Ekonomija delitve se spreminja v svoje nasprotje

V postindustrijski zahodni družbi se širi duh sopotrošništva. Gre za posojanje, delitev in najem stvari, prostorov in znanja, kar sta internet in pametni telefon zelo poenostavila. Ta nov sistem naj bi bil alternativa potratni rabi surovin, preveliki proizvodnji, obremenjevanju okolja, kar je značilno za kapitalizem. Nastopil naj bi postmaterialni čas, v katerem je deliti si pomembneje od imeti, dostop do stvari pomembnejši od imeti v lasti. Ta nov sistem naj bi bil ekonomija delitve (Sharing Economy). Več >>

Tilman Baumgärtel v die Zeitu piše, da se to sliši zelo romantično, ko pa si podrobneje ogledamo modele podjetij, ki skušajo z delitvijo ustvariti privlačen posel, se razblini občutek, da gre za poskus uvedbe komunizma skozi stranska vrata. Ni čudno, da so podjetja, ki so v ZDA nastala na podlagi ideje o delitvi, postala ljubljenci investitorjev. Za deleže v podjetju Uber, ki prek mobilnega telefona organizira prevoze, so odšteli 17 milijard dolarjev, tržna vrednost družbe Airbnb, ki omogoča najem stanovanja prek interneta, pa dosega 10 milijard dolarjev.

Takšnih podjetij je vedno več, prek njih je mogoče dati v najem avtomobil (RelayRides, Gataround, Zipcar), orodje (Ziplok), mogoče se je povabiti na večerjo k ljubiteljskim kuharjem (Feastly), oddati v najem oblačila (Thredup), parkirati na dovozu do hiš (Parkatmyhouse) ali najeti nekoga, ki bo vozil na sprehod psa (DogVacay, Rover). Zaradi teh novih podjetij, ki so ekstremno usmerjena v dobičke, se postavlja vprašanje, če je res mogoče probleme globalnega kapitalizma z viri reševati z aplikacijami za pametne telefone. Pa tudi, ali je mogoče z delitvijo in družbeno solidarnostjo ustvariti poslovne modele, ki jih imetniki rizičnega kapitala z absurdnimi vsotami denarja spremenijo v tržne družbe. Tilman Baumgärtel v odgovor ponuja sedem tez.

Prva teza je, da morajo podjetja spoštovati delovnopravno zakonodajo in druge zakone. Ko so v različnih evropskih mestih taksisti začeli protestirati proti ameriški družbi s področja ekonomije delitve Uber, je postalo jasno, da to podjetje ogroža obstoj taksistov in njihove standarde za zaposlovanje, jemlje jim stranke. Uberjeve stranke namreč lahko prek pametnega telefona naročijo zasebnega voznika, ki si je pripravljen svoj avtomobil »deliti« z njimi. Tem voznikom ni treba plačati stroškov, ki so za taksiste obvezni (zavarovanje za potnike, stroškov za centralo za taksiste, nakup naprave za komunikacijo in varovalnih naprav), zato so njihove cene ugodnejše. Njihove stranke pa recimo niso obvezno škodno zavarovane. Tudi na drugih področjih so podobne težave. Kdor recimo povabi več gostov na večerjo, mu za razliko od gostinskih lokalov ni treba izpolnjevati pogojev glede higiene in predpisov glede plač.

Druga teza je, da podjetja ekonomije delitve služijo s tistim, kar ponujajo drugi. V Uberju trdijo, da imajo ugodnejše cene, ker nimajo posrednikov, torej centrale za taksiste, ki služi denar s posredovanjem prevozov. Manj pa v Uberju razglašajo, da so sami posrednik, ki za posredovanje zaračuna 20 odstotkov od cene prevoza. Glede na to, da centrale za taksiste v Berlinu za posredovano vožnjo zaračunajo v povprečju le 70 centov in da je posredovanje prevozov prek spleta in pametnih telefonov zelo enostavno in od podjetja ne zahteva veliko napora, 20-odstotna provizija ni ugodna ponudba. Večini podjetij s področja ekonomije delitve za širitev dejavnosti na novo območje zadostuje instalacija novega strežnika in vzpostavitev majhne ekipe ljudi na licu mesta, saj stranke same vnašajo svoja naročila na spletno stran.  

Tretja teza je, da tako nastaja nova oblika prekariata. Podjetja s področja ekonomije delitve, ki skušajo komercializirati sosedsko pomoč, so vse bolj zanimiva za investitorje. Družba TaskRabbit, ki je do zdaj zbrala od investitorjev 40 milijonov dolarjev kapitala in svoje sodelavce imenuje »mikro podjetniki«, recimo uporabnikom omogoča, da ji sporočijo storitev, ki jo potrebujejo (recimo dvig srajc v čistilnici) in ceno, ki so zanjo pripravljeni plačati. »Mikro podjetniki«, ki so v resnici brezposelni, študenti, upokojenci, gospodinje, ki se trudijo preživeti s slabo plačanimi priložnostnimi deli, se potegujejo za te posle. Zato nastaja nov prekariat in ni čudno, da je ta poslovni model nastal v času finančne krize, ko so številni Američani izgubili zaposlitev. Investitorji v podjetja s področja ekonomije delitve skušajo služiti v razmerah, ko dobro plačana, varna delovna mesta s socialnim zavarovanjem niso na voljo za vsakogar.

»Mikro podjetnike« pa pri TaskRabbit spodbujajo, da se potegujejo za dela, ki jih posredujejo, tudi z metodami, ki so jih poimenovali »gamification«, ker vanje vključujejo elemente igric, saj kot figure v računalniški igrici dobivajo točke za dobro opravljeno delo. Kdor zbere dovolj točk za peto stopnjo, dobi podarjeno majico od podjetja, kdor doseže deseto stopnjo, si prisluži lastne vizitke.

Družba MyWays ponuja žepnino ljudem, ki za druge dvignejo paket. Družba Homejoy, v katero je investiral Google in je v najnovejšem krogu zbiranja sredstev zbrala 38 milijonov dolarjev, posreduje čistilke in čistilce v ZDA, Kanadi in v Londonu. Ameriška revija Wired je to poslovno idejo že poimenovala »naslednja tehnološka zlata mrzlica«, s tem, da ta zlata mrzlica osrečuje le investitorje, ne pa čistilk in čistilcev. Oni morajo predložiti zahtevna priporočila, da so vredni zaupanja, in opraviti test vzdržljivosti.

Tako nastaja siva ekonomija, ki z izvornim ciljem ekonomije delitve, ta je uporabiti neporabljene vire prek enakopravne menjave med ponudniki, nima veliko skupnega. V ZDA že nastaja nov sektor z nizkimi plačami, njihovi prejemniki pa nimajo možnosti, da bi se organizirali in se uprli nepoštenim delovnim pogojem.

Četrta teza je, da ekonomija delitve koristi zlasti tistim, ki imajo in so lastniki. Kdor ima srečo in lično stanovanje v zanimivem mestu, je s pomočjo podjetja Airbnb blagoslovljen z atraktivnimi donosi in finančno močnimi gosti, ki ne povzročajo stresa. Tako nastaja nov razred najemodajalcev, ki svoje gospodarske privilegije spreminjajo v dodatni vir prihodka, piše Tilman Baumgärtel.

Peta teza je, da iz idealističnih idej nastajajo na donos osredotočeni poslovni modeli. Couchsurfing.org, spletna stran, prek katere si je mogoče povsod po svetu poiskati mesto za prenočevanje v zameno za to, da smo tudi sami pripravljeni ljudem omogočiti prenočevanje, je bila dolgo zgledni primer prijazne in dobre so-potrošnje. Potem je ustanovitelje te spletne strani z rizičnim kapitalom podprla »filantropska investicijska družba« Omidyar Networks in njihovo prostočasno pobudo spremenila v tehnološko družbo, katere cilj je ustvarjanje dobička.

Šesta teza je, da zaupanje nadomešča kontrola. Družba Airbnb je primer, kako izginjajo komunitarne vrednote. Na začetku je bilo mogoče preveriti kredibilnost gostov in posrednikov prek internega sistema ocenjevanja, ko so se pojavile prve tatvine in uničenja, je družba zavračala kakršno koli odgovornost, češ da je to problem odnosa med najemnikom in najemodajalcem. Šele na pritisk javnosti je Airbnb bil pripravljen plačati škodo in skleniti škodno zavarovanje.

Medtem oddanih sob niso uničili le objestni gostje, zaradi česar so nekateri lastniki ostali na cesti, ampak so bile te uporabljene tudi za orgije, za bordele, za snemanje pornografije, za laboratorije za proizvodnjo sintetičnih drog. Airbnb je zato uvedel sistem za identifikacijo, ki od najemnikov in najemodajalcev zahteva kup informacij. Zaupanje, ki so ga podjetja ekonomije delitve nekoč propagirala kot nov socialni kapital, se vse bolj umika vedno bolj strogim mehanizmom kontrole, da ne bi ogrozili hitre rasti, ki jo zahtevajo investitorji.

Odnosi med ljudmi postajajo blago, je sedma teza. Ekonomija menjave nas spodbuja, da svoje celotno življenje obravnavamo kot kapital. Če je otroška soba prazna, jo oddajmo turistom, če rad kuham, zakaj ne bi prek spleta ponujal večerje, če imam prosti čas, zakaj se ne bi prek pametnega telefona ponudil kot pomagač. Aktivnosti, ki bi lahko služile dobremu namenu, v ekonomiji delitve naenkrat postanejo nerentabilno kratkočasenje iz katerega ni mogoče kovati dobička. Kdor se ne pusti ekonomizirati, je nekoristen. Namesto tega vsak postane podjetnik. Odnosi med ljudmi postanejo izrabljene ali zamujene priložnosti za služenje denarja. Ekonomija delitve tako spreminja izvorno altruistične motive delitve in menjave v njihovo skoraj nemogoče nasprotje.