Staš Kleindienst, slikar

Njegova slika Skrivnosti gozda, naslikana v alkidni tehniki, ki mu je maja prinesla nagrado skupine OHO – to podeljujejo umetnikom in umetnicam do 35. leta, v zadnjih dveh letih inovativnim in kreativnim –, prikazuje različne izseke iz družbene realnosti. Na njej vidimo med seboj povezane prizore ljudi na plaži, med plesom, na pikniku, narodno-zabavni bend, pa tudi intimna srečanja in celo posilstvo. Vse to dogajanje nadzorujejo in se vanj vpletajo »možje v črnem«, ki nastopajo na sliki kot nekakšna bajeslovna bitja.

So del Oblasti. Tako je umetnik tudi naslovil serijo slik v nastajanju, ki jo (doslej) sestavljajo Prva dekada, Druga dekada, Tretja dekada, Spomenik svobodnemu svetu in slika brez naslova. V njih je ponazoril izredna stanja, ki so po 11. septembru, po invaziji na Irak in Afganistan in po valu protestov v arabskem in evropskem svetu, sprožili depolitizacijo in individualizacijo družbe, vendar tudi družbo nadzora, krčenje socialnih pravic, diskurz varčevanja in kapitalistično ekspanzijo.

Te slike pomenijo po umetnikovem večletnem ukvarjanju s teorijo umetnosti in konceptualno umetnostjo v obliki filma, performansov in fotografije, ki jih je ustvarjal v tandemu s Sebastjanom Lebanom in s katerimi je sodeloval na razstavah v New Yorku, Istanbulu, Berlinu, Basu, Sankt Peterburgu, v Idriji in v Ljubljani, njegovo vrnitev k slikarstvu. Iz te serije lahko pozorno oko razbere vse silnice, ki so ga oblikovale kot slikarja, teoretika in intelektualca, čeprav so s svojo namenoma (naivno) neposrednostjo razumljive tudi v teoriji nepoučenemu gledalcu.

Za umetnika, doma iz Idrije, je bila kritika kapitalizma modus operandi in trade mark že med študijem na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart in nato na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2009 magistriral. Po študiju pa je njegov pogled na svet in umetnost v njem oblikovalo tudi sodelovanje pri časopisu Reartikulacija (skupaj z Marino Gržinić, Sebastjanom Lebanom in Tanjo Passoni), kjer sta bili v ospredju filozofija in teorija dekolonializma, ki z relativizacijo zahodne filozofije in umetnosti ponujata svež (v)pogled na družbeno dogajanje in humanizem na periferiji.

Serija Oblast pa je tudi njegov odziv na slikarski struji, ki sta prevladovali na akademiji. Prva izhaja iz modernistov in postmodernistov, ki so učili, da morajo biti podobe »tekoče, razgrajene, brez koncepta«, druga struja pa se je oplajala iz medijskega slikarstva, kar pomeni, da »najdeš neke podobe na internetu in jih s slikarsko tehniko apliciraš v svoj koncept«. Njegova Oblast pa je nekaj tretjega. »Izhaja iz konceptualne umetnosti, ki jo skušam transformirati v slikarstvo, pri čemer pa ne izhajam iz zgodovine, genealogije slikarstva,« pravi. »Naivnost v teh slikah je posledica odpora do akademskega slikarskega diskurza.«

Pravzaprav mu je bil največji trigger pri konceptualizaciji prizorov na Skrivnostih gozda srednjeveško slikarstvo. Zlasti uprizarjanje pekla. »Ko so uprizarjali nebesa, je bila na sliki vedno navzoča centralna figura, (njihov) pekel pa je bil sestavljen iz partikularnih prizorov, kjer so ene klali, druge posiljevali itd. Zanimivo se mi je zdelo upodobiti današnjo situacijo skozi takšen narativni element.«

Odraščal je ob branju leposlovja in obiskovanju razstav v rodni Idriji, na katere je otroke vodila mama, profesorica književnosti. Kot anekdoto, ki se ga je dotaknila, omenja razstavo del Pabla Picassa v Ljubljani, za katera se je izkazalo, da so ponaredki. Sicer pa sveta ne vidi kot pekel, čeprav je po njegovem mnenju na družbeni površini pogosto vse videti lepo, vendar se »za tem pozitivizmom skrivajo tudi grde stvari«. In trenutno namenja temu raziskovanju največ pozornosti. Zato opredeljuje svojo umetnost kot družbeno angažirano in kritično, čeprav se zaveda, da »kritiko getoizirajo v prostor umetnosti, kjer je zgolj na ogled, nima pa moči, da bi karkoli spremenila«.

Še pred odhodom v New York, kar je del nagrade skupine OHO, hoče dokončati sliko, ki bo tematizirala vlogo družabnih omrežij, kakšno bo končno sporočilo, pa mu še ni jasno.