Še en osamosvojitveni greh

Prav je imela Hrvaška. In prav je imela hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić. Prav so imeli vsi mali varčevalci nekdanje Ljubljanske banke, ki so se dve desetletji pravdali za svoje prihranke. Izgubila je Slovenija. Izgubila je slovenska stroka za nasledstvo. Izgubil je Karl Erjavec, kot zunanji minister, ki je zaradi Ljubljanske banke želel blokado hrvaškega vstopa v EU, in izgubil je predsednik države Borut Pahor s svojimi zagotovili, češ da se je s kolegico Jadranko Kosor že sam dogovoril vse glede problema Ljubljanske banke.

Strasbourško sodišče je ta teden dokončno presekalo gordijski vozel, v katerega so bili zapleteni varčevalci nekdanje Ljubljanske banke. Odločilo je, da je Slovenija kriva, da vprašanje varčevalcev ni nasledstveno in da mora Slovenija denar malim varčevalcem vrniti. Sodeč po prvih, grobih izračunih gre za več kot pol milijarde evrov. Samo v Bosni je še zmeraj prizadetih okrog 160 tisoč deviznih varčevalcev bivše Ljubljanske banke, s skupno okrog 108 milijoni evrov vrednimi vlogami, na Hrvaškem pa naj bi jih bilo 115 tisoč s 143 milijoni evrov. Temu je treba dodati še obresti in še prisojeno odškodnino v višini 4000 tisoč evrov brez obresti.

Slovenska stroka danes še vedno vztraja, da se naši državi godi krivica. Saj da bi se breme tega dolga moralo razdeliti med vse države naslednice bivše SFRJ. To je »veliko razočaranje, saj smo ves čas trdili, da so naši argumenti močni, trdni in podprti z ustrezno dokumentacijo…« je odločitev komentirala slovenska pravobranilka Nataša Pintar Gosenca. Visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo Ana Polak Petrič pa, da »sodišče ni upoštevalo dejstva, da je federacija (SFRJ), ki je v preteklosti prevzela jamstva za devizne varčevalce, razpadla in da je zato to vprašanje nasledstva«.

Na tem mestu lahko zapišemo anekdoto iz leta 2012, ko smo obiskali hrvaško zunanjo ministrico Vesno Pusić in jo seznanili s temi argumenti. Nekaj časa je omahovala, nato pa nam je na hodnikih hrvaškega zunanjega ministrstva pokazala dokumente, po katerih so se devize varčevalcev Ljubljanske banke dejansko upoštevale že pri delitvi premoženja SFRJ. Če se ne bi, bi bila Slovenija upravičena do 13 odstotkov premoženja SFRJ, dejansko pa je bila upravičena do 16 odstotkov premoženja. Danes je res težko razumeti, kako so lahko slovenski strokovnjaki to spregledali. Ali pa, zakaj se še zmeraj sprenevedajo.

Ne sicer vsi. Stališče ekonomista Jožeta Mencingerja, da bi Slovenija morala malim varčevalcem iz SFRJ devize izplačati, je znano. Mencinger ni bil edini. Zvone Dragan, eden glavnih slovenskih finančnikov iz osemdesetih, nekdanji podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta, se še danes spominja, kar mu je dejal pokojni slovenski ekonomist, verjetno eden najboljših, kar jih je kdaj Slovenija imela, Aleksander Bajt: »Ustanovitev NLB, ko smo civilnopravne pogodbe, sklenjene med Ljubljansko banko in varčevalci, spremenili v vprašanje državnega nasledstva, bo imela dolgoročne, negativne posledice. Kot pravnik in ekonomist trdim – to je nedopustno.«

Zdaj vemo, da je imel Bajt prav. A sedaj se lahko z nostalgijo spominjamo predlogov, po katerih bi morala Slovenija že iz čisto človeških razlogov poplačati vse te male varčevalce iz drugih republik. V tem primeru bi Ljubljanska banka ohranila vsaj ugled in s tem svojo mrežo. A zmagal je nacionalizem. Tako kot pri izbrisanih. Sedaj pa je banka (in z njo Slovenija) ob ugled, ob mrežo, pa še plačati bo morala.