»Kot pravljični spomin«

Superlativni zapisi o izjemnem občinstvu, razpoloženju in klubu, ki jih je Richie Hawtin le nekaj ur po nastopu v izolski Ambasadi Gavioli delil s feni na svojih spletnih portalih, niso bili le piarovske floskule. »Lahko si le predstavljam, kaj bi bilo, če bi imeli tak klub na Ibizi,« se mu je med drugim zapisalo, in ko to reče techno superzvezdnik njegovega formata, ki redno polni najeminentnejša plesna svetišča po svetu in je v balearski rejverski meki praktično našel svoj drugi dom, potem mu je najbrž treba verjeti. No, približno poltretji tisočerici večinoma domačih, italijanskih, hrvaških, avstrijskih in madžarskih rejverjev, ki so se minulo sobotno noč potili v Gavioliju, bi bilo tudi brez Hawtinovih hvalnic jasno, da je bilo noro. Noro dobro.

Ob vseh recentnih peripetijah glede obstanka Gaviolija se zato lahko le praskamo po glavi in ugibamo, zakaj se po vsakem partiju sprašujemo, ali je bil nemara zadnji. A ekipa Fetch the Vibe, ki v zadnjih letih vodi klub, se ne vda, in kot kaže, bomo prihodnje leto morda vendarle dočakali tudi njegovo dvajseto obletnico, kar je skozi prizmo obratovanja velikih plesnih klubov pri nas verjetno svojevrsten rekord. Elektronski trendi se pač menjavajo z usainovsko hitrostjo, toda po drugi strani je prav nastop techno veterana Hawtina, ki ima za sabo četrtstoletno kariero, lep dokaz za to, da ima dobra glasba neomejen rok trajanja.

To seveda ne pomeni, da ta kanadsko-britanski ambasador techna ne spremlja aktualnih elektronskih smernic. Še več, soustvarja jih še vedno tudi sam, bodisi kot DJ, kot producent in performer pod svojim najbolj cenjenim psevdonimom Plastikman, kot glasbeni založnik ali pa kot predavatelj po ameriških univerzah, kjer študentom razlaga o zgodovini elektronske glasbe. Je eden tistih elektronskih kreativcev, ki zlahka polnijo največja prizorišča in hkrati še vedno uživajo veliko spoštovanje glasbenega podtalja.

Tako kot ob njegovem prvem nastopu v Gavioliju pred šestnajstimi leti je občinstvo pred njim na delovno temperaturo tudi tokrat ogrel domačin Valentino Kanzyani, izvrstno razpoloženje pa se je do jutra le še stopnjevalo. Hawtin s svojim setom ni kompliciral, ni izvajal kakšnih poceni trikov za animacijo, pač pa je preprosto vrtel neustavljiv minimalističen techno, s katerim je množico obdržal v polnem plesnem pogonu povsem do konca.

Izbor skladb sam po sebi resnici na ljubo ni bil kakšen presežek, toda Hawtinov motiv je bila tokrat očitno predvsem razvratno-plesna izkušnja, ki se je materializirala v šesturnem rejverskem orgazmičnem vrhuncu. Ali kot je misli strnil sam: »Imel sem občutek, kot da bi stopil nazaj v pravljični spomin.«

Hawtin menda v prihodnjem letu ponovno načrtuje obsežno Plastikmanovo turnejo – idealna priložnost za to, da ga še v tej različici vidimo na morebitnem praznovanju Gaviolijeve 20-letnice!