Balkanska banka

Nekoč je bila Ljubljanska banka (LB) simbol Slovenije. Bila je Slovenija. Prva diplomatsko-konzularna predstavništva Slovenije so bile prav filiale Ljubljanske banke. Hrvoje Drašković, zadnji predstavnik Ljubljanske banke v Zagrebu, se spominja, da je bila pred petindvajsetimi leti to »vesoljska ladja« v primerjavi z ostalimi igralci: »V ostalih bankah, recimo na Hrvaškem, so referentke pisale na indigo papirje in jih metale v škatle. Mi smo imeli IBM-ove računalnike, povezane v mrežo,« pravi. A velika in uspešna Ljubljanska banka je kasneje postala tudi veliko breme za Slovenijo in glavni spor med Slovenijo in Hrvaško, ki je zastrupil medosebne odnose in potem zapletel še vsa ostala vprašanja. Ko je julija leta 1994 na Brdu pri Kranju zaradi Ljubljanske banke propadel poskus paketne rešitve problemov med Slovenijo in Hrvaško, med Franjem Tuđmanom in Janezom Drnovškom, je med obema državama izbruhnila hladna vojna, ki deloma še vedno traja.

Kako je do tega prišlo in zakaj je Ljubljanska banka postala tako velik problem? Vzrok je v posebnostih finančnega sistema bivše države, SFRJ. V začetku osemdesetih je zaradi krize Jugoslavija postala zelo zadolžena. Dolgove je morala vračati v devizah, zaradi česar je zgradila poseben sistem, s pomočjo katerega je lahko do deviz prišla. Enostavno: Na devizne vloge občanov je dala iracionalno visoke, 10-odstotne letne obresti. Državljani so nosili devize v banke, banke so jih pošiljale v Beograd, v Narodno banko Jugoslavije, ta pa je v zameno bankam nudila sveže natisnjene dinarje na podlagi aktualnega menjalnega tečaja in plačevala javni dolg. Šampion je v tem sistemu postala največja izvoznica med republikami, Slovenija, ki je izvozila tretjino vsega. In jugoslovanski gastarbeiterji v Nemčiji, ki so v Jugoslavijo nemške marke pošiljali predvsem prek mreže tedanje LB, recimo njene znane frankfurtske izpostave (LHB).

Konsistentnost slovenske argumentacije: Leta 1990 je Slovenija prevzela jamstva za vloge na Hrvaškem. Čez leto dni pa je z ustavnim zakonom ta jamstva preklicala.

Tako so samo na Hrvaškem ljudje v poslovalnice banke do konca devetdesetih naložili za okrog 450 milijonov evrov prihrankov – tedaj seveda večinoma v markah. Nato pa je država razpadla. Razpadel je ves sistem, devizne vloge so ohranjale svojo vrednost, krediti podjetjem, dani v dinarjih, pa so vrednost izgubljali. Ob osamosvojitvi je bil eden največjih problemov Ljubljanska banka. Kot se spominja France Arhar, tedanji prvi guverner Banke Slovenije, je Slovenija ob izdaji tolarja in osamosvojitvi na svojih računih imela zgolj 85 milijonov evrov deviz, samo varčevalci na Hrvaškem pa so imeli naloženih za 440 milijonov evrov prihrankov: »To so bili težki časi. Razmišljali smo celo, da bi najeli hipotekarni kredit v Avstriji. Tudi Jazbinškov zakon recimo, s katerim smo omogočili odkup družbenih stanovanj, smo zasnovali tako, da bi prišli do deviz,« se spominja. Vsi, ki so bili tedaj z njim v svetu banke, med drugim tudi ekonomist Jože Mencinger, pa Ivan Ribnikar, so se strinjali s prvimi ukrepi Slovenije. Torej z začasno zamrznitvijo deviznih vlog. Saj drugače niti ni moglo biti.

Strasbourško sodišče, ki je minuli teden sprejelo pravnomočno sodbo glede deviznih varčevalcev Ljubljanske banke v SFRJ, je tukaj dalo Sloveniji prav. Država je delovala v silobranu, sicer pa je že Jugoslavija v zadnjih letih omejila dvigovanje deviz, kar naj bi kazalo, da je denar izpuhtel še pred osamosvojitvijo, so argumentirali sodniki. Če se vrnemo v začetek devetdesetih: »Vsi ti strahovi so se kasneje razblinili,« nadaljuje Jože Mencinger, »izkazalo se je, da smo, predvsem zaradi usmeritve naših podjetij na zahodne trge, na koncu v državi imeli še devizne presežke,« se spominja. A vendarle je Slovenija ob osamosvojitvi z ustavnim zakonom začela jamčiti zgolj za stare devizne vloge varčevalcem v Sloveniji, ne pa tudi na Hrvaškem ali drugod po Jugoslaviji. Javno je sicer od tedaj Slovenija zagovarjala stališče, da gre v tem primeru za normalne in upravičene postopke v primeru razpada države. A v resnici so vsi najpomembnejši igralci vedeli, da Slovenija tukaj hodi po robu prava in tudi osnovne etike, morale in humanosti.

Franci Gerbec, eden izmed tistih, ki je bil sprva predviden za glavnega pogajalca o nasledstvu držav, sicer pa član finančnih odborov v zvezni, jugoslovanski skupščini ob razpadu države, trdi, da je slovenska politika »situacijo kasneje zgolj zamegljevala, s tem, ko je trdila, da bo v vsakem primeru problem Ljubljanske banke rešen po načelih dunajske konvencije o nasledstvu držav, ali da je to meddržavno vprašanje. A mnogi, lahko bi omenil Bučarja, Mencingerja, Udeta ali Kučana, so že začeli javno opozarjati, da tako ne gre.« Zakaj? Leta 1990 je namreč prišlo do reorganizacije jugoslovanskega bančnega sistema. In podjetja, ki so bila dotlej na Hrvaškem in v Sloveniji lastnice Ljubljanske banke, bi morala banko dokapitalizirati. A denarja za to niso imela. Zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti je tedanje vodstvo Ljubljanske banke vse ostale Ljubljanske banke v Jugoslaviji vključilo v slovenski sistem. S tem je leta 1990 matična banka prevzela odgovornost za izplačilo vseh obveznosti drugih bank, med drugim tudi za devizne vloge na Hrvaškem. In to v času, ko je bil v Sloveniji že objavljen program o samostojni državi. Lahko se vprašamo: je bilo prav, da je nato že čez leto dni Slovenija, z ustavnim zakonom, to jamstvo preklicala?

Z zgolj osmimi milijoni evrov bi lahko Slovenija leta 1994 poplačala kar 110 tisoč malih varčevalcev na Hrvaškem od skupaj 130 tisoč. A se odgovorni zaradi »argumentacije« za to niso odločili.

Preden nadaljujemo s slabo vestjo, ki jo je slovensko politično vodstvo dejansko imelo, se je treba ustaviti še v začetku devetdesetih, ko je na Hrvaškem nastala razlika med t. i. prenesenimi in neprenesenimi vlogami. Po razpadu SFRJ je vsaka država reševala svoj finančni sistem in na Hrvaškem so Hrvatje prihranke imeli v Ljubljanski banki, seveda zgolj na papirju, v virtualni obliki. Ker Slovenija za denar ni več jamčila, je morala Hrvaška to breme prevzeti nase, v svoj javni dolg. Dala je možnost svojim državljanom, da prihranke prenesejo na druge banke, ker jim je račune dejansko napolnila država, prek zadolžitve. Tako je nastala razlika med prenesenimi in neprenesenimi vlogami. Prenesena je bila večina od skupaj 440 milijonov evrov, 300 milijonov evrov. Preostalih 140 pa je ostalo v Ljubljanski banki. Mimogrede – med temi, ki so ostali v Ljubljanski banki, in ki še danes niso prišli do denarja, je po naših podatkih tudi okrog 14 tisoč Slovencev. Hrvaška je namreč kot pogoj postavila hrvaško državljanstvo. Znan med njimi je vinar Čurin, ki je imel račun odprt na Hrvaškem, kjer je prodajal vino. Poleg Slovencev je med njimi tudi mnogo etničnih Srbov, ki tedaj ali niso hoteli ali niso mogli dobiti hrvaškega državljanstva, ta pa je bil pogoj za prenašanje vlog.

A ne glede na prenos vlog je bila Hrvaška prepričana, da mora Slovenija vrniti vseh 440 milijonov evrov, zato je že leta 1992 Ljubljanska banka dobila od Hrvaške le začasno dovoljenje za poslovanje. Poslovala je lahko le v omejenem obsegu, ni smela opravljati plačilnega prometa in deviznega poslovanja s tujino, poleg tega je hrvaška vlada zamrznila še premoženja slovenskih podjetij na Hrvaškem. Tako se je začelo med državama kuhati – stališče Slovenije je bilo, da bi lahko Ljubljanska banka vsaj preostanek vlog sama poplačala, če bi ji vlada dovolila, da normalno obratuje. Hrvaška pa je zahtevala drugačen vrstni red.

Do najresnejšega poskusa rešitve tega problema je prišlo julija leta 1994, ko sta se na Brdu srečala Janez Drnovšek in Franjo Tuđman. V Mladini smo tokrat pridobili pogajalska izhodišča Slovenije za tisto srečanje. Slovenija je tedaj želela vse tri probleme, problem Piranskega zaliva, problem krške nuklearke in varčevalcev Ljubljanske banke, rešiti paketno. V primeru Ljubljanske banke je bila Slovenija pripravljena brez zadržkov plačati 145 milijonov evrov neprenesenih vlog in deloma tudi prenesene vloge (ki so torej znašale 300 milijonov evrov), če bi Hrvaška banki dovolila normalno poslovanje. A kot se spominja Mitja Gaspari, si je Hrvaška tik pred koncem premislila. In spet zahtevala poplačilo vseh 440 milijonov evrov.

Bi morala Slovenija privoliti v hrvaške zahteve? Mnogi danes menijo, da bi morala. Dejansko ne bi bilo potrebnih 440 milijonov evrov, ampak zgolj nekaj milijonov, da bi se zaupanje v Ljubljansko banko na Hrvaškem ponovno vzpostavilo, banka pa bi lahko normalno poslovala naprej. A namesto tega se je Slovenija odločila za »napad«. Čez nekaj dni po propadlih pogajanjih na Brdu je državni zbor za tesno zaprtimi vrati sprejel dopolnila k ustavnemu zakonu, s katerimi je država ustanovila t.i. by pass banko z imenom Nova Ljubljanska banka. Popkovina s hrvaškimi poslovalnicami se je prerezala, Ljubljanska banka je vseh 18 enot na Hrvaškem zaprla in odpustila skoraj 1500 ljudi. Javno so tedaj politiki trdili, da so vzporedno banko ustanovili predvsem zato, da tujina ne bi mogla od Ljubljanske banke terjati jugoslovanskih dolgov še pred končanimi pogajanji o delitvi premoženja SFRJ. A NLB so ustanovili tudi zato, da bi onemogočili male varčevalce na Hrvaškem in v Bosni.

Pri tem je Slovenija vztrajala 20 let. In tako je minuli teden strasbourško sodišče za človekove pravice ta gordijski vozel presekalo. Kljub trdnemu in večkrat javno ponavljanemu stališču slovenskih ekspertov in politikov, da gre v primeru bivših varčevalcev LB na Hrvaškem ali v Bosni, tudi v primeru neprenesenih vlog, za vprašanje nasledstva držav nekdanje Jugoslavije (SFRJ) – tukaj sta med zadnjimi prednjačila predvsem Karl Erjavec, ki je zaradi tega hotel celo blokirati vstop Hrvaške v EU, in pa seveda bivši predstavnik za nasledstvo Rudi Gabrovec –, je šestnajstčlanski senat sodišča razsodil drugače. Razsodili so, da gre v tem primeru predvsem za razmerje med varčevalci in banko in šele potem za sukcesijsko vprašanje. Razsodili so, da bi morala Slovenija prizadetim prihranke vrniti in šele potem, recimo od držav naslednic SFRJ, ta denar terjati v okviru pogovorov o nasledstvu.

Če še čisto tehnično opišemo, kaj sodba pomeni: Slovenija mora sedaj v roku enega leta pripraviti shemo, po kateri bo izplačala prihranke z obrestmi. Iz sodbe izhaja, da mora država bivšim deviznim varčevalcem LB na Hrvaškem in v Bosni vrniti njihove prihranke pod istimi pogoji, kot so jih dobili vrnjene varčevalci slovenske Ljubljanske banke po letu 1993. Konkretno to pomeni ali prek desetletnih državnih obveznic s petodstotno letno obrestno mero ali pa v 12 obrokih v gotovini, izplačanih v petih letih po tržnih obrestnih merah, zvišanih za 0,25 odstotne točke, pri čemer bodo morali biti manjši zneski, do 500 evrov, izplačani takoj. Minuli teden so mediji sicer omenjali, da bo to Slovenijo obremenilo za okrog pol milijarde evrov, saj je znano, da v Bosni ni poplačanih 160 tisoč varčevalcev, ki so imeli leta 1991 okrog 108 milijonov evrov vlog, pri hrvaški podružnici LB pa 115 tisoč varčevalcev še vedno želi 143 milijonov evrov deviznih vlog (vse brez obresti). A po naših izračunih bo skupna vsota z obrestmi vred verjetno znašala od 300 do 350 milijonov evrov.

Slovenija je od leta 1994 javnosti razlagala, da gre pri neprenesenih vlogah bivših varčevalcev LB za vprašanje nasledstva. A za zaprtimi vrata, pri pogajalskih izhodiščih, je vedela, da to ni res.

Strasbourško sodišče je namreč iz sheme izključilo vse tiste varčevalce, katerih breme so na sebe prevzele njihove matične države. Na Hrvaškem so to tisti, ki so lahko svoje vloge prenesli na hrvaške banke, v Bosni pa so to tisti varčevalci sarajevske Ljubljanske banke, ki jim je država omogočila sodelovanje pri njihovi privatizaciji. Po podatkih strasbourškega sodišča naj bi bilo v Bosni takšnih primerov za okrog tri odstotke skupnega zneska, neuradni slovenski podatki pa govorijo celo o 14 odstotkih. Poleg tega bo v Bosni vračanje prihrankov še bolj ovirano, ker je Ljubljanska banka podružnico v Sarajevu zaradi različnih statusnih preoblikovanj izključila iz informacijskega sistema. Bosna je banko sprva nacionalizirala in potem denacionalizirala, Slovenija pa banke, ki je sedaj v likvidaciji, nikoli ni spet vključila ali prevzela dokumentacije za čas po letu 1991. Prav to bo zapletlo postopke vračanja vlog v Bosni.

A bistveno pri tej sodbi je nekaj drugega. Šok nekaterih nad odločitvijo strasbourškega sodišča – recimo izjava ministra Erjavca, da je nad sodbo razočaran – je povsem neupravičen, ker je Slovenija za zaprtimi vrati, med pogajalskimi izhodišči ali na zaprtih sejah parlamenta vedela, da mora poplačati neprenesene vloge. Torej vse tiste varčevalce bivše Ljubljanske banke, ki jih doslej pod svoj dežnik druge države niso vzele. Vzemimo recimo citat Franceta Arharja iz leta 1996, s katerim je tudi Arhar napovedoval, da mora dolg poplačati Slovenija kot lastnica Ljubljanske banke: »Odnos med občanom in banko je jasen. Ljudje imajo, razen tistih, ki so se odločili za prenos terjatev na hrvaško državo, hranilne knjižice Ljubljanske banke«. In prav na tej točki je primer Ljubljanske banke podoben primeru izbrisanih. Slovenski politiki in strokovnjaki so vedeli, da delajo krivico, da so s tem zastrupili odnose med Hrvaško in Slovenijo – konec koncev je bilo na Hrvaškem prizadetih okrog 300 tisoč varčevalcev, torej, skupaj z družinami, okrog milijon ljudi. Pa vendarle niso zmogli toliko odgovornosti, da bi napako popravili.

Pri čemer denar sploh ni igral nobene vloge. Pridobili smo uradne podatke o strukturi varčevalcev v hrvaški Ljubljanski banki. Iz njih izhaja, da je imela velika večina varčevalcev v banki do 500 evrov. Če bi jim Slovenija plačala zgolj 1,5 milijona evrov, bi s tem poplačala 73 tisoč varčevalcev, ki so imeli do 100 mark prihrankov. Kar 110 tisoč varčevalcev od skupaj 130 tisoč leta 1994 pa bi poplačali z zgolj 8 milijoni evrov. Toliko jih ima namreč prihranke v znesku do 500 evrov. Tistih varčevalcev, ki ima res veliko denarja, v povprečju 100 tisoč evrov, pa je zgolj 400: »Mi smo poskušali z majhnimi zneski rešiti najbolj žgoče socialne probleme. Okrog 80 odstotkov vseh varčevalcev, predvsem na Hrvaškem, to je 90 tisoč ljudi, bi lahko poplačali z 20 milijoni mark. In mi bi morda potem dobili še normalno licenco za poslovanje na Hrvaškem. A je vlada ves čas vztrajala na stališču, da bi nam to zrušilo pravno argumentacijo,« se spominja Marko Voljč, bivši dolgoletni predsednik uprave Nove Ljubljanske banke.

Ko je bivši predsednik države Milan Kučan med letoma 2002 in 2005 začel diplomatsko odpirati to vprašanje, češ »da imajo ljudje pravico do svojega denarja in da zanje ni pomembno, kako bodo države nekdanje SFRJ rešile vprašanje starih hranilnih vlog«, kot je večkrat ponovil, predvsem pri svojih obiskih v Bosni, je v slovenski politiki doživel pravi pogrom. Leta 2002 mu je predsednik SDS Janez Janša odgovoril, da bi se utegnile večkrat izrečene teze o vračanju dolga varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke preoblikovati v uradno državno stališče. »To pa bi pomenilo grozljive finančne posledice in teroristični napad na žepe slovenskih davkoplačevalcev,« je dejal Janša. S Kučanom se je sicer tedaj strinjal tudi France Bučar in pa seveda Jože Mencinger, ki je po letu 1994 protestiral proti temu, da Slovenija varčevalcem na Hrvaškem, ki svojih vlog niso prenesli, ne vrne prihrankov: »Ves čas sem bil prepričan, da gre v tem primeru za civilnopravno razmerje in da mi hrvaških varčevalcev ne smemo obravnavati drugače. Drug argument je bil moralni, tretji pa ekonomski. Da nam bo to delalo veliko gospodarsko škodo,« pravi Mencinger danes.

Namesto nas je sedaj tudi ta problem rešilo strasbourško sodišče. Za ta debakel je kriva Slovenija, ki po letu 1994 ni hotela izplačati niti manjšega dela celotnega bremena, 145 milijonov evrov od skupaj 450. In Hrvaška, ki je seveda Ljubljansko banko omejila pri poslovanju in trmasto vztrajala pri tem, da bi morala Slovenija sanirati njihovo do tedaj najpomembnejšo finančno institucijo, ki je večji del prihrankov namenila hrvaškim podjetjem. Kot se spominja Arhar, so ga mnogi tuji finančni strokovnjaki, na katere se je obračal s prošnjo za mediacijo, o tem spomnili na drugačen primer Češke in Slovaške, ki sta svoje probleme rešili z enostavno formulo, sporazumno, kot zgled svojim državljanom.

Ljubljanska banka lahko od Hrvaške izterja kvečjemu za nekaj deset milijonov evrov dolgov

Slovenska predstavnica za nasledstvo Ana Polak Petrič je ob razglasitvi sodbe razburkala odnose med Slovenijo in Hrvaško z izjavo, da bo Slovenija sedaj več pozornosti in aktivnosti namenila »tožbam za izterjavo terjatev Ljubljanske banke do hrvaških podjetij na ozemlju Hrvaške«. Njena izjava je minuli teden razburila sicer zadovoljno hrvaško stran. Hrvaški finančni strokovnjak Zdravko Rogić, ki je bil v devetdesetih član hrvaške delegacije v pogajanjih s Slovenijo, je recimo odgovoril, da Hrvaška teh postopkov nikoli ni omejevala, tako kot je Slovenija z ustavnim zakonom omejevala izplačila varčevalcem. Poleg tega naj bi Slovenija pri navajanju višine terjatev, ki jih ima na Hrvaškem Ljubljanska banka, hudo pretiravala. Kaj je resnica?

Slovenska stran je večkrat objavila oceno, da naj bi bile terjatve Ljubljanske banke do hrvaških podjetij višje od milijarde evrov. Dejansko to drži zgolj na papirju, saj mora zaradi knjigovodskih pravil Ljubljanska banka v Zagrebu izkazovati terjatve v višini 1,4 milijarde evrov (po podatkih za konec leta 2013). Ta znesek vsebuje tudi zelo visoke, okrog 15-odstotne zamudne obresti. Dejansko stanje je precej drugačno. Ljubljanska banka je na Hrvaškem dala njihovemu gospodarstvu kvečjemu nekaj sto milijonov nemških mark kreditov, a v dinarski oziroma kunski protivrednosti, podvrženi visoki inflaciji in potem še hrvaški devalvaciji.

Končno stanje kreditov, danih hrvaškim podjetjem na dan 31. 12. 1997, je znašalo 282 milijonov nemških mark oziroma 141 milijonov evrov. Največji dolžniki so bila na ta dan podjetja Vladimir Gortan (50 milijonov evrov), IPK (25 milijonov evrov), Agroslavonija Osijek (18 milijonov evrov) in Gavrilović (12,5 milijonov evrov). Med letoma 1992 in 1995 je Ljubljanski banki uspelo izterjati za okrog 12 milijonov evrov dolgov, ki jih je vrnila varčevalcem, nato pa je začela na hrvaška sodišča vlagati zahteve za izterjavo. Res pa je, da pri tem kasneje ni bila več tako uspešna, predvsem zaradi posrednih političnih intervencij hrvaške vlade in tudi stečajev.

Največja in hkrati tudi najbolj realna terjatev Ljubljanske banke je terjatev do osiješke tovarne sladkorja IPK. Ljubljanska banka v tem primeru že ima pravnomočno in izvršljivo odločbo sodišča v višini več kot 45 milijonov evrov, a bi ta znesek podjetje dejansko pahnil v stečaj. V tem primeru je intervenirala tudi Hrvaška. Leta 2001 je država te terjatve prenesla na državno Agencijo za zavarovanje hranilnih vlog in sanacijo bank (hrvaško slabo banko) ter izračunala, da so obveznosti zgolj 10 milijonov evrov, Ljubljanske banke pa o tem niso obvestili. Ker Ljubljanska banka do denarja kljub sodni odločbi ne more, je že leta 2007 vložila pritožbo na strasbourško sodišče v višini 60 milijonov evrov. Neuradno smo izvedeli, da bo strasbourško sodišče primer terjatev do hrvaškega gospodarstva obravnavalo sedaj, ko je razsodilo o varčevalcih.

Sicer pa je Ljubljanska banka na Hrvaškem najbolj nasedla pri gradbenem podjetju Vladimir Gortan iz Zagreba – nekoč enem največjih na Hrvaškem, ki je zaposlovalo 5000 ljudi. Leta 1991 je to podjetje Ljubljanski banki dolgovalo okrog 10 milijonov evrov, knjigovodsko te terjatve, skupaj z visokimi zamudnimi obrestmi, pa sedaj znašajo že več kot 100 milijonov evrov. A ta znesek je nerealen, saj podjetja dejansko ni več, vmes je bilo večkrat reorganizirano in po delih privatizirano. Hrvaška vlada se je razmeroma neposredno odzvala tudi v primeru njihove bivše naftne družbe Ina, sedaj v lasti madžarskega MOL-a. Ljubljanska banka terja pet milijonov evrov od Ine na podlagi pravnomočne sodne odločbe iz leta 1995 – v tem primeru je hrvaška vlada kar pri njihovi agenciji za plačilni promet izplačilo blokirala.

Tudi pri kmetijsko-predelovalnemu podjetju IPK iz Osijeka Ljubljanska banka nima sreče. V tem primeru prav tako obstaja pravnomočna odločba sodišča, na podlagi katere bi IPK moral banki plačati pet milijonov evrov (skupaj knjigovodsko sicer znašajo terjatve kar 120 milijonov evrov), a do uresničitve ne pride, ker podjetje dolga niti ne more vrniti. Podobno je v primeru podjetja Hana Našice, od katerega bi lahko Ljubljanska banka po že pravnomočni sodni odločbi izterjala tri milijone evrov. Podobnih primerov, sicer pravnomočnih sodb, je še kar nekaj, a skupaj Ljubljanska banke na več kot deset, dvajset milijonov evrov ne more računati. Kaj šele na 200 milijonov ali celo milijardo evrov.