Številka, ki ne laže

Ameriška revija Foreign Policy je nedavno spet objavila indeks stabilnosti, ki ga sestavlja Fundacija za mir (The Fund for Peace). To je zdaj že letni ritual – desetič zapored. Fundacija za mir ta indeks, ki se je najprej imenoval Failed States Index (indeks spodletelosti držav), zdaj pa se imenuje Fragile States Index (indeks krhkosti držav), sestavi, revija Foreign Policy ga sredi leta objavi.

V enem letu se zgodi marsikaj. Vsaka država je izpostavljena številnim večjim ali manjšim pritiskom. In indeks stabilnosti, ki zajema 178 držav, ovrednoti vse te pritiske: hujši ko so pritiski, manj stabilna je država. Manjši ko so pritiski, bolj stabilna je država. Indeks stabilnosti je indeks vitalnosti in legitimnosti države.

Če bi vprašali neoliberalce, libertarce, politične katastrofiste in druge slovenske apokaliptike, bi vam zaničljivo rekli, da je Slovenija gotovo čisto pri dnu. Pa ni. Čisto pri dnu so Južni Sudan, Somalija, Centralnoafriška republika, Kongo, Sudan, Čad, Afganistan, Jemen, Haiti in Pakistan. Okej, neoliberalci, libertarci, politični katastrofisti in drugi slovenski apokaliptiki morda Slovenije ne bi čisto zares videli med temi povsem spodletelimi, propadlimi, faliranimi državami, bi pa zagotovo pikro dodali, da je na poti tja, med spodletele in propadle, med faliranke. Pa ni. Tja dol – med deset največjih falirank – so na poti Zimbabve, Gvineja, Irak, Slonokoščena obala, Sirija, Gvineja Bissau, Nigerija, Kenija, Etiopija, Niger, Burundi, Uganda, Eritreja, Liberija, Mjanmar in Severna Koreja. Nas ni niti blizu tem, ki so na poti med spodletele, propadle in nestabilne.

Tisti, ki vedno upajo, da bodo Slovenijo povsod našli vsaj v »zlati sredini«, jo bodo v »zlati sredini« zaman iskali. Tam – v zlati sredini stabilnosti – najdete Indijo, Indonezijo, Venezuelo, Rusijo, Bosno in Hercegovino, Maldive, Sejšele, Belorusijo, Mikronezijo, Turčijo, Savdsko Arabijo, Paragvaj, Mehiko, Kubo, Makedonijo, Ciper, Malezijo, Ukrajino, Južnoafriško republiko in Brazilijo, ne pa tudi Slovenije. Če hočete najti Slovenijo, potem morate precej višje. Precej, precej višje. Do tistih najbolj stabilnih – najmanj spodletelih, najmanj propadlih, najmanj faliranih.

Tega indeksa ni omenjala nobena slovenska vlada. Niti zadnja – vlada Alenke Bratušek – ne.

Slovenija je namreč na šestnajstem mestu indeksa stabilnosti. Letošnji indeks stabilnosti velja kakopak za lansko leto. Kar pomeni, da je bila Slovenija lani šestnajsta najstabilnejša država na svetu. Ponavljam: ne šestnajsta najstabilnejša država v Evropi, ne šestnajsta najstabilnejša država v Evropski uniji, ampak šestnajsta najstabilnejša država na svetu. Ali natančneje: pred Slovenijo so bile le Finska, Švedska, Danska, Norveška, Švica, Nova Zelandija, Luksemburg, Islandija, Irska, Avstralija, Kanada, Avstrija, Nizozemska, Nemčija in Belgija. Belgija za las. Nemčija za dva lasa. Še natančneje: za Slovenijo niso bile le Hrvaška, Srbija, Grčija, Katar, Madžarska, Portugalska, Malta, Češka, Latvija, Litva in Estonija, ampak tudi Italija, Španija, Poljska, Južna Koreja in Singapur. In ja, celo Japonska, Francija, Velika Britanija – in za nameček še Amerika. Amerika!

Kazalci resnice

Nič, Slovenija očitno sodi med najstabilnejše države na svetu.

Kar ni mala stvar, če pomislite, da ta indeks določijo na osnovi dvanajstih socialnih, ekonomskih in političnih kazalcev, ki vključujejo več kot 100 podkazalcev, v katere se analitsko prelije nekaj milijonov javno dostopnih dokumentov in ekspertiz. Na osnovi dvanajstih kazalcev! Ne le na osnovi enega ali dveh. Ne torej le na osnovi enega ali dveh statističnih podatkov, iztrganih iz konteksta. Kar seveda pomeni, da gre za dokaj kompleksen, holističen in tudi kredibilen indeks, ki odslikava resnično življenje resničnih ljudi, njihovo vsakdanjo realnost. Gre torej za resnejšo diagnozo stabilnosti držav od tistih, ki jih ponujajo neoliberalni think tanki, kot so bonitetne agencije. Stabilnost – vitalnost, legitimnost – države je pač več od ocene, s katero tako poznavalsko, tako avtoritativno in tako mesijansko mahajo bonitetne agencije.

Kateri kazalci gredo v veliki total? Kazalec št. 1: demografski pritiski (prehranska preskrbljenost, podhranjenost, rast prebivalstva, stopnja smrtnosti, naravne nesreče, polucija, dostopnost vode, bolezni ipd.). Kazalec št. 2: begunci in notranje razselitve ljudi (begunska taborišča, krizne preselitve prebivalstva znotraj države ipd.). Kazalec št. 3: trenja med skupinami (napetosti in nasilje med različnimi etničnimi in verskimi skupinami znotraj države, diskriminacija ipd.). Kazalec št. 4: beg ljudi in možganov (človeški kapital, selitve iz države, vključno z begunci in begom izobraženih ljudi ipd.). Kazalec št. 5: neenak ekonomski razvoj (razlike v razvoju med različnimi etničnimi in verskimi skupinami ter regijami znotraj države, socialna neenakost, slumi, dostop do kakovostnih storitev ipd.). Kazalec št. 6: revščina in ekonomski padec (javni dolg, brezposelnost, kupna moč, stopnja revščine, BDP, inflacija ipd.). Kazalec št. 7: legitimnost države (stopnja korupcije in demokracije, politična participacija, učinkovitost vlade, volitve, siva ekonomija, protesti in demonstracije, trgovina z mamili ipd.). Kazalec št. 8: javne storitve (šolstvo, zdravstvo, higienske razmere, infrastruktura, dostop do interneta, kriminal, energetika ipd.). Kazalec št. 9: človekove pravice in vladavina prava (svoboda tiska, državljanske svoboščine, politične svoboščine, trgovina z ljudmi, politični zaporniki, uporaba mučenja ipd.). Kazalec št. 10: varnostni aparat (notranji konflikti in nemiri, žrtve notranjih konfliktov, razmah oboroženih skupin, militantnost, vojaški puči, bombni atentati ipd.). Kazalec št. 11: frakcijski boji (boj za oblast, politična kompeticija, konflikti med lokalnimi in nacionalnimi liderji ipd.). Kazalec št. 12: zunanje intervencije (stopnja zunanje pomoči, sankcije, vojaški posegi, prisotnost enot Združenih narodov, bonitetna ocena ipd.).

Ko te kazalce vržejo skupaj, ko vse to točkujejo in seštejejo, dobijo indeks stabilnosti. Ali pa indeks spodletelosti oz. krhkosti. Kakor hočete. In če pogledate kazalec št. 12, lahko ugotovite, da je vanj med drugim vključena tudi bonitetna ocena. Kar pomeni, da je bonitetna ocena – za mnoge države številka smrti! – le eden izmed mnogih podkazalcev v enem izmed dvanajstih kazalcev.

Zarota molka

Če boste primerjali indekse stabilnosti zadnjih let, boste ugotovili, da so nekatere države na tej lestvici lani poskočile, recimo Turčija, Bosna in Hercegovina, Iran, celo Severna Koreja, medtem ko so druge padle, recimo Singapur (polucija, nemiri, diskriminacija) in Amerika (NSA, zamrznitev vlade, bombni atentat v Bostonu ipd.), obenem pa boste ugotovili, da je Slovenija ves čas zelo visoko, a da ni bila še nikoli tako visoko kot prav zadnja leta. Tako lani kot predlani je bila na šestnajstem mestu, leto prej je bila na sedemnajstem mestu, še prej – tudi v času famozne Janševe konjunkture – pa se je vrtela okrog enaindvajsetega, dvaindvajsetega mesta, kar pomeni, da je v zadnjih letih – v času najhujše krize, znižanih bonitetnih ocen, izsiljevalskih zadolževanj, diktatov Evropske komisije in groženj s trojko – poskočila za šest mest.

V času najhujše krize, znižanih bonitetnih ocen in groženj s trojko – je Slovenija poskočila za šest mest.

Toda ironično: tega indeksa ni omenjala nobena slovenska vlada. Jasno, tudi krizne vlade ne. Niti Pahorjeva niti Janševa. Niti zadnja – vlada Alenke Bratušek – ne. A le zakaj bi ga omenjale? Za slovenske politične elite je bilo najbolje, da ga ne omenjajo, da se torej zarotniško delajo, kot da ne obstaja: tako so nam lahko eni vztrajno grozili s trojko, drugi pa so nas lahko pred trojko vztrajno reševali.

Namesto da bi indeks stabilnosti v slogu Martina Luthra nabili na vrata evropskega parlamenta! Namesto da bi ga nabili na vrata evropske komisije! Namesto da bi ga nabili na vrata Ollija Rehna! Namesto da bi ga nabili na vrata bonitetnih agencij! Namesto da bi izzvali vse te papeže novega evropskega reda! Namesto da bi rekli: Evo, tu imate pravi indeks stabilnosti – zdaj nam pa dvignite bonitetno oceno in znižajte obresti za odplačevanje dolga!

Sodeč po tem indeksu je namreč večja verjetnost, da bo svoj javni dolg odplačala Slovenija kot pa Amerika. Ali bolje rečeno: na osnovi indeksa stabilnosti bi ga lahko odplačala celo prej, kot mislimo, in predvsem po nižji obrestni meri.