Morrissey: World Peace Is None of Your Business

+ + + +

Kadar govorimo o Stevenu Patricku Morrisseyu, se najprej spomnimo njegovega kratkega obdobja v britanski indie pop atrakciji The Smiths, v kateri je skupaj z izvrstnim kitaristom Johnnyjem Marrom sestavljal enega izmed največjih ustvarjalnih duetov v zgodovini popularne glasbe.

Skupini The Smiths je med kratkim delovanjem uspelo izdati nekaj odličnih albumov, še več pa komadov, ki so nedvoumno zaznamovali osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Pri tem sta, poleg Marrove prepoznavne kitare, največjo vlogo igrala Morrisseyev prepoznavni vokal, pa tudi njegova zmožnost pisanja brezčasnih besedil z močno poudarjeno literarno vrednostjo.

Zato ni nič čudnega, da je ravno Morrissey, frontman in idejni vodja Smithsov, ostal najbolj izpostavljen član tega legendarnega manchestrskega kvarteta, ki ga je v ospredje postavila ciklična repetitivnost, ki se od časa do časa še vedno pojavlja in se bori za prostor v popularni glasbi.

Pri tem seveda odločilno vlogo igra tudi njegova javna podoba, ki ga že od obdobja Smithsov, pa tudi njegovega prvega solo albuma Viva Hate (1988) prikazuje kot nepoboljšljivega mizantropa, obupanca, jeznega vegetarijanca in borca za pravice živali, kritika britanske monarhije pa celo rasista.

O resničnosti ali neresničnosti navedenih oznak smo se prepričali ob prebiranju lani izdane avtobiografije, uspešnice, v kateri je razkril veliko enigem iz svojega življenja in zgodovine nekdanje skupine, med drugim pa se je dotaknil tudi glasbenih in literarnih vzornikov, glasbenikov, s katerimi je sodeloval, in svoje ambivalentne seksualnosti.

Zdi se, da je po uspehu te knjige, ki so jo že prve tedne prodali rekordno število izvodov, napočil čas tudi za nov album. World Peace Is None of Your Business je njegova deseta studijska plošča, prihaja pa pet let po izredno hvaljeni ter med občinstvom in kritiki dobro sprejeti plošči Years of Refusal.

Prejšnji Morrisseyevi albumi so uspešno ali manj uspešno sledili tradiciji britanskega neodvisnega rocka in popa, nova plošča pa nas že v uvodnem in naslovnem komadu preseneti z zvokom avstralskega didžeriduja, ki nas počasi vpelje v Morrisseyevo razmišljanje o smiselnosti volitev (Each time you vote, you support the process).

S tematskega vidika ne moremo mimo njegovega pogleda na »mačo« moškost (I’m Not A Man) pa na pritiske sodobne družbe in svojcev, ki od nas zahtevajo uspešnost (Staircase at the University), omeniti je treba tudi njegov pogled na človeško raso v skladbi Earth is the Loneliest Planet of All.

Najzanimivejša je tokrat žanrska odprtost albuma, saj je čutiti vzhodnjaške, španske in druge nebritanske glasbene vplive, pa tudi eksperimentalne fragmente, ki iz njega naredijo verjetno najzanimivejšo Morrisseyevo ploščo zadnjega desetletja. Sveže.

PDsF-6-b0dg