Gospod Davčna oaza

Če bi ne bilo davčnih oaz, ne bi bilo krize. Ne bančnih lukenj. Ne stečajev in armade brezposelnih. In tudi ne sloja superbogatih.

V davčnih oazah je »skritih« od 25 do 35 bilijonov dolarjev ali okrog 15 odstotkov svetovnega BDP-ja, so zadnjič, pred dobrim letom, izračunali v Mreži za pravične davke, najpomembnejši organizaciji, ki se bori proti temu sistemu finančnih špekulacij. Če davčnih oaz ne bi bilo, bi, poenostavljeno povedano, zgolj v državah EU vsako leto pobrali od 130 do 200 milijard evrov več davkov. To je približno toliko, kolikor so morali državljani EU nameniti za dokapitalizacijo evropskih bank.

Ena izmed največjih davčnih oaz je Luksemburg, ki od leta 1965, ko je Italija začela graditi svoje avtoceste s pomočjo t.i. evroobveznic, zato s pridom izkorišča tudi svoje članstvo v EU. Luksemburg je drugi največji center skritega kapitala na svetu, takoj za ameriško zvezno državo Delaware, in največji takšen center znotraj EU, je celo večji od London Cityja. Njegov najpomembnejši izvozni artikel je storitev izogibanja davkom. Prodaja te sive robe jim gre tako dobro, da kar 70 odstotkov za delo sposobnih Luksemburžanov ne dela. Sicer pa Luksemburg tudi ni demokracija s 500 tisoč občani, ampak entiteta EU, ki jo upravlja šest velikih bank.

EU se je začela v zadnjih letih, sicer bolj sramežljivo, upirati davčnim oazam. V imenu transparentnosti mednarodnih financ je sprožila več reform. Glavni nasprotnik te politike znotraj unije pa je bil prav Luksemburg. Junija letos je denimo evropska komisija sprožila preiskavo spornih praks, ki se jih predvsem v Luksemburgu poslužujejo nekatere multinacionalke, od Ebaya, Skypa do Amazona. Komisija je za začetek od Luksemburga zahtevala informacije o posameznih primerih – a je ta sodelovanje zavrnil, komisija pa sprožila sodne postopke proti tej entiteti.

Oseba, ki je za polminulo zgodovino te entitete najodgovornejša in jo najbolje predstavlja, je Jean-Claude Juncker (59). Juncker je sicer znan tudi kot človek z najdaljšim stažem na položaju predsednika vlade, luksemburško vlado in finančno ministrstvo je vodil od leta 1995 do lani, v zadnjem času pa je bil tudi vodja evroskupine znotraj EU. S čim se je Juncker v tem času proslavil? Leta 2008, ko je EU prvič zares odprla vprašanje davčnih oaz, je zaslovel s svojim ciničnim odgovorom, ki od tedaj naprej simbolizira obrambno strategijo teh finančnih centrov: »Veselim se,« je dejal, »še mnogih let globokih in fascinantnih razprav o tem vprašanju.«

Evropski parlament je Jean-Clauda Junckerja izvolil za predsednika evropske komisije. Njegova izvolitev na čelo komisije je bila plod dogovora med največjima poslanskima skupinama, Evropskimi socialisti (PES) in Evropsko ljudsko stranko (EPP), katere član je Juncker. Slovenija je Junckerja podprla že drugi dan po evropskih volitvah, saj naj bi šlo za zmernega in izkušenega politika ter zagovornika malih držav, kot sta sporočila Alenka Bratušek in Borut Pahor. Nobeden od slovenskih parlamentarcev ni skoparil s pohvalami. Juncker naj bi imel vizijo (Fajonova), njegov govor naj bi bil dinamičen (Vajgl), bil naj bi »prijatelj evropskih držav« (Bogovič), »pravi človek na pravem mestu« (Šulin).

V njegovih življenjepisih, ki so preplavili medije, pa piše, da je Juncker sin jeklarskega delavca in sindikalista. Torej, ne samo borec za male države, ampak tudi borec za malega človeka.