deadmau5: while(1<2)

+ + +

Eden najzanesljivejših kazalcev tega, kdo, kaj in koliko velja v EDM-u, severnoameriški komercialno obarvani različici plesne elektronske glasbe, zadnja leta postajajo groteskni honorarji, s katerimi (lasvegaški in miamijski) klubski mogotci didžeje povzdigujejo med največje glasbene zaslužkarje.

Kanadski kreativec Joel Thomas Zimmerman alias deadmau5 s šestmestnim honorarjem za posamezni nastop nedvomno sodi v kategorijo superzvezdnikov EDM-a. Toda pozor – drugače od kolegov, ki z dobrim marketingom molzejo elektronsko neuke ameriške clubberje, Zimmermanu priložnostno uspe nagovoriti tudi pred-EDM-ovsko elek-

tronsko publiko. Zaradi (zvezdniške) muhavosti se sicer tudi on redno omenja v takšnih in drugačnih pikantnih zgodbicah, kljub temu pa se zdi, da se najraje umakne v svoj vrhunsko opremljeni studio in ustvarja.

S sedmimi dolgometražci in desetinami singlov ter malih plošč v vsega desetih letih je eden najdejavnejših producentov, slaba stran njegove prolifičnosti pa je, da se je za izstopajoče skladbe treba prebiti skozi dolge ure precej povprečnega materiala. Nič drugače ni z novim, skoraj poltretjo uro dolgim albumom while(1<2), kompilacijo petindvajsetih skladb, ki jih je v zadnjih dveh letih najprej objavljal na svojih spletnih portalih. Feni so kakopak navdušeni, tisti, ki formo albuma razumejo kot zaokroženo celoto z zgodbo, verjetno nekoliko manj. Pa bi lahko bilo drugače. Če bi izluščil kakšnih deset najbolj dodelanih skladb, bi zlahka sestavil zelo spodoben album, zanimiv tudi za zahtevnejše poslušalce. Sicer je res, da while(1<2) ne prinaša očitnih novih pogruntavščin, je pa teh dovolj, da bi z bolj osredotočeno izbiro skladb zlahka nastal albumu z daljšim rokom trajanja.

Tudi tokrat prednjači Zimmermanov preizkušeni čustveni progresivni house, tu so z elektroniko križane klavirske sonate pa poklon severnoameriški različici emo industriala (remiksa Trenta Reznorja in njegovih), spogledovanje z estetiko IDM-a in navsezadnje nekoliko bolj zadržani izleti v elektronski pop. Na prvi pogled precej pisano in izrazno razpršeno, a Zimmermanu uspe v vseh izpeljankah pustiti prepoznaven avtorski pečat, to pa je že tisto, kar dobre producente loči od povprečnih.

Album while(1<2) zaradi dolgovezenja ne upraviči naslova in je namenjen predvsem deadmau5ovim fenom (teh ni malo), hkrati pa je eden redkih albumov EDM-a, katerih ustvarjalci vedo, da se zgodovina plesne elektronske glasbe ni začela pisati v zadnjih petih letih. Če mu bodo prisluhnili tudi večni kritiki EDM-a, jim bo morda le postalo jasno, da vseh producentov ne gre metati v isti koš, pa čeprav smo deadmau5a v preteklosti že slišali v prepričljivejši podobi.