Plesna melanholija

Na domači indie rock trio Loudspeaker Alliance smo postali pozorni pred približno petimi leti, po izdaji prvenca Continuous Error, ko je bil skupaj z drugimi danes izstopajočimi skupinami, kot sta New Wave Syria in Barely Modern, izbran za enega od finalistov Klubskega maratona Radia Študent. Kmalu za turnejo po slovenskih klubih je zasedba poniknila. Zaradi prezaposlenosti je vipavski trojec namreč ostal brez bobnarja Marka Tomažiča.

A basist Janez Plešnar, ki skrbi za ritem, in kitarist Matic Žgur, tedaj tudi vokalist zasedbe, kljub temu nista obupala. Nasprotno. Še naprej sta ustvarjala glasbo, le da sta boben nadomestila z ritem mašino, kitaram pa dodala synthe in arzenal elektronskih zvokov. In nazadnje skupino, ki danes stopa po poteh elektronskega indie rocka, zaokrožila z novim pevcem, vsestranskim umetnikom Žigo Aljažem, ki v Loudspeaker Alliance vse odtlej vnaša temo, melanholijo in svetobolje.

Rezultat njihovega skupnega dela je plošča Let’s Dance. Glede na permutacije v zasedbi bi jo lahko označili celo za njihov drugi prvenec, s katerim so si v razmeroma v kratkem času nabrali že lep kup privržencev. Najverjetneje tudi zato, ker so ob glasbeni do potankosti dodelali tudi vizualno komponento, a to ni presenetljivo, saj sta dva člana benda, Aljaž in Plešnar, grafična oblikovalca z vidnimi nagradami. Celostno podobo zasedbe tako zaokrožajo izvirne vizualizacije na živih nastopih in tudi v videospotih za vseh enajst skladb s plošče. Nastale so v sodelovanju z oblikovalkama Kajo Kisilak in Leo Bradašević, ki na povsem svoj način dobro konkurirata temu, kar dvojec Izland (Marko Vivoda in Gašper Milkovič Biloslav) s svojimi organskimi vizualizacijami ustvarja za domači skupini Random Logic in Silence.

Razlogov za obisk njihovega četrtkovega koncerta je bilo torej več kot dovolj. Vipavsko-ljubljanski trio je nastopil pred razmeroma polno dvorano ljubljanskega kluba Gala hala na Metelkovi, oder pa so si delili z oblikovalkama, ki sta za velikim platnom kot kakšni nindži simultano skrbeli za enostavne, a nadvse učinkovite ritmične vizualizacije, ki jih dosegata z vtisi različnih šablon v prožno platno. Nastop so začeli z Ethrom, prvim počasi rastočim komadom s plošče, nato pa so se sprehodili skozi celoten album, pri čemer je treba priznati, da smo ves čas nekoliko pogrešali živ boben. Še bolj moteče je bilo sprotno nasnemavanje, ki je ob izraziti matrici zamazalo zvok celote, in namesto da bi bil zvok posameznih inštrumentov poudarjen, je bil ta skoraj izgubljen.

A to ne pomeni, da vzdušje v dvorani ni bilo na vrhuncu. Med divjim poskakovanjem in puljenjem las v prvih vrstah nas je celo prešinilo, da gre za bend, ki bo v prihodnje marsikomu spodnašal tla pod nogami. In čeprav ne moremo reči, da s plesno orientiranim, ponekod hrupnim in hrapavim elektronsko rokovskim izrazom ponujajo kaj še ne odkritega, je Loudspeaker Alliance skupina, ki je, naslanjajoč se na izročilo postpunka, več kot dobrodošla v našem glasbenem prostoru. Le nekaj kilometrine in odločnejšega prevzemanja svojih novih vlog ji morda še manjka.