Drugačno podjetništvo?

Socialno podjetništvo ni obremenjeno z ustvarjanjem dobičkov za lastnike, ampak je usmerjeno v reševanje družbenih težav. Zaradi tega v podjetniške izzive privablja tudi ljudi, ki se sicer podjetništva ne bi lotili.

Tako je bilo tudi s projektom Skuhna. Max Zimani in sodelavci so želeli ustvariti delo za migrante v Sloveniji in so za to pridobili subvencijo v višini 300.000 evrov. Sprva so izvajali le kuharske delavnice in catering, nato pa začeli načrtovati odprtje restavracije. Migranti, ki pripravljajo hrano iz različnih držav, so vseskozi zaposleni za polovični delovni čas, a je bilo dela skoraj vsak dan preveč, da bi bilo opravljeno v štirih urah. Vsi sodelujoči so se bili za uspeh restavracije pripravljeni odrekati, a po nekaj mesecih jih je neplačano nadurno delo začelo motiti. Zato so Zimani in drugi vodje projekta pripravili sporazum z zaposlenimi, po katerem bi vsak za polovico nadur lahko koristil proste dneve (pri čemer bi vsak prost dan štel kot osem ur, čeprav so bili zaposleni za štiri ure na dan), polovico nadur pa bi dobili plačano po tri evre na uro. Temu sicer uradno niso rekli plačilo za opravljeno delo, ampak »nagrada za požrtvovalnost«.

Zaposleni so se s tem strinjali in podpisali so tudi, da drugih terjatev do delodajalca nimajo. Le Palestinca Jaberja Elmasryja, ki je v Skuhni nabral okoli 400 nadur, je to tako zmotilo, da je za mnenje vprašal Marka Tanasića iz Zveze svobodnih sindikatov. Tanasić je takoj ocenil, da takšen dogovor ni v skladu z zakoni in to je povedal tudi Zimaniju.

Ta je bil prepričan, da se bo lahko z Elmasryjem individualno dogovoril o sprejemljivem načinu za rešitev težav, vendar Elmasry ni bil za to. Sredi maja je Zimaniju sporočil, da bo »koristil proste dni, katerih imam zelo veliko«, predal je svoje delo drugim in ni več hodil v službo. V Skuhni ga na razpored dela niso več vpisali.

Čez nekaj dni pa je Elmasry iz Skuhne dobil prijavo, saj naj ne bi izpolnjeval svojih delovnih obveznosti, pozneje pa še obvestilo o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Od tu naprej zaradi dopisovanj in dogovorov med sindikati, predstavniki Skuhne in odvetniki zgodba postane še veliko bolj zapletena in očitno je, da rešitev ne bo hitra ali enostavna.

V Skuhni zdaj z zaposlenimi in njihovimi nadurami ravnajo drugače, bolje, kot so prej. Še vedno pa Elmasryjevega boja za svoje delavske pravice Zimani ne razume, saj meni, da njegov nekdanji sodelavec »oportunistično« napada dober projekt. »Jaz brez Skuhne lahko preživim, sem diplomant računalništva. Gre za druge osebe, za migrante, katerim želimo zagotavljati delovna mesta,« pravi. Socialna podjetja so še vedno podjetja. Še vedno morajo ustvarjati dovolj velike prihodke vsaj za to, da pokrijejo stroške, in pri stroških ne smejo varčevati na račun pravic delavcev. Če pa so socialna podjetja nepogrešljiva pri reševanju težav družbe, nam to samo pove, kako zelo je na tem področju odpovedala država.