Draga Potočnjak

»Lahko bi rekla, da moje srce vseskozi malce krvavi. Strašno me teži ta svet.«

Draga Potočnjak, igralka in pisateljica, se je rodila leta 1958 v Prelogu na Hrvaškem. Leta 1964 se je njena družina preselila v Slovenijo. Študirala je na AGRFT, leta 1981 diplomirala in se istega leta zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG). Pot dramske igralke je v tem gledališču začela v legendarnih predstavah Peržani, Missa in a minor, Romeo in Julija režiserja Ljubiše Ristića, kasneje pa je sodelovala s številnimi režiserji v Sloveniji in v nekdanjih jugoslovanskih republikah.

Draga Potočnjak od začetka devetdesetih let piše dramska dela, v njih pa večinoma tematizira usode ljudi, ki živijo na družbenem obrobju. Za tekst Za naše mlade dame je prejela tudi Grumovo nagrado. Letos je napisala besedilo za predstavo o transplantacijah organov z naslovom Srce na dlani, ki jo je v SMG režiral Mare Bulc.

Lani je presenetila javnost s knjigo Skrito povelje, v kateri opisuje usodo svojega svaka Tonija Mrlaka, pilota JLA, ki ga je v času osamosvojitvene vojne v helikopterju sestrelila Teritorialna obramba Slovenije. V knjigi, ki je plod njenega večletnega raziskovanja okoliščin sestrelitve in Mrlakove smrti, je korak za korakom razkrivala nenavadno ravnanje odgovornih. Potočnjakova danes pravi: »Ob raziskavi Tonijeve smrti sem s prebila do spoznanj, za katera bi raje videla, da ne bi nikdar vedela zanje.« Nekaj teh je razkrila tudi v pričujočem intervjuju, ki pa je vendarle namenjen predvsem predstavitvi njene igralske in gledališke poti.

Predstava Srce na dlani, ki smo si jo pred kratkim lahko ogledali v SMG-ju, govori o vzporednih zgodbah družine darovalca srca in družine prejemnika. Od kod zamisel za takšno predstavo, ki govori o – kot mi je nedavno dejal njen režiser Marko Bulc – »človečnosti, poetiki in solidarnosti med ljudmi«?

Zdi se mi, da ima režiser Mare Bulc veliko teh lastnosti. Tudi odločitev za temo izhaja iz njegovih osebnih izkušenj. Vendar to predstavi določa bolj barvo kot vsebino, ki je v vseh segmentih nova. Mare se je odločil, da bomo v predstavi zaobšli negativne konotacije, saj je že sama delitev na zgodbo darovalca in zgodbo prejemnika dovolj dramatična. Res je! Ne vem, ali obstaja področje, kjer se močneje kot pri transplantaciji srca združita življenje in smrt. To pa nas, tudi če nočemo, spodbuja k razmisleku o našem bivanju in koncu. Po navadi se dramatiki raje lotevajo trgovine z organi, kar pa bi bilo v kontekstu našega (še) javnega zdravstva napak. To nam namreč omogoča tudi, da smo prejemniki organov. Tudi zato je bil Maretov pristop pravi. Pa vendar sem ob pisanju besedila včasih podvomila o njem. Bala sem se, ali je dobesednost, ki si jo želimo, dovolj pomenljiva in ne bo delovala preveč preprosto ali patetično. Raziskavi in učenju o transplantacijah sem posvetila pol leta. Besedilo sem pisala za natančno določeno igralsko ekipo. Transplantacije sva začela raziskovati z Maretom, potem je šel on delat v koprsko gledališče, študij smo nadaljevali in srečno zaključili z igralci, ki so se maksimalno angažirali. Morda se sliši neverjetno, vendar sem se ob pisanju res opirala na Maretov pozitivni pogled. Nekaj podobnega kot ob pisanju knjige Skrito povelje, ko je bila tematika t. i. desetdnevne vojne včasih prav ubijalsko negativna in me je skozi najtežje trenutke raziskovanja in pisanja vodil, zdaj lahko rečem – herojski in topel človeški lik mojega svaka Tonija Mrlaka. Zato sta morda obe moji zadnji deli, kljub težkima temama, vendarle tako polni svetlobe.

Predstava ima globlje sporočilo, ki ni povezano samo s transplantacijo organov, čeprav je seveda tudi ta tema zelo pomembna. Mare mi je v pogovoru o predstavi poudarjal predvsem človečnost, solidarnost, toplino med ljudmi, ki naj jo izžareva.

Odnos do življenja in smrti se skozi človeško zgodovino spreminja. V nobenem času pa ne moremo govoriti o svetosti življenja, kar bi življenje na vsak način moralo za vsakega od nas biti. Naš čas je na vse načine zaletav in absurden. Veliki znanstveni dosežki na eni strani, na drugi popolna dehumanizacija človeka in degradacija vseh vrednot. Kar pa se predstave tiče, sem imela hude težave s konceptom možganske smrti, saj težko sprejmem, da je po njej vsega konec, ker je umiranje proces. Nekoč je smrt pomenila zastoj srca, danes dva zdravnika v roku določenega števila ur potrdita, da so človekovi možgani mrtvi. To dilemo sem morala kot pisateljica preseči, glede na to, da sem bila v konkretnem primeru »v službi« režiserja. Všeč mi je, da v predstavi ne zavijamo v celofan odnosa do smrti in razmisleka o svoji končnosti. Vendar pa predstava kljub temu ni duhamorna, saj se gledalci smejejo in jočejo hkrati. To je zame ena srečnejših gledaliških zgodb. Zrenje v smrt ti neverjetno izostri pogled na življenje.

Dobrota je zaradi zlorabe humanosti vsebinsko izpraznjen pojem. Besede srčnost sploh ne slišimo več.

Srce je tudi – kot je v spremni besedi elaboriral pesnik Boris A. Novak – že od Jezusa, če ne že prej, dalje metafora za najbolj prvinska človeška čustva, ki so povezana s pogumom, ljubeznijo, življenjsko radostjo. Vse te vrednote so danes na udaru, so nekako suspendirane iz etabliranega diskurza, ki hoče vse podvreči logiki kapitala.

Današnji svet je kompliciran, kaotičen in poln nemira. Razlog je neoliberalni kapitalizem z globalizacijo, ki v planetarnem sistemu deluje prek multinacionalk, na lokalni ravni pa prek mafijskih omrežij. V teh negativnih razmerjih se seveda človečnost, srčnost, dobrota zdijo zadnje vrline. Čeprav bi morale biti na prvem mestu! Dobrota je zaradi zlorabe humanosti vsebinsko izpraznjen pojem. Besede srčnost sploh ne slišimo več. Pogum je lahko že nekaj najbolj banalnega. Hlepenje po bližini, po skupnosti, po dotiku, po zaupanju, zamenjuje hrepenenje po teh istih stvareh. Hrepenenje, ki je nekaj tihega, lepega, zgineva. Tako se lovimo le še na otočkih družine in prijateljstva. A koliko si upamo razdejanja v dušah pokazati drugemu, ko smo potem še bolj ranljivi? Naše duše so vse bolj ranljive in ranjene. Egipčani so verjeli, da je duša v srcu, Babilonci pa, da je v jetrih. Danes se sprašujemo, ali sploh obstaja. Človeško srce je veliko za posameznikovo pest. Pretreslo me je, ko je kirurg, mislim, da je bil Klokočovnik, pripovedoval o občutku, ki ga preveva, ko prime srce v roke. Vprašala sem se, pa ne da ima občutek, da drži v rokah dušo?

Ste srčna in pogumna ženska. Borite se za boljši svet. Nekoč ste dejali: »V devetdesetih so nas z nastankom globalizacije začeli pitati s tem, da en človek ne pomeni nič, ker je to pač ustrezalo družbenim spremembam.« Kaj pravzaprav lahko danes stori en človek? Je res le glas vpijočega v puščavi?

Oprostite, premalo srčna in pogumna sem, pa tudi premalo empatije imam v sebi, čeprav se včasih zdi, da je imam precej. A če bi bilo vsega tega v pravi meri v meni, bi danes protestirala ali vsaj pisala protestna pisma na vse strani, da naj Izraelci za božjo voljo že prenehajo obstreljevati Gazo! Morala bi kričati pred ameriško ambasado, ker si Obama dovoli reči, da se ima Izrael pravico braniti pred Hamasom. Čeprav je, do danes, ko to govorim, v obstreljevanjih umrl en Izraelec in sto Palestincev. In to reče nekdo, ki se je pustil ovenčati z Nobelovo nagrado za mir!? Da ga ni sram! Vendar me res preseneča stališče, da posameznik ne more ničesar spremeniti. Ozrimo se okoli sebe in videli bomo posameznike, ki delajo dobro, ali tiste, ki nekaj uničujejo. En človek lahko naredi ogromno! Zgradi ali uniči. Seveda pa uporništvo ni v interesu tistih, ki (menda) obvladujejo svet. V tem kontekstu se mi zdi sumljivo zdajšnje zagovarjanje legalizacije trave. Zato, da bi pasivizirali mase, si izmišljujejo vedno nove načine manipuliranja in nadzora. Zoprno je, ker je ta nadzor vse bolj neviden. Dobro je vedeti vsaj to, da je prikrito navadno pomembnejše od tega, kar vidimo. Človek mora biti vse bolj odprte pameti, da lahko sploh zazna, kaj se v družbi v resnici dogaja.

V življenju ste se lotili mnogih angažiranih projektov, toda vaša dramatika, ki jo pišete od devetdesetih let, je zaznamovana z intimnostjo zgodb, ki jih ekstrapolirate na raven celotne družbe. Ste ta koncept pisanja dram razvili zaradi študija na Pedagoški fakulteti, kjer ste absolvirali iz dramske terapije?

Imam težavo, morda se čudno sliši, a ne znam prav komunicirati z ljudmi. Želim se obnašati drugače, kot se. Morda je to povezano s tem, ker izhajam iz socialno šibke družine, ki je bila povrh še priseljenska. Morda od tod svojevrstna negotovost, ki jo čutim. Želja, da bi bil sprejet, pa je pomembna za vse, še posebej za nas ustvarjalce. Zaznamuje me sicer precejšnja empatija in morda so mi zato bližje ljudje, ki po splošnih družbenih standardih niso zelo uspešni. Ljudje, ki so zapostavljeni, so mi bližje kot tisti, ki gojijo svojo pomembnost. Sicer pa ne verjamem v krščansko dobroto, ljudje smo najprej egoisti. Z bosanskimi pregnanci sem delala predvsem zato, da bi pomirila svojo žalost in obup zaradi vojne. Lahko bi rekla, če se vrneva k začetku najinega pogovora, da moje srce vseskozi malce krvavi. Strašno me teži ta svet. In tako iščem različne mehanizme, da si pomagam. Da vzdržim. Od tod vsa ta angažiranost. Izpolnjujem le sebe. Pet let sem delala z bosanskimi begunci. To je bilo pet let žalosti, a tudi veliko veselja in ljubezni do življenja. Kot svojevrsten rezime tega sem kasneje študirala dramsko terapijo.

Zdaj je že večini ljudi jasno, da so nekateri akterji osamosvojitve šli v ta projekt, da bi okradli državo.

Zato v vaših dramah najdemo ljudi, ki se jih družba sramuje. Begunce (Alisa, Alica), stigmatizirane (Kalea), mentalno bolne (Hrup, ki ga povzročajo živali, je neznosen), nesrečne, zaznamovane ljudi (Metuljev ples), žrtve zlorab (Za naše mlade dame); za ta tekst ste dobili tudi Grumovo nagrado. Vse te ljudi kot družbeni fenomen nastavljate v »ogledalu« celotni (meščanski) družbi.

Te tematike se lotevam, ker je tukaj in zdaj in ker potrebujem dialog z njo. Torej tudi zaradi sebe same. Teme, o katerih pišem, so povsod okoli nas. So nevralgične točke družbe. Lotevam se jih, ker so družbeno problematične, ne pa zato, ker bi želela biti angažirana.

Poleg Dušana Jovanovića in Borisa A. Novaka ste ena izmed redkih avtoric, ki se v svoji dramatiki lotevajo tematiziranja usod ljudi iz nekdanje Jugoslavije.

Pet let sem bila stara, ko smo prišli iz Hrvaške s trebuhom za kruhom v Slovenijo. Zato poznam to tematiko in se me drugače dotakne kot denimo afera JBTZ. Takrat nisem protestirala zato, ker mi Janša kot človek ni vzbujal zaupanja. Pa tudi Bavčar ne. Toda zakaj je bila večini ljudi takrat Jugoslavija breme? Zakaj smo se dejansko hoteli ločiti od Jugoslavije? Ne zaradi slovenščine, ki je bila zares ogrožena in je bil pisateljski boj zanjo še kako upravičen. Večina ljudi je, bojim se, menila, da preveč plačujemo za manj razvite republike. A vse skupaj je bilo treba zaviti v ovitek, ki bi bil skladnejši z idejo osamosvajanja. Pa še junake je bilo treba najti. Ki se jim je zdelo, da je za osamosvojitev potrebna še vojna, čeprav bi se ji lahko Slovenija izognila in se osamosvojila brez ene same človeške žrtve. V slovenski skupščini so se nekaj dni pred napadom JLA pogovarjali še o konfederaciji, ki morda niti ne bi bila tako slaba. Saj smo vsi vedeli, da se moramo osamosvojiti. Vprašanje je bilo samo – kako! Seveda sem hotela stran od Tuđmana in Miloševića, ki sta klicala k vojni. A takrat se nismo zavedali, da nas imajo v pesti že skoraj desetletje predvsem tuje agenture, ki so, mimogrede, danes močneje prisotne pri nas kot kadarkoli prej. Hudo vplivajo na naše življenje. Poglejmo Ukrajino! Proces je tako rekoč identičen. Pa ta brezkrvna Evropa, katere nepomembni del smo postali! Ko sem pisala Skrito povelje, sem se srečevala s čudnimi zadevami. Ko sem prvič slišala za povezavo Službe državne varnosti z afero JBTZ, se mi je zdelo to smešno in absurdno. A potem sem to še velikokrat slišala v različnih kontekstih. Kako je kdo ravnal v teh procesih ali ni, je danes mogoče odkriti, čeprav so marsikatere sledi izbrisane. Toda opozoriti hočem, da je bilo takrat nenormalno in nenaravno pozabiti na ljudi, ki so nastradali v času zadnjih jugoslovanskih konfliktov. Naša država je zaprla meje za pregnance iz Bosne, ker naj bi jih bilo menda 70 tisoč, čeprav jih je bilo po podatkih nevladnih organizacij največ 30 tisoč.

Pred nekaj leti ste se tudi kot igralka srečali s travmami ljudi iz nekdanje Jugoslavije, saj je Oliver Frljić v SMG-ju režiral tudi v mednarodnem prostoru zelo odmevno predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine. Kako ste vi doživljali to predstavo? Je bila katarzična ali je na novo odprle še nezaceljene rane?

Zame osebno je bila in je še po devetdeseti ponovitvi precej travmatična. Verjamem, da se marsikdo ne bo strinjal, če rečem, da nismo šli dovolj globoko v problem, ki smo ga dejansko hoteli raziskati, to je slovenska ksenofobija. Zato res ni naključje, da je po naši predstavi nastala Frljićeva predstava o izbrisanih v Kranju. Naša predstava se predvsem v zadnjem delu ukvarja s šovinizmom na nekem mikro -, osebnem nivoju in ima morda tudi zato še več uspeha v tujini. Gre za univerzalno človeško zgodbo.

Pred razpadom Jugoslavije ste igrali v nekaterih legendarnih predstavah jugoslovanskih režiserjev. Tudi denimo v Ristićevi Missi in a minor.

Z razpadom skupne države smo tudi kulturniki izgubili širši življenjski in delovni prostor, hkrati pa dobili možnost, da lažje podležemo provincialnosti. V osemdesetih letih je bilo v Slovenskem mladinskem gledališču super delati. Delovali smo po vsej bivši Jugoslaviji. Širši prostor omogoča več svobode. Ponuja občutje tudi notranje svobode. Toda ideja multikulturalnosti, ki jo je zagovarjal tedanji jugoslovanski in srbski režiser Ljubiša Ristić, se mi je čisto na začetku zdela zelo v redu, kasneje pa vse bolj zlagana. Ko je postal Ristić direktor gledališča v Subotici, je najprej ukinil madžarsko dramo. Torej sam ni verjel v to, kar je govoril. In zato je tudi pristal na mestu leve roke Mire Marković. Miloševićeve žene in voditeljice Jula (Jugoslovenske udružene levice). Leta 1998 sem bila na Exitu, glasbenem festivalu v Novem Sadu. Umetniki iz bivše Jugoslavije smo sodelovali na okrogli mizi novosadske televizije. Razpravljali smo o tem, kaj bi kot umetniki lahko storili, da bi ustavili jugoslovansko morijo, in zakaj tega nismo naredili. Dve uri smo se lepo in z razumevanjem pogovarjali. Čez tri ure, ob pivu, pa so se nekateri na smrt skregali. Takšen konec je bil razumljiv, kajti občutek krivde v tistih, ki bi lahko kaj naredili, pa niso niti poskusili, je bil premočan. Lažje se je bilo skregati kot si to priznati.

Helikopter Gazela so sestrelili nad Rožno dolino v Ljubljani, čeprav so vedeli, da ni oborožen, in ne glede na to, da je Toni od avgusta 1990 delal za slovensko stran. Zadeva ni dobila epiloga.

Zaposleni ste v SMG-ju. Kako ste kot igralka doživljali eksperimentalne in avantgardne predstave, po katerih že dolgo slovi to gledališče? Kaj vam pravzaprav daje kot igralki delo v tem gledališču?

V njem se ne moreš postarati. In to je fajn. Sem med starejšimi. Ampak ne pri sebi in ne pri kolegih ne čutim let. Nihče se mi ne zdi utrujen. Ne telesno ne v glavi. Zelo veliko potujemo. Včasih morda celo preveč eksperimentiramo. Občutek, da si režiserji lahko pri nas v nekih ozirih več privoščijo kot drugod, ni vedno samo dober. Nekateri se tudi tako zelo ne ukvarjajo z nami, a naš občutek, da moramo narediti dobro in živo predstavo, je vseeno neomajen. Seveda to zmeraj ne uspe. Večja možnost za tveganje, to, da ne delamo tako »na ziher«, da SMG ponuja velike možnosti eksperimentiranja, vse to je dobro, vendar je tudi tveganje večje. Avtorskih projektov je pri nas nemalokrat tudi preveč, a naši igralci se ukvarjajo tudi z režijo, s pisanjem in dramaturgijo. Gledališče jemljemo scela.

So pa verjetno ti avtorski projekti, ki ste jih omenili, zelo zahtevni do igralca, saj morajo razgaliti svojo dušo, misel in telo. To nenehno vrtanje po sebi je verjetno precej naporno. Kako se spoprijemate s tem?

Meni tovrstno razgaljanje na odru ne leži. Vendar je tudi to del moje službe. Zanimivo pa je, da v takšnih predstavah lažje začutim prostor odra in gledališke dvorane kot neki univerzum. Bolj kot v predstavah, v katerih igraš napisano vlogo. V trenutku me potegne skozi gledališko dvorano in še gor. Nenavaden občutek, prostor se blazno razširi. Komuniciraš z delčki sebe v publiki ali širše. Res je, da režiserji v zadnjem času izpostavljajo igralca kot gladiatorja v areni. Ta trend razumem kot sad družbenih sprememb, saj smo vse bolj družba, ki se v resnici vse težje razgalja.

Zapomnili smo si vas tudi po ostrem dialogu z nekdanjim superministrom Janševe vlade Žigo Turkom. V preddverju Cankarjevega dom ste skupaj z drugimi nasprotovali ukinitvi kulturnega ministrstva. Zakaj ste nasprotovali temu, če pa so ga le »priključili« drugemu ministrstvu?

Ker je za delovanje nujno ohranjati samostojnost! Še posebej v kulturi. Nič ostrega in grdega nisem rekla Turku. Bila je odlična manipulacija. Nekdo me je, tik pred tem in ne po naključju, preusmeril k vratom v Cankarjev dom. Kasneje sem v časopisih hotela pojasniti, kaj se je dogajalo. V roki sem imela značko KOKS-a, Koordinacijskega odbora kulture Slovenije. Turku sem rekla, da mu jo dam, če je proti ukinitvi ministrstva za kulturo. Zavrnil me je. Očitala sem mu, da mu ni mar za kulturo, pa je moji trditvi oporekal. In tako sva se glasno, jaz tudi precej vehementno, ker je v pasaži Maximarketa odmevalo od skandiranja protestnikov, prerekala. Rekla sem mu tudi, kar smo skandirali »Patrijo damo, kulture ne damo«. Na posnetku je res videti, kot da mu žugam, a v resnici je šele kolega za mano nekaj grdega rekel. Kaj ni nenavadno, da je njega slišati, mene pa, ki nisem rekla nič grdega, pa ne? Če bi posneli še moj glas, bi natančno videli, kaj sem govorila. A potem ne bi mogli pljuvati po meni po forumih Demokracije in Politikisa. Čestitam propagandistom določene stranke!

Veliko je bilo že napisanega o vaši knjigi Skrito povelje, ki govori o zakulisju sestrelitve helikopterja JLA, ki ga je pilotiral vaš svak Toni Mrlak. Preštudirali ste celoten dosje, opravili vrsto intervjujev in se natančneje podučili o nekaterih problematičnih metodah in odločitvah v osamosvojitveni vojni. Sestrelitev helikopterja Tonija Mrlaka pripisujete zavzemanju posameznikov, da se sliši čim več pokanja, kar naj bi okrepilo propagandno vojno. Nam lahko v nekaj potezah izrišete like, s katerimi ste se soočali v svojih raziskavah, in kakšno mnenje ste si ustvarili iz odzivov na vašo knjigo? V njej namreč izrisujete tudi karakterje nekaterih vidnih osamosvojiteljev.

Nobenih dokumentov ni bilo, morala sem jih izbrskati. Zdaj je že večini ljudi jasno, da so nekateri akterji osamosvojitve šli v ta projekt, da bi okradli državo. V vojno pa so šli ne le za to, da bi se slišalo pokanje, ampak da bi zanetili pravo vojno, ker bi potem lahko bili še večji osamosvojitelji. Kaj drugega pomenijo ukazi o napadih na vojašnice, tudi tri velike vojašnice JLA v Ljubljani, ki so prihajali iz Republiške koordinacijske skupine, vodila sta jo Janša in Bavčar? Oborožen spopad z JLA so izbojevali borci TO in policije na terenu, slovenska diplomacija in državljani Slovenije. Na strani JLA pa predvsem tisti poveljniki in vojaki, ki se niso hoteli boriti proti svojim sodržavljanom. Te teze so v knjigi dokazane, o njih pričajo poveljniki TO, med drugimi Janez Lesjak, Miha Butara, Avgust Cvetežar … in jih ljudje po izidu knjige nenehno potrjujejo. Toni Mrlak je bil žrtvovan za golo propagando. Helikopter Gazela so sestrelili nad Rožno dolino v Ljubljani, čeprav so vedeli, da ni oborožen, in ne glede na to, da je Toni od avgusta 1990 delal za slovensko stran. Zadeva ni dobila epiloga. Kot tudi ne nedovoljena trgovina z orožjem, od katere denar je šel v zasebne žepe. Kar dokumentirajo v svojih knjigah Matjaž Frangež, Matej Šurc in Blaž Zgaga, tudi Brane Praznik. S trgovino z orožjem je obogatel sicer majhen odstotek ljudi, a v njej je dejansko sodelovalo, večina se tega ni niti zavedala, ogromno ljudi. Vesela sem, da tudi tokrat Janša ni slavil na volitvah, vendar se bojim, da bo parasistem, ki so ga ustvarili nekateri osamosvojitelji, še naprej blokiral potrebne spremembe v državi. Gre za nevarna razmerja, za akterje, ki se povezujejo tudi na širši ravni, kar sem spoznala v svojih raziskavah. V knjigi pa sem hotela oprati le ime in čast svojega svaka, kajti zanj se je prej sama borila njegova žena, moja sestra. Ob raziskavi Tonijeve smrti pa sem se prebila do spoznanj, za katera bi raje videla, da ne bi nikdar vedela zanje.