Izkrivljena realnost »lažne uravnoteženosti« v medijih

Lažna uravnoteženost v medijih, ki s ciljem, da bi bili videti nepristranski, dajejo enako težo kot dokazanim trditvam tudi tistim, za katere dokazov ni ali pa so celo zavrnjene, ni nekaj neobičajnega. BBC, ena od velikih medijskih hiš, se je odločila ukrepati na tem področju. Upravni odbor BBC je v tem mesecu objavil poročilo o spremembah, ki jih uvaja z namenom preprečiti »lažno uravnoteženost« pri poročanju o znanosti. Več >>

V prvotni različici poročila iz leta 2011 omenja primere na treh področjih, kjer je prihajalo do lažne uravnoteženosti. To so cepiva, gensko spremenjeni organizmi in podnebne spremembe. BBC se je reševanja problema lažne uravnoteženosti lotil tako, da je organiziral seminarje za zaposlene o »dejstvih in mnenjih v znanstveni razpravi«. Ti so trajali do letos, dalj časa, kot so načrtovali, zato so v začetku julija poročilo iz leta 2011 dopolnili. V njem piše, da nevtralnost ni zgolj to, da damo besedo širokemu krogu ljudi, ampak tudi, kakšen pomen damo posameznemu mnenju. Pomembno je javnosti jasno povedati, s katerim mnenjem se strinja znanost.  

Ko govorimo o zadevah, kot so podnebne spremembe, nimajo vsa stališča enake znanstvene osnove. Če različnim argumentom ne glede na kredibilnost namenjamo enak čas in težo, tvegamo, da v javni razpravi ustvarjamo »lažno uravnoteženost. Katrina van den Heuvel v Washington Postu ugotavlja, da to ni lekcija le za BBC, ampak za vse medije na obeh straneh Atlantika. Tako rekoč vsaka zgodba ima več plati, a to ne pomeni avtomatsko, da so vse enake, ko gre za njihovo obravnavo.

Preveč medijev se vse bolj osredotoča na iskanje »ravnotežja«, četudi to pomeni, da predstavljajo izmišljotine enakovredno z dejstvi. Thomas Mann in Norm Ornstein opozarjata, da uravnotežena obravnava neuravnoteženega pojava izkrivlja realnost. To ne velja le pri poročanju o znanstvenih zadevah, ampak tudi za poročanje o politiki, kjer poročila temeljijo na »on je rekel, ona je rekla«, piše Katrina vanden Heuvel. Rezultat tega je, da vsaka kontroverznost izpade kot razprava med dvema enakopravnima stranema.

Eric Alterman je na spletni strani Center for American Progress napisal, da je največja napaka vodilnih medijev nesposobnost njihovih članov priznati problem lažne uravnoteženosti in zastarela predanost objektivnosti. Ni pomembno, kako »čudaški, nelogičen ali preprosto neresničen« je argument, preveč urednikov in novinarjev spoštuje zastarele zaveze idealu objektivnosti. Ta pristop vpliva na to, kako javnost razume najpomembnejše družbene izzive.

Nasilno ustvarjanje ravnotežja, ki ga dejansko ni, novinarsko ni etično. Ni del ponosne in pomembne tradicije razlaganja resnice in vrednotenja. To je v najboljšem primeru lenoba, v najslabšem pa odstop od odgovornosti medijev. A ni čas za medije, da bi nekritično ponavljanje govornih točk po zgledu BBC nadomestili z uredniško presojo? Katarina van den Heuvel pojasnjuje, da ne gre za neuravnoteženo poročanje, če se tehtnica prevesti na stran resnice. To je novinarstvo.