Politično sodstvo? Videti je že tako.

»Ajde Šorli, stisni komija. Ta teden ga dej. Rovari po deželi ter nam preprečuje vladavino prava in ljudi,« je konec junija tvitnil dr. Klemen Jaklič, profesor na Harvardu. Če komu še ni bilo jasno, je s tem presenetljivim besednjakom za uglednega profesorja razkril, kdo vodi Janševe pristaše na vrhovnem sodišču, saj je vrhovnega sodnika Marka Šorlija pozval, naj »stisne« predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo k temu, da bo odločitev vrhovnih sodnikov v zadevi Patria po meri Janezu Janši.

Marko Šorli je nekdanji podpredsednik vrhovnega sodišča in kot kazenski sodnik tudi član in vodja sedemčlanskega kazenskega oddelka vrhovnega sodišča, ki bo odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi Patria, ki jo je vložil Janez Janša. V tem senatu poleg Šorlija sedijo še Damijan Florjančič, Kristina Ožbolt, Maja Tratnik, Barbara Zobec, predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in Vesna Žalik, ki je bila v skladu s sodnim redom določena za poročevalko v zadevi. O zadevi bo sicer odločal pet-

članski senat, torej pet od sedmih sodnikov. Kateri sodniki bodo sedeli v senatu, še ni bilo znano, saj Janšev odvetnik Franci Matoz zahteva izločitev Žalikove in Masleše, tožilstvo oziroma tožilec v zadevi Andrej Ferlinc pa izločitev Zobčeve in Šorlija. Janša želi Žalikovo izločiti, ker naj bi bila zamazana s komunistično miselnostjo, saj je bil njen oče v prejšnjem sistemu tožilec, Maslešo pa, domnevamo, iz podobnega razloga. Tožilstvo pa je predlagalo izločitev Zobčeve iz istega razloga, kot je izločitev predlagala tudi sama, in sicer zato, ker je njen mož, ustavni sodnik Jan Zobec, pri odločanju ustavnega sodišča o tej zadevi napisal ločeno mnenje in se postavil na stran Janeza Janše. Šorlija pa želi tožilstvo izločiti, ker naj bi dal od samega začetka jasno vedeti, da bo ravnal tako, kot je po volji Janše. Žalikova, Zobčeva in Šorli niso bili izločeni. Posebej se zapleta z odločanjem o izločitvi Masleše, saj mora o njej odločati plenarna seja vrhovnega sodišča in, jasno, ne sam predsednik vrhovnega sodišča. A do odločitve ne pride – kar podporniki Janše ves čas očitajo vrhovnemu sodišču – predvsem zaradi izločitvenih predlogov Janševega odvetnika.

In kdo je Marko Šorli? Favorit SDS za predsednika vrhovnega sodišča leta 2010. To je na zadnjem predvolilnem soočenju na POP TV pomotoma razkril Zvonko Černač: »Mi smo imeli zelo dobrega kandidata leta 2010.« Temu se potem Alenka Bratušek kar ni mogla načuditi: »To je zanimivo, da imata gospod Černač in stranka SDS svojega kandidata za predsednika vrhovnega sodišča.« Miro Cerar pa tudi ne: »Ne razumem dobro, kdo je lahko vaš kandidat.« A Šorli leta 2010 ni bi izvoljen za predsednika vrhovnega sodišča, poslanci o njem sploh niso glasovali, ker ni prestal niti prvega testa, ni dobil podpore svojih kolegov vrhovnih sodnikov. To je kasneje dobil Masleša. Kampanjo proti izvolitvi Masleše je potem vodil prav Šorli, kar je razjezilo celo odhajajočega predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena, in sicer do te mere, da je svojim kolegom pisal osebno pismo, ki ga je v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja tedaj pridobila Mladina. Testena sicer nekateri, recimo v uvodu omenjeni mladi profesor s Harvarda Klemen Jaklič, prištevajo k tistim pravnim strokovnjakom, ki opozarjajo, da je bil Janša obsojen brez dovolj trdnih dokazov. Taisti Jaklič, ki Šorlija poziva, naj »stisne« predsednika vrhovnega sodišča v zadevi Patria.

In o čem je v pismu pisal Testen, zadržani nekdanji predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča? O Marku Šorliju. Zakaj? Odzval se je na pismo, ki ga je Šorli napisal, potem ko ni dobil podpore svojih kolegov, in poslal vrhovnim sodnikom, medijem in politiki. V pismu pravi, da ne more več biti tiho, ker je moral Šorlija »tiho prenašati« šest let kot svojega podpredsednika. In kaj je zapisal o njem? Da je slab človek, da ni opravljal niti svojega dela in da če se je na vrhovnem sodišču kdo šel politikantstvo, je bil to sodnik Šorli.

Nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je o Marku Šorliju, ki na vrhovnem sodišču izkorišča svoj vpliv v prid Janše, zapisal, da je slab človek in da če se je na vrhovnem sodišču kdo šel politikantstvo, je bil to
sodnik Šorli.

Testen je Šorliju pripisal narcisizem in se vprašal, »kaj drugega kot narcizem in popolnoma nestvarna samopodoba je lahko podlaga za to, da sodnik Šorli večino vrhovnih sodnikov zmerja…?«. Politizacije, je nadalje zapisal Testen, se dotlej v postopku izbire predsednika vrhovnega sodišča ni šel še nihče drug, samo Šorli. In sicer s tem, ko je, potem ko ni dobil podpore med kolegi, šel v nasprotju s prakso v državni zbor k političnim strankam nabirat podporo za izvolitev. Odzval se je tudi na Šorlijeve očitke o kliki znotraj vrhovnega sodišča, ki je po Šorlijevem mnenju preprečila njegovo imenovanje, in pojasnil, da je član klike, kot male skupinice ljudi, ki dela zdrahe na sodišču, lahko le Šorli sam. In nadaljeval: »Ni se mogoče zanašati le na spomin in iskrenost. Tega sem se zavedel šele, ko sem bil prisiljen v sodelovanje s sodnikom Šorlijem. Petintridesetletne izkušnje v najrazličnejših službah pred tem me niso naučile, da obstajajo ljudje in okoliščine, ko se na to res ne moreš zanesti.« V nadaljevanju je navedel primer, ko so na željo Šorlija pred leti na vrhovnem sodišču ustanovili delovno skupino za spremembe »predpisov, ki urejajo položaj sodnika oziroma delovanja sodnega sistema«, ki jo je vodil Šorli, in naj bi dala konkretne predloge za spremembo omenjene zakonodaje. Testen pojasnjuje, da v gradivu, ki ga je pripravila delovna skupina, »ni bilo niti enega konkretnega predloga za spremembo katerekoli določbe zakonodaje, ki ureja položaj sodnika«. Povedano preprosteje, Šorli ni opravil niti dela, za katero se je sam javil, da ga bo.

Na koncu Testen kolegom še pojasni, da se je pisma lotil s težavo, a vendar. Pismo pa konča z naslednjimi besedami: »Ne morem namreč molčati, če si kolega, vrhovni sodnik, dovoli takšen surov napad na neimenovane vrhovne sodnike (pravzaprav kar na večino sodnikov in na občno sejo), ki naj bi jih pri oddaji glasu o njegovi kandidaturi neka neimenovana klika zapeljala v nenačelno, sprevrženo, politikantsko, spletkarsko, sovražno, in kar se je še lahko tako mimogrede domislil slabšalnih vzdevkov, ravnanje. Ne morem molčati ravno v imenu idealov, ki jih je tako lepo opisal, pa z lastnim ravnanjem v tej zadevi – ponovno – poteptal sodnik Šorli. Molk drugih prizadetih si razlagam tako, da sodnika Šorlija ne jemljejo (več) resno. Jaz kljub podobnim razmislekom (še) ne morem ravnati tako: že zaradi škode, ki jo povzroča s svojim lomastenjem.«

Toliko o sodstvu, prežetem s komunistično miselnostjo, in še posebej o komunistični kliki na vrhovnem sodišču, ki vodi zaroto proti Janezu Janši.

O sodnici, ki dela v organih stranke SDS

»Na listi SMC je kandidirala sodnica Jasna Murgel. Z vso pravico seveda, toda ali bo še vedno trdila, da je politično neopredeljena?« je kmalu po volitvah iz zapora tvitnil Janez Janša. Dejansko je zaradi kandidature na volitvah, četudi ne bi bila izvoljena za poslanko, s sodniško kariero Murglove verjetno konec. Janša pa je verjetno pozabil, da na sodniškem mestu kljub politični opredeljenosti še vedno vztraja več sodnikov. Nekateri so po tem, ko so leta 2006 podprli Janševega kandidata za ljubljanskega župana (kandidiral je France Arhar, pod kandidaturo se je podpisalo tudi pet sodnikov), celo napredovali na najbolj odgovorne funkcije v sodstvu. Recimo Mitja Deisinger in Jan Zobec, ki sta kasneje postala ustavna sodnika, in Janez Vlaj, ki je postal predsednik sodnega sveta. V sodniški službi pa še vedno vztraja tudi Majda Kovačič, višja sodnica in vodja zunanjega oddelka upravnega sodišča v Celju, ki se je nedvoumno opredelila za SDS.

Slovenska zakonodaja sodnikom ne prepoveduje članstva v strankah, delo v organih strank pa jim prepoveduje kar ustava. In Kovačičeva je sodelovala v strokovnem svetu SDS oziroma bila članica Komisije za pravosodje, pravosodno upravo, nadzor in zakonodajo pri Odboru za pravosodje in javno upravo Strokovnega sveta SDS. Sodelovala je v organu politične stranke. To je sodnica sicer skrivala, dokler v delo ni dobila zadeve, kjer je bila tožeča stranka funkcionar stranke, v kateri je v prostem času delovala Kovačičeva.

Ker se niti po tem ni želela odpovedati delu v organu politične stranke, je o zadevi odločal sodni svet in zaradi nezdružljivosti sodnici prepovedal delo v SDS. Kovačičeva naj bi potem sicer konec lanskega leta in štiri leta po tem, ko je začela delati v SDS, stranki sporočila, da v organih ne bo mogla več sodelovati. A hkrati je s tožbo izpodbijala odločbo sodnega sveta, ki je zgolj udejanjil ustavno normo, ki ščiti sodstvo pred vplivi politike. Ker ni uspela na upravnem sodišču, je vložila zahtevo za revizijo postopka na vrhovnem sodišču, ki je pred dnevi odločilo, da je kršila zakon o sodniški službi, ker predsednika sodišča ni obvestila, da poleg sodniške službe opravlja tudi delo v organu politične stranke. Predlog Kovačičeve za revizijo postopka, s katero bi dosegla, da bi še naprej lahko bila sodnica in hkrati funkcionarka SDS, so vrhovni sodniki zavrgli. Politika in sodstvo pač po ustavi nista združljiva.