Konec norih časov?

Osnutek koalicijske pogodbe, s katero je Stranka Mira Cerarja (SMC) ta teden začela drugo fazo sestavljanja vlade, je dokument, ki ne preseneča. Hvala bogu – bi lahko dodali. V zadnjih desetih letih smo lahko v teh pogodbah naleteli na najbolj nore ideje. Pred dvema letoma je recimo druga koalicija Janeza Janše verjela, da bosta kolaps zdravstvenega sistema rešila »telemedicina« in osveščanje ljudi o zdravem načinu življenja. T. i. strukturni primanjkljaj, torej razliko med prihodki in zakonsko določenimi izdatki države, pa bi rešila politika povečevanja rodnosti. Tokrat je Stranka Mira Cerarja v osnutku koalicijske pogodbe obljubila vsaj nekaj znanih in še ne uresničenih reform. Eden izmed glavnih ukrepov na področju zdravstva tudi po volitvah ostaja ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, na področju reševanja demografskih problemov pa namesto »rodnosti« prihaja zakon o dolgotrajni oskrbi starejših. Več>>

Luka Mesec (IDS), prvak Združene levice, ima sicer prav, ko pravi, da »Cerarjeva« koalicijska pogodba nima rdeče niti in da ne vsebuje osnovnega koncepta razvoja družbe. Pred volitvami je recimo Cerar nasprotoval prodaji Telekoma in Aerodroma, po volitvah pa se z že začetimi privatizacijskimi projekti, torej prav s prodajo Telekoma in Aerodroma, strinja. Res je malce nenavadno, da v SMC takšni politiki pravijo »nadzorovana, strateško premišljena in osmišljena privatizacija«. A ne glede na to si je vendarle mogoče oddahniti. Pred dvema letoma so namreč koalicijske stranke načrtovale privatizacijo skladiščenja jedrskih odpadkov, želeli so, da bi upravljanje deponij in čistilnih naprav v svoje roke prevzeli zasebniki, ponavljali so gesla o »umiku države iz gospodarstva«in omenjali »maloštevilna strateška podjetja«. Glede čistilnih naprav tokrat koalicijska pogodba obljublja, da jih bodo upravljala javna podjetja, v ustavo pa naj bi se vpisala pravica vsakogar do pitne vode.

Osnutek nove koalicijske pogodbe, ki so jo ta teden potencialni partnerji dobili na mize, kaže, da časov rezanja socialne države še ni konec.

Sedaj nihče več javnosti ne prepričuje, kot pred dvema letoma, da mora biti Slovenija edina država v EU, kjer je tožilstvo podrejeno politični volji notranjega ministra. Tokrat Stranka Mira Cerarja na tem področju načrtuje ustanovitev specializiranega sodišča za »organizirane oblike kriminala«, o čemer je mogoče razmeroma strpno debatirati. Ravno tako vladajoča stranka ne želi na vsak način dograditi in dokončati »srednje bataljonske skupine«, s patrijami na čelu, kot so še nedavno ponavljali politiki. Glavni cilj na področju varnosti in obrambe je sedaj združevanje istih služb na ministrstvu za obrambo, v generalštabu in v upravi za zaščito in reševanje, kar obramboslovci poudarjajo vsaj šest let. To sicer ni čisto v skladu z Mladinino peticijo o ukinitvi vojske, je pa usmeritev pohvalna. Glavni razvojni cilj Slovenije tudi ni več uvrstitev države na lestvice »IMD« najbolj konkurenčnih držav, ampak je »družbeno odgovorno gospodarstvo«.

Kljub temu pa tudi osnutek nove koalicijske pogodbe kaže, da časov rezanja socialne države še ni konec. Ena izmed najbolj kontroverznih idej je denimo zamrznitev izdatkov za socialne programe, dokler gospodarska rast ne bo dosegla 2,5 odstotka – kar zaradi inflacije ni nič drugega kot počasno varčevanje na račun najšibkejših. Na drugi strani »Cerar« najbogatejšim ponuja olajšavo: omejitev njihovih izdatkov za pokojninsko zavarovanje in za zavarovanje za namen brezposelnosti ter za starševsko varstvo, kar spet ni nič drugega kot korak k povečevanju dohodkovne neenakosti. V Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) so zato ta teden sporočili, da ukrepu nasprotujejo. Izračuni še sicer niso narejeni, a doslej, v zadnjih 25 letih, je veljalo, da se nobena od izgubljenih socialni pravic še ni vrnila.

S Cerarjem so očitno »nori« časi za nami. »Telemedicina« ni več rešitev za zdravstvo, tako kot tudi nihče ne predlaga prenosa tožilstva pod notranje ministrstvo.

Malce nenavaden in v predvolilni kampanje zamolčani ukrep je tudi uvedba t. i. »večje prožne varnosti z namenom lažjega vstopanja in izstopanja iz delovnih razmerij (fleksibilnost) ob vzpostavitvi predvidljivega delovnega okolja za delavce (varnost) in učinkovitejše izvajanje zaposlovalne politike«. Prožna varnost namreč v Sloveniji ne pomeni nič drugega kot lažje odpuščanje delavcev. To pa zato, ker bi morala država za »prožno varnost« namenjati tudi visoka nadomestila za brezposelnost ali za prekvalificiranje delavcev, tako kot na Danskem. Tega denarja pa v Sloveniji ni. Za prožno varnost se zavzemajo predvsem v gospodarstvu, kjer pa se pred leti niti sami niso mogli dogovoriti o ustanovitvi sklada za odpravnine, po vzoru Italije, saj bi v sklad morala plačevati vsa podjetja, uporabljala pa bi ga zgolj tista, ki morajo odpuščati. Ta strošek podjetja že leta želijo prevaliti na državo in Miro Cerar ima za njih očitno posluh.

Nekaj o novi koaliciji pa pove tudi to, česar SMC v osnutek koalicijske pogodbe ni vključila. Kljub moralnemu leporečju v njej recimo ni novega družinskega zakonika, ki ga je manjšina v Sloveniji zaradi pravic istospolnih in na pobudo Aleša Primca leta 2012 na referendumu zavrnila. Natančneje, šlo je za predlog ureditve, ki že zdaj velja v približno polovici evropskih držav in po kateri bi istospolni dobili drug po drugem določene socialne pravice ali pravice dedovanja. Slovenija v tem oziru ostaja v preteklosti. Ob tem ne omenjamo mnogih dobrih rešitev za otroke, ki bi jih vpeljal novi družinski zakonik.

Poleg tega je SMC iz svoje pogodbe izpustila tudi prenovo zakona o verski svobodi. Miro Cerar sicer rad govori o pravni državi, a odločitve ustavnega sodišča, ki je nekatere člene veljavnega zakona o verski svobodi razglasilo za neustavne, očitno ne želi spremeniti. Razlog za to je seveda pragmatičen. Sedanji zakon ekonomske pravice rimskokatoliški cerkvi (RKC) določa še vedno na podlagi zadnjega popisa prebivalstva iz leta 2002, ko je bilo vernikov največ. Slovenski cerkvi pa je v interesu, da se še naprej uporabljajo ti, stari podatki. Namesto da bi nova koalicija uredila ta odnos med državo in cerkvijo, ki je sedaj podlaga za vedno nove kravje kupčije med politiko in cerkvijo, bo očitno stanje, na račun vključitve NSi v novo koalicijo, ostalo nespremenjeno.

In končno, v novi koalicijski pogodbi ni omenjena reforma lokalne samouprave oziroma ukinjanje občin, niti ni omenjena reforma medijske zakonodaje. V veljavi bo tako očitno še naprej ostal stari zakon o RTV Slovenija, ki v organe vodenja nastavlja drugorazredne predstavnike političnih strank. Zaradi tega je koalicijska pogodba, ki so jo napisali v Stranki Mira Cerarja, še en dokaz, da obljubljenega »preloma« SMC ne bo prinesla. Olajševalne okoliščine za novo koalicijo pa so predvsem v tem, da so tudi pričakovanja razmeroma nizka in da bomo za uspeh razglasili že, če uspe Cerarju uresničiti vsaj nekaj reform, ki že deset let ostajajo v predalih – kot je uvedba nepremičninskega davka ali zdravstvena reforma.

1. Sprejem družinskega zakonika

Družinski zakonik, ki je leta 2012 padel na referendumu, ureja celo vrsto težavnih situacij, v katerih se znajdejo otroci. Od rejništva, nasilja v družini do položaja otroka v času ločitve. Ker je zakonik družino določal skozi otroka in ne prek moškega in ženske, je delu politike, vključno s cerkvijo, uspelo na referendumu rešitev zaustaviti. Zakonik je namreč urejal tudi posvojitev otroka, če je eden od istospolnih partnerjev njegov biološki oče ali mati. V novi koalicijski pogodbi področje družinskega zakonika ni niti omenjeno.

2. Prenova medijske zakonodaje

V predlogu koalicijske pogodbe prav tako ni prenove medijske zakonodaje, ki bo očitno še zmeraj ostala v sporni obliki, kot jo je določila prva Janševa vlada. Ta je recimo zakon o RTV Slovenija napisala tako, da imajo pri kadriranju znotraj nacionalke odločilno besedo kar politične stranke same, ki sedijo v programskem svetu. Koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja je zakon o RTV Slovenija in medijski zakon tri leta prenavljala. Zakonodajo so na novo napisali medijski strokovnjaki. S tedanjo reformo bi se povečali uredniška avtonomija in avtonomija medijev, prišlo bi do razbijanja radijskih monopolov, mediji bi bili zaščiteni pred špekulativnimi nakupi, politika pa bi v RTV Slovenija izgubila vpliv. Zakonodaja zaradi referenduma leta 2010 oziroma padca Pahorjeve vlade leta 2011 ni bila spremenjena.

3. Prenova zakona o verski svobodi

V Sloveniji še zmeraj velja t. i. Šturmov zakon o verski svobodi iz leta 2007, ki pravice oziroma denarno pomoč verskim skupnostim določa na podlagi števila pripadnikov neki skupnosti, te pa bi se morale »meriti« na podlagi popisa prebivalstva. A popisov prebivalstva v Sloveniji več nimamo, poleg tega je ustavno sodišče razveljavilo nekatere člene zakona, ki po mnenju sodišča dajejo neupravičeno prednost večjim verskim skupnostim. Parlament bi moral nov zakon sprejeti že leta 2011, a ker bi vsaka reforma pravice RKC zmanjšala, saj ta tudi nima več toliko podpornikov kot ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2001, cerkev reformi nasprotuje. To stališče očitno v koalicijskih pogajanjih zastopata tudi NSi in SMC.