometaše kaznujejo pozneje – na podlagi videoposnetkov različnih kamer. Pazi, kaj počneš – gledamo te! Nogometna tekma je živa slika prostega trga, ejakulacija neoliberalne države, zato terja toliko nadzorovanja, toliko kamer, toliko snemalnih kotov, toliko špijoniranja. Kar pa je logično: v neoliberalni državi so goljufije največje. Čakajte, da se v igro vključita Kitajska in Indija, ki jima Goldman Sachs napoveduje sijajno nogometno prihodnost.

In končno, spomnite se zgodb o goljufanju in manipuliranju finančnih trgov, o špekulacijah. To je problem, toda ne pri nogometu: igralci stalno simulirajo padce in poškodbe, stalno goljufajo. Vse več in več časa preležijo na tleh, kjer se valjajo, kot da so v zadnjih izdihljajih. Padejo kot pokošeni, kot ustreljeni, obležijo, kot da so ubiti, mrtvi, toda že čez nekaj trenutkov »čudežno« oživijo, skočijo na noge in igrajo naprej. Kot da ni nič. Njihove simulacije so naučene, naštudirane, uigrane, dobro koreografirane. Pri tem kričijo, jočejo. Ob najmanjšem dotiku agonično odletijo, kot da bi jih katapultirali. Tako kot imajo osebnega trenerja, osebnega frizerja in osebnega tatuista, imajo očitno tudi osebnega koreografa. Goljufajo vsem na očeh. Ko gledamo tiste superupočasnjene posnetke njihovih simuliranih mučeništev, ta groteskni supercool, to balzacovsko »gastronomijo očesa«, pridelano s state-of-the-art kamerami, ki posnamejo 1450 sličic na sekundo (podnevi, ponoči pa manj, le od 400 do 600), gledamo goljufanje – moško verzijo pornozvezd, ki užitek in orgazem le hlinijo. Jean-Luc Godard je rekel, da je film laž 24 sličic na sekundo. Nogomet je laž 1450 sličic na sekundo. In igralci tako teatralično, tako koreografirano, tako spektakularno padajo zato, ker vedo, da jih bodo posnele »nesmrtne« high-definition kamere – padajo za kamere, ker vedo, da bodo njihove kaskaderske martirije estetizirale, fetišizirale, glorificirale. Če kamer ne bi bilo, ne bi padali. In ko TV-gledalci neskončno uživajo v tej novi estetiki super slow-motion padanja, dejansko uživajo v goljufanju. Toda igralci simulirajo in goljufajo v dobro svoje ekipe, celo žrtvujejo se (padajo! krvavijo!), boste rekli. Prav s tem pa je krog korupcije tudi dokončno sklenjen: goljufanje v imenu višjih – nacionalnih, poslovnih, kapitalskih – interesov, je tako sprejemljivo, moralno, legitimno, junaško. To, kar gledamo, je potemtakem le dolga simulacija originalne tekme, toda same originalne tekme ne vidimo več. Ni je. Prehiti, prekrije, zabriše, nadigra, izrine in požre jo simulacija, sled dogodka, ki se ni zgodil, sled resničnosti, ki je iz nogometa izginila. Kako sploh izgleda originalna tekma?

Navsezadnje, kako izgleda original tekme med Nemčijo in Brazilijo? Nismo ga videli. Tekma se je končala po pol ure, potem pa smo še eno uro gledali le simuliranje nogometne tekme. Ali pa, če hočete, stavko nogometa, stavko Dogodka.