Pet izzivov za Mira Cerarja

Nekaj je gotovo: s prepričljivo zmago je Miro Cerar dobil enkratno priložnost, da izpelje reforme, ki jih pretekle vlade zaradi svoje politične šibkosti, koalicijske raznolikosti ali gospodarske krize niso zmogle. Številnih od teh reform ni treba napisati na novo, ni treba niti izgubljati časa z analizami stanja ali se izgovarjati na pomanjkljive izkušnje z vodenjem države. Še konsenza ni treba iskati ali naročati novih strokovnih ekspertiz – v zadnjih desetih letih je namreč zaradi političnih blokad po predalih ministrstev ostalo mnogo dobrih idej ali že pripravljenih reform, ki jih je mogoče razmeroma hitro uresničiti. Potrebna je zgolj politična volja. In če je stranka Mira Cerarja (SMC), kot pravi Cerar, res stranka »preboja« in ne zgolj še ena ekipa novih obrazov, potem težav ne bi smelo biti.

1. Nepremičninski davek

Začnemo lahko kar z najenostavnejšim, z nepremičninskim davkom. Glede njega je stroka že zdavnaj poenotena – dr. Andreja Cirman, strokovnjakinja za nepremičninski trg in profesorica z ljubljanske ekonomske fakultete, pravi, da ga je »zares nujno uvesti, ker je to, kar imamo sedaj, v vseh pogledih zastarel sistem«. A kljub enotnosti stroke politiki doslej tega projekta ni uspelo uresničiti zaradi povsem oportunističnih razlogov. Koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja si je na koncu, pred volitvami, premislila, vlada Janeza Janše, ki je za popis nepremičnin porabila več kot 20 milijonov evrov, je projekt v strahu zaradi javne kritike prav tako ignorirala, ko pa se ga je v začetku tega leta z malce prevelikimi cilji končno lotila vlada Alenke Bratušek, se ji je javnomnenjska podpora zrušila. Zaradi tega v predvolilnem boju nobena stranka, razen Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB), davka niti omenjala ni.

A kljub temu gre za pomembno reformo in ne zgolj za potencialno nov priliv v proračun. Popis nepremičnin je namreč razkril, kar so mnogi dotlej zgolj domnevali: da je Slovenija razslojena družba. Res je, da je v Sloveniji dohodkovna neenakost zelo nizka – 10 odstotkov najbogatejših prejme 20 odstotkov vseh dohodkov–, a najbogatejših 10 odstotkov ima v lasti skoraj 40 odstotkov vseh nepremičnin, ker so prebivalci Slovenije med prvimi v EU, ki svoje prihranke investirajo v nepremičnine, ne pa npr. v banke ali vrednostne papirje. Te nepremičnine pa so sedaj praktično neobdavčene. Posledica so mnogi špekulativni nakupi, visoke cene nepremičnin na eni strani in prazna stanovanja na drugi. Ker bi nepremičninski davek manjši del ljudi bolj obremenil, ga je seveda mogoče uvesti le v prvem letu vladanja. Nepremičninski davek bo prvi test, ali gre koaliciji pod vodstvom Mira Cerarja res za reforme.

Še ne tako davno je Iskra v Pekingu postavljala semaforje. Slovenska podjetja so gradila največje jezove in hidroelektrarne na Bližnjem vzhodu. Slovenija je bila znana po bančništvu.

2. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Verodostojnost Mira Cerarja bomo lahko izmerili tudi pri vprašanju ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Če ne drugače, že zato, ker je Cerarjeva glavna finančna svetovalka, Milojka Kolar, bivša, dolgoletna državna sekretarka na finančnem ministrstvu v vladah Janeza Drnovška, odločna zagovornica njegove ukinitve, v novi parlament pa je bila na listi DeSUS izvoljena tudi Julijana Bizjak Mlakar iz Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, prav tako zagovornica ukinitve dopolnilnega zavarovanja. V potezah, ki bodo v kratkem sledile, bo hitro vidno, ali je nova koalicija dane obljube pripravljena držati in ali bo volja za reformo, na katero država čaka že od leta 2003 naprej, sedaj usahnila.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bilo namreč v devetdesetih letih uvedeno kot zavarovanje za obvezna doplačila v zdravstvu, a ker v Sloveniji ta doplačila niso omejena navzgor in lahko teoretično znašajo nekaj tisoč evrov, je zavarovanje postalo nujni »davek« za vse, za revne in bogate, v višini 28 evrov. Okrog 100 tisoč ljudi, ki ima zgolj 300 evrov dohodkov na mesec, mora trem zasebnim zavarovalnicam vsako leto dati eno celo »plačo«. In te zavarovalnice so lani kar 70 milijonov evrov (od skupaj 470) porabile za svoje »administrativne« stroške. Kljub enotnemu stališču strokovnjakov politika tega sistema od leta 2003, ko je reformo predlagal Dušan Keber, ne zmore ukiniti. Povsem očitno zaradi velikega vpliva teh zavarovalnic, ki lahko v obliki sponzoriranih raziskav, oglasov ali kako drugače lobirajo pri politiki.

Projekt ukinitve je sicer že dolgo časa pripravljen in tudi koaliciji Alenke Bratušek, razen Državljanske liste, se je uspelo uskladiti o zamenjavi tega zavarovanja za t. i. zdravstveni davek, ki bi ga, progresivno, glede na premoženje, pobirala davčna uprava (DURS). Zaradi česar ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za koalicijo pod vodstvom Mira Cerarja – če za to res obstaja politična volja – ne bi smela biti prevelik zalogaj. Reformo je treba samo vzeti iz predala in zanjo glasovati v parlamentu.

3. Združitev občin

Politične stranke v predvolilni kampanji ukinjanja občin sicer niso posebej izpostavljale, a kot ponavlja Andrej Flajs, strokovnjak za nacionalne račune pri slovenskem statističnem uradu (SURS), ki ima pregled nad glavnimi kazalci, so občine postale »eden ključnih problemov države«. Zato je ta ukrep na tretjem mestu. Medtem ko je država v času krize, od leta 2007, zgubila približno 40 odstotkov vse dohodnine, so v tem obdobju občine za svoje delovanje porabile že za kar 30 odstotkov več denarja. Po Flajsovih ocenah bi z ukinjanjem občin lahko na leto privarčevali do 200 milijonov evrov, pa še občinske storitve bi se s tem lahko pocenile.

Pred leti, ko je Igor Šoltes še vodil računsko sodišče, se je tudi ob vsakokratnih revizijah poslovanja občin spraševal, ali je res »vzdržno imeti v Sloveniji toliko odlagališč, čistilnih naprav, reciklirnih centrov«. V mnogih drugih državah, recimo na Nizozemskem, komunalnih podjetij niti ni mogoče ustanoviti, če ne oskrbujejo več kot 100 tisoč prebivalcev, v Sloveniji pa pogosto komunalna podjetja ustanavljajo kar prijatelji ali sorodniki županov. Zato je bivši vodja protikorupcijske komisije Goran Klemenčič tudi ocenil, da je lokalna samouprava postala glavni vir sistemske korupcije. Še ta mesec je odstopljeni predsednik uprave Luke Koper Gašpar Gašpar Mišič dobil službo na podlagi političnega poznanstva in postal vodja koprske komunale.

S prepričljivo zmago je Miro Cerar dobil enkratno priložnost, da izpelje reforme, ki jih pretekle vlade zaradi svoje politične šibkosti, koalicijske raznolikosti ali gospodarske krize niso zmogle.

Zakaj torej občin, ki niti več ne izpolnjujejo zakonskih pogojev, ne ukinemo? V Sloveniji imamo sedaj 212 občin, od katerih jih ima kar 110 manj kot 5000 prebivalcev. Notranjemu ministru Gregorju Virantu to leto zaradi predčasnih volitev ni uspelo s projektom ukinjanja občin, je pa to leto za reformo lokalne samouprave odločilno. Jeseni imamo namreč lokalne volitve, občine pa je smiselno ukiniti, še preden pride do njih, ali pa je treba vzporedno z lokalnimi volitvami razpisati tudi referendume. V obeh primerih gre za nepriljubljene, a že nujne poteze. Razen če v stranki SMC računajo na nove položaje v lokalnih skupnostih ali svoje župane.

4. Zaustavitev privatizacije

Prvi primer privatizacije s seznama 15 podjetij, privatizacija domžalskega Heliosa, je bil fiasko. Pravkar se h koncu približuje prodaja Aerodroma, ki ga Slovenija prodaja skupaj z zemljiščem. V Zagrebu in v Beogradu na primer tega niso storili, ampak so podelili koncesijo za upravljanje letališč. Telekom prodajamo z »žicami vred« po vsej državi, ki jih noben drug operater nikoli več ne bo potegnil. Evropska unija pa, ki navadno vztraja pri ločitvi infrastrukture od storitev, to privatizacijo sedaj od Slovenije zahteva? Zgolj dejstvo, da se zdaj za Telekom zanima kar sedem skladov tveganega kapitala, ki podjetja običajno oderejo in jih po treh letih prodajo naprej, razkriva realno sliko: ponudba je izredno ugodna, tveganja za državo pa očitno izredno velika.

Pravkar v Sloveniji poteka privatizacija, ki temelji na, kot pravi ekonomist in bivši vodja akreditacijskega sveta Bogomir Kovač, »gostilniškem spisku podjetij za prodajo«. Eden izmed argumentov proti ustavitvi privatizacije je sicer, da je 80-odstotna zadolžitev države nevzdržna. A s privatizacijo zadolžitve ne bomo zmanjšali, ker se z njo manjšajo tudi sredstva države. Tudi Hrvaška zato s svojim drugim valom privatizacije svoje zadolžitve ni zmanjšala. Ekonomist Tine Stanovnik, bivši vodja fiskalnega sveta, ki je po lastnih besedah »strahovit nasprotnik sedanje privatizacije«, zato pravi, da moramo za začetek pač živeti s tem dolgom, tako kot s tem istim dolgom živijo druge države. »Ta dolg bi nam moral biti v poduk,« pravi, zato je tudi s privatizacijo, ki je po njegovem ena največjih napak Alenke Bratušek, treba – če že – nadaljevati »hudo premišljeno«.

Namesto gostilniške metode prodajanja državnih podjetij, pravi Kovač, Slovenija sprva potrebuje strategijo upravljanja. V njej bi morali, dodaja, določiti tudi način privatizacije, recimo, da bomo pri njej upoštevali širše interese in ne zgolj najvišje cene. S tem bi utišali EU. A to še ni dovolj. Ta strategija bo nujno »obvisela« v zraku, pravi, če je ne bo mogoče nasloniti na neko širšo razvojno ali industrijsko politiko. Primer: če bi želeli recimo v Sloveniji spodbujati razvoj informacijskih tehnologij, ni smiselno Telekoma prodati nemškemu telekomu, ki je v Zagrebu razpustil razvojni oddelek in tam naredil svojo računovodsko izpostavo, mar ne?

5. Nova gospodarska politika

Nekoč, še ne tako davno, je Iskra v Pekingu postavljala semaforje. Slovenska podjetja so gradila največje jezove in hidroelektrarne na Bližnjem vzhodu. V Jugoslaviji je bila Slovenija znana po svojem znanju iz bančništva ali po tem, da so v republiki razvijali računalnike. Na svojem zadnjem posnetku je iraški diktator Sadam Husein sedel na stolu, narejenem v Sloveniji. So sedaj ti cilji preveliki? Zakaj je Slovenija pustila, da vsi veliki sistemi propadejo – še zadnjič ta mesec, ko je zmanjkalo idej, kako združiti dva sistema nekdanje Iskre, Kolektor in Letriko, sedaj prodano nemškemu lastniku? In ali še pred nekaj leti ni bilo mogoče združiti Leka in Krke ter kupiti Plive ...

Saj, v zadnjih desetih letih je Slovenija resda želela pomagati gospodarstvu. A večinoma tako, da je vanj brezglavo zmetala ogromne kupe denarja, v upanju, da se bo to razvijalo na avtonomen način. Skoraj milijardo evrov na leto je šlo v preteklih letih v gospodarstvo na ta način – ob čemer smo ves čas poslušali o mačehovskem odnosu države. Poleg manjšanja delodajalskih socialnih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zniževanja davka na dobiček, poleg ukinitve davka na izplačane plače je država v gospodarstvo vbrizgala enormno količino nepovratnih sredstev, subvencij, olajšav – če zadnje pomoči bankam sploh ne omenimo. Gospodarstvo je dobilo mnogo več kot sociala – a vse to brez učinka. Po izračunih vladnih služb ali recimo ekonomista Velimirja Boleta (iz EIPF) je večji del državnih pomoči šel v povišanje plač (tudi menedžerjem), ne pa v investicije.

V programu SMC lahko spet preberemo, da se v tej stranki zavzemajo za olajšave podjetjem pri investicijah. Gre za gospodarstvu všečno potezo, ki so jo v zadnjih desetih letih neuspešno izvajale mnoge vlade. Zato je leta 2011 nastal alternativni načrt. To je bil glavni projekt, ki ga je pripravljal ekonomist Mitja Gaspari, tedanji minister v vladi Boruta Pahorja. Šlo je za reformo »upravljanja države«, pravi Gaspari. Slovenija namreč svoj proračun še vedno načrtuje na star, klasični način, s pogajanji med ministri o višini proračunskih postavk, medtem ko so v tem času mnoge druge države že prešle na t. i. programske proračune, kjer se država odloča o podpori določenim programom, ki jih uresničuje več ministrstev. Leta 2011 je to reformo Gaspari že pripravil, a zaradi predčasnih volitev ni zaživela, kasneje pa se niti vlada Janeza Janše z njo ni ukvarjala niti ni imela za to časa vlada Alenka Bratušek …

Slovenija bi morala s svojimi skladi kupovati druga podjetja, ne pa, da zdaj tuji skladi kupujejo slovenska podjetja. In to še strateška po vrhu.

Za kaj gre? Namesto neposrednega subvencioniranja podjetij – ki jih ministrstva povsem očitno niti ne zmorejo nadzorovati, če se spomnimo zgolj afere, povezane z odstopljenim ministrom Stankom Stepišnikom, novi način upravljanja predpostavlja ustanavljanje skladov na SID banki. V tem primeru ministrstva ne podeljujejo subvencij gospodarstvu, ampak SID banka s svojimi strokovnjaki posamezne programe – sklade – ustrezno dokapitalizira, tudi s pomočjo evropskih sredstev, s pomočjo svojih sredstev in zainteresiranega zasebnega kapitala. A prvi pogoj za takšno vodenje politik je določitev glavnih razvojnih prioritet. Leta 2011 je tedanja vlada v sodelovanju s stroko že odločila, da bi se morala Slovenija osredotočiti na informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, na farmacijo in biotehnologijo, na elektro- in elektronsko industrijo, predelavo lesa, avtomobilsko industrijo in industrijo novih materialov.

Potem bi morda Slovenija s svojimi skladi kupovala druga podjetja, ne pa, da zdaj tuji skladi kupujejo slovenska podjetja. In to še strateška po vrhu.

Z reformo varnostnega sistema bi lahko država na leto privarčevala do 300 milijonov evrov, trdi dr. Iztok Podbregar

Ali Slovenija potrebuje dve obveščevalni službi? Eno pri vladi in drugo pri ministrstvu za obrambo? Ali Slovenija potrebuje 50 operativnih centrov za obveščanje? Policijo s svojo mrežo, vojsko s svojo, obveščevalne službe s svojo, elektrogospodarstvo, Dars, železnice, energetika ... Ali je smiselno, da v povprečju zaposleni na ministrstvu za obrambo porabi toliko kot zaposleni v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC)? Ali je smiselno kupovati strelivo za Patrie, ki mu poteče rok uporabe? Ali je smiselno za milijon evrov na leto vzdrževati preveliko vojaško ladjo? Ali je smiselno imeti vojsko, ki životari na robu svojih zmožnosti?

Dr. Iztok Podbregar, bivši vodja sveta za nacionalno varnost, vodja generalštaba, direktor slovenske obveščevalne službe in profesor varnostnih ved, že več leto opozarja, da Slovenija nujno potrebuje novo organizacijo varnostnih sistemov. Sedaj namreč v tem sistemu dela okrog 20 tisoč ljudi, ko pa pride do katastrofe, »večino naredijo prostovoljci«, ilustrira razmere. Drugod po svetu so mnoge majhne države šle po drugačni poti. Islandija ima vojaške sile znotraj policije, ki jih usklajuje zunanje ministrstvo, Kostarika je vojsko ukinila, mnoge druge države imajo namesto policije ali vojske žandarmerijo. Mladina je zaradi tega že leta 2010 sprožila peticijo o ukinitvi vojske. A so kasneje vlade šle celo v nasprotni smeri, v smeri novega podvajanja obrambno-varnostnih institucij.

Z reformo tega sistema, danes ponavlja Podbregar, bi lahko na leto privarčevali tam do 300 milijonov evrov. »A že če bi združili pravne, finančne, kadrovske, finančne ali logistične službe obrambnega in notranjega ministrstva, ki sedaj opravljajo podobne naloge, bi pridobili ogromno,« dodaja. Po njegovem mnenju se vlade teh reform ne lotijo, češ da imamo obveznosti do Nata. »A to ni res, saj je gre za dve, ločeni zadevi.« pravi. Koalicije so si doslej tako imenovane državotvorne resorje razdelile po strankarskem ključu, pri čemer so varovale svoje vrtičke. Priložnost za takšno reformo pa se, razmišlja Podbregar, morda nakazuje z novo Cerarjevo koalicijo, ki ne bo tako razdrobljena, kot so bile vlade doslej.