Nepomembna obstrukcija

V nedeljo, ko je bilo jasno, da SDS ni zmagala na volitvah, je podpredsednik stranke Zvonko Černač povedal, da so bile volitve nelegitimne. »Takšne vlade ne moremo priznati. V državnem zboru naši poslanci ne bodo prevzeli nobenih funkcij, o sodelovanju na sejah se bomo odločali selektivno.«

V torek je izvršilni odbor SDS uresničevanje te napovedi zamrznil, saj želi stranka pokazati pripravljenost, da Sloveniji pomaga iz težavne situacije. Ukrepi naj bi bili tudi preklicani po »odločitvi zadnje stopnje sodišča o odpravi sodbe v zadevi Patria«, a le v primeru, če bodo stranke, ki sestavljajo parlamentarno večino, in predsednik republike dali javno zavezo, da bodo po padcu sodbe »omogočili vsaj delno popravo škode in razpisali nove volitve«.

A tudi če bi bila Černačeva nedeljska grožnja uresničena, ne bi imela skoraj nobenih posledic, razen morda za javno podobo stranke. Plače njihovih dvajsetih poslancev bi se nekoliko znižale le, kadar bi bili neopravičeno odsotni s sej državnega zbora, neopravičena odsotnost pa se ugotavlja le, kadar v državnem zboru ob glasovanju ni niti 45 poslancev in je zato državni zbor nesklepčen. Pri tem pa se nesklepčnost ugotavlja trikrat. Državni zbor je nesklepčen zelo redko in zato je tudi neopravičena odsotnost poslancev ugotovljena le redko. V odhajajočem sklicu se to ni zgodilo nikoli. Poleg tega odsotnost poslancev SDS oziroma njihova selektivna prisotnost najverjetneje ne bi imela nobenih pomembnih posledic za delo državnega zbora.

In ravno nerelevantnost Černačeve napovedi bi morala zbuditi pozornost, meni dr. Irena Bačlija z ljubljanske Fakultete za družbene vede. To namreč kaže, kako zelo majhno moč ima v slovenskem državnem zboru opozicija, tudi kadar sistematično uporablja obstrukcijo. »Z novim poslovnikom državnega zbora parlament ni pravo razpravljalno telo. Pogosto se obnaša kot dobro naoljen glasovalni stroj.«

Pred letom 2002 je opozicija lahko zavlačevala razprave in je imela možnost, da »izčrpa« koalicijske poslance. A je to pravico tudi izkoriščala za brezplodno razpravljanje. Zadnjih dvanajst let pa je čas za razpravo odmerjen vnaprej. Za večjo učinkovitost dela državnega zbora so bila opoziciji odvzeta nekatera orodja. »Več kot devetdeset odstotkov zakonodaje predlaga vlada in tudi večina amandmajev, ki so sprejeti, prihaja iz vlade,« premoč izvršilne oblasti nad zakonodajno ponazarja profesorica politologije.

Nesprejemljivo je, da del poslancev govori o nelegitimnosti praktično cele države. A to nas ne sme odvrniti od vprašanja, zakaj je napoved sistematične obstrukcije nepomembna. Je to zato, ker zavoljo večje učinkovitosti trpi prava vloga opozicije?