Aljoša Harlamov, literarni kritik

Roman vedno prebere do konca. Tudi če se mu zdi zaplet za lase privlečen, liki neživljenjski in slog nikakršen, kar se pogosto zgodi v hiperprodukciji sodobnega slovenskega romanopisja, se tudi od slabih avtorjev lahko česa naučimo. »V vsaki knjigi je mogoče najti kaj dobrega. Če bomo knjigo odložili že po tridesetih straneh, ne bomo prišli do tiste majhne kakovosti, ki se morda skriva v črni luknji romana,« pravi Aljoša Harlamov, slovenist, doktorand na ljubljanski Filozofski fakulteti in letošnji dobitnik Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo pisateljev Slovenije podeljuje mladim literarnim kritikom.

Svoje tekste, pogosto tudi duhovite, objavlja predvsem na portalu Airbeletrina in v reviji Mentor, ki ju že nekaj let (so)ureja. Ima zelo izčiščen in jasen odnos do vloge literarne kritike. Zanj je to publicističen tekst, v katerem kritik bralcu pove svoje mnenje o knjigi, njeni kvaliteti, vendar mora sodbo argumentirati in jo predstaviti na razumljiv način. V njej pa seveda upoštevati tudi literarnozgodovinska in teoretična spoznanja. Zato je »kot urednik in kritik zagovornik bralca«.

Po njegovem mnenju v kritiški stroki obstajajo objektivna merila za presojo kakovosti literarnega dela. Prisega na večpomenskost na ravni zgodbe in sloga, saj mora roman bralca »povabiti k sodelovanju pri razbiranju praznin prostora in časa, v katerih se razodeva zgodba. A že sam jezik mora v branje vpeljati dvoglavost na pomenski in smiselni ravni«. Dobra knjiga se izogiba tudi stereotipnosti pri opisovanju zgodbe in glavnih junakov. Utemeljena pa mora biti tudi na univerzalnosti, kajti »ne glede na to, da je zgodba vedno ena in enkratna, pa mora vsebovati tudi moment, kjer se lahko bralec poistoveti z likom ali zgodbo, skozi prizmo univerzalnega«.

Leta 2009 je izdal svoj romaneskni prvenec Bildungsroman. V njem skozi modernistične orise »notranjosti« glavnega junaka in reistične opise, natančno kot skozi oko kamere, njegovega vsakdana, govori o družbeno aktualnih in eksistencialnih temah, ki tarejo razmišljujočo mlado generacijo. Roman, ki na prvi pogled nima zgodbe, zahteva sodelovanje bralca pri ustvarjanju smisla in pomena, avtor pa vsebino prikazuje bralcu na način »nezanesljivega pripovedovalca«, ki tudi sam nima vseh odgovorov. Bildungsroman je deloma avtobiografski izsek iz študentskega življenja, pogovorov s prijatelji o politiki, o nevarni zlizanosti demokracije, kapitalizma in novih tehnologij, hkrati pa v njem razpira dilemo sodobnega mladega človeka: »Biti dober človek, upornik in biti izvržen iz družbe ali pa se podrediti (malomeščanskemu) sistemu, kjer ne moreš ostati ne upornik in ne dober človek.«

Harlamov, ki sam zase pravi, da je po osnovni vokaciji »moralni socialist« in verjame v rešitev družbenih zagat s pravično redistribucijo bogastva, se je rodil na Ptuju v proletarski družini. Je prvi iz sorodstva z univerzitetno izobrazbo. Odraščal je s partizanskimi pesmimi in pravljicami bratov Grimm. Bral pa je že od otroštva. Sprva kriminalke in ljubezenske romane, ki si jih je njegova mama izposojala v knjižnici, prelomen za njegovo literarno pot pa je bil roman Nikosa Kazantzakisa Poslednja Kristusova skušnjava, saj ga je z liričnostjo in simbolnostjo spodbudil k branju visoke literature in k študiju slovenistike.

Nekakšna (postmodernistična) razpetost med »visoko in nizko« književnostjo, kar je tematiziral tudi v Bildungsromanu, botruje morda tudi njegovim načrtom pisateljevanja. Pripravlja dva romana. Prvi, z delovnim naslovom Brezimne, bo apokrifen zgodovinsko-kriminalni roman s Francetom Prešernom v glavni vlogi, ki se dogaja v vrtincu nacionalnega vrenja v predmarčni Avstro-Ogrski. Zelo resno pa snuje tudi roman o identitetah v sodobnem svetu, ker je prepričan, da »so identitete tisto, kar je zunaj nas, ne pa, kar imamo za notranji glas, ko v samoti lažemo sami sebi. Vse bolj nas namreč določa tisto, kar zapišemo o sebi v sistemu družabnih omrežij, ter stvari, ki jih posedujemo. Te plasti in ideje pripadanja bi poleg Žižkovih razmišljanj o eksistencialnem samomoru rad raziskal v romanu. Imam dobro zgodbo, vendar pa ne najdem načina, jezika, kako jo povedati«.