Nujni krediti gospe Jones

Gospa Jones je pred nekaj meseci vzela kredit, vreden 8000 zedov s 15-odstotno letno obrestno mero pri banki FirstZed Finance. Odplačati mora še 7400 zedov, zdaj pa ji druga finančna institucija ponuja novo posojilo v vrednosti 10.000 zedov s 13-odstotno obrestno mero.

Gospa Jones, valuta zed in FirstZed Finance so seveda izmišljene, gre namreč za testno nalogo z vprašanjem, kako bi lahko gospe Jones koristilo ali škodovalo, če bi vzela drugi kredit. Še ena naloga: na tržnici lahko kupite paradižnike po 2,75 zeda na kilogram, lahko pa kupite zaboj z desetimi kilogrami paradižnikov, ki stane 22 zedov. Kaj se bolj splača kupiti?

Ste pomislili, da bi imela gospa Jones več denarja, ki bi ga odplačevala po nižji obrestni meri, a bi to vendarle pomenilo, da bi bila bolj zadolžena in bi morala skupno odplačati več? In ali ste pomislili, da se bolj splača kupiti zaboj, a le če pojeste zelo veliko paradižnikov?

Čestitamo, uspešno ste rešili dve nalogi, kakršne so reševali petnajstletniki, ko je leta 2012 Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) preverjala njihovo finančno pismenost. Rezultati so bili razglašeni pred tremi tedni in izvedeli smo, da so slovenski najstniki v finančni pismenosti podpovprečni.

Direktor zavoda za šolstvo Vinko Logaj je to sprejel kot »signal, da je treba na tem področju nekaj narediti«. »Začeli bomo izvajati določene aktivnosti, kot so usposabljanja in posveti za učitelje, da bodo znali spodbujati ta znanja in veščine,« pravi.

Generalni direktor OECD je prepričan, da imajo državljani postsocialističnih držav poseben problem, ker se ne želijo zavedati, da individualizacija tveganj nima alternative.

Slovenski učenci se sicer v petem in šestem razredu osnovne šole pri predmetu gospodinjstvo učijo tudi o »ekonomiki gospodinjstva«. Naučijo se na primer, kako se znotraj družine upravljajo človeški viri, čas, energija, hrana, zdravje, dobrine in okolje. Ko se učijo o dobrinah, izvedo tudi nekaj o denarju, njegovi funkciji, njegovi vlogi skozi zgodovino, izdelajo finančni načrt letnih stroškov in spoznajo pojme, kot so vloga na tekočem računu, delnice, obročno odplačevanje, kombinirani načini posojila …

To očitno ni več dovolj. Slovensko ministrstvo za finance je že 2010 napisalo nacionalni program finančne pismenosti, a zdaj, po objavi rezultatov testa OECD, ki je bilo sploh prvo mednarodno preverjanje finančne pismenosti doslej, se je okrepilo prepričanje, da je treba temu področju v Sloveniji nameniti več pozornosti.

Skrajni čas, bi rekel generalni direktor OECD Angel Gurria. »Finančna pismenost opolnomoči državljane za uspešno participacijo v sodobnih družbah ter krepi njihovo finančno dobrobit,« je dejal ob predstavitvi rezultatov testiranja. »Posamezniki postajajo vse odgovornejši za širok razpon finančnih tveganj, od hipotek do varčevanja za starost. Vse bolj se od njih zahteva sprejemanje zapletenih finančnih odločitev,« je dodal.

Test, ki je bil izveden pred dvema letoma, je del obsežnega projekta OECD, ki si od leta 2005 prizadeva, da bi se države in državljani zavedeli nujnosti investiranja v pridobivanje in razvoj veščin finančne pismenosti skozi izobraževalni sistem in na delovnih mestih. »Finančna pismenost je nujna življenjska veščina in je zelo visoko na agendi globalnih politik. Krčijo se sistemi socialne države, demografski pritiski se stopnjujejo, finančne storitve se širijo in postajajo vse bolj zapletene,« projekt utemeljujejo predstavniki OECD v dvesto strani dolgi publikaciji, v kateri so predstavili rezultate testa.

Direktorica pedagoškega inštituta dr. Mojca Štraus, ki ta projekt koordinira v Sloveniji, pojasnjuje, da je med razlogi za zasnovo in izpeljavo raziskave tudi predvidevanje, da bo odgovornost za zagotavljanje lastne finančne varnosti v prihodnosti v vedno večjem deležu prenesena na posameznika.

To zavedanje je po njenem morda še bolj pomembno za Slovenijo, saj so tu prejšnje generacije živele v »drugačnem kontekstu glede zagotavljanja dolgoročne finančne varnosti«. »Generacije staršev nimajo toliko lastnih izkušenj z zagotavljanjem finančne varnosti, ki bi jih prenašale na mlajše generacije, kot v drugih državah, kjer so bili ti sistemi tudi v preteklosti vsaj nekoliko podobni sedanjim,« pravi.

Tudi Angel Gurria se strinja, da imajo postsocialistične države poseben problem. Leta 2008, ko so Madžarsko prizadele uničujoče poplave, se je čudil, zakaj se Madžari ne sprijaznijo, da država ne bo poskrbela za njih, in torej ne sklenejo protipoplavnih zavarovanj z zasebnimi zavarovalnicami. »V nekdanjih socialističnih državah je dodatno breme, saj so osebna zavarovanja in individualna odgovornost za zaščito pred finančnimi tveganji relativno novi. Posamezniki se preprosto ne zavedajo potencialnih tveganj in so zadržani do prevzemanja odgovornosti za ta tveganja,« je dejal.

Hrbtna stran varčevanja

Virov o finančni pismenosti je veliko, a skoraj vsi se ukvarjajo s tem, kako jo uspešno spodbujati. Skoraj vsi namreč verjamejo, da svet, v katerem je finančna pismenost nujna, nima alternative.

Prav to je zmotilo Chrisa Arthurja z univerze v Torontu. S tem pogledom je obračunal v knjigi Izobraževanje za finančno pismenost, ki je ena redkih kritik tega koncepta in kako se ta uveljavlja v praksi.

Po njegovem finančna pismenost ne bi smela biti samo »potrošniška« finančna pismenost, kakršna se širi zdaj: »Biti finančno pismen mora pomeniti več kot sposobnost razumevanja razlike med realno in nominalno obrestno mero ali kako deluje obrestno obrestovanje. Biti mora več kot sposobnost izogibanja osebnemu stečaju, darovanja humanitarnim organizacijam, ustreznega izračunavanja finančnega tveganja in tudi več kot to, da kot bančnik ljudem ne ponujaš oderuških kreditov.«

Varčevanje in izobraževanje za finančno pismenost sta dve strani istega neoliberalnega kovanca.

Vse to je pomembno, poudarja Arthur, a finančna pismenost bi morala vključevati tudi razumevanje naše odgovornosti za družbeno ustvarjeno ekonomsko tveganje, torej sprejemanje odgovornosti za učinke naše kolektivne potrošnje in produkcije.

»Bolj kot trošiti ’odgovorneje’ bi morali biti državljani sposobni zamenjati družbena produkcijska razmerja,« je prepričan. Oderuške hipoteke in podobno namreč niso samo neodgovorna dejanja nevednih potrošnikov in ’pohlepnih’ bankirjev, kot to vidijo zagovorniki finančne pismenosti, ampak so povezani z zahtevami po akumulaciji kapitala, ki prihajajo s strani financializiranega neoliberalnega režima, poudarja Arthur.

Finančna pismenost se danes prikazuje kot »nevtralen« ali »naraven« odziv na svet, v katerem se odpravljajo kolektivne zaščite pred tržnimi silami, hkrati pa se ta napad na pridobljene pravice ne prikazuje kot politična odločitev, ampak kot neizogibna nujnost. Če sprejmemo, da država nima druge možnosti, kot da krči sredstva za izobraževanje, pokojnine in zdravstveno oskrbo ter odpravlja pravice delavcev, potem posamezniki nimajo druge možnosti, kot da nase prevzamejo skrb za upravljanje svojih vedno bolj skopih financ.

Potem je finančna pismenost res tisto orodje, ki jo mora država zagotavljati svojim državljanom. »Varčevanje in izobraževanje za finančno pismenost sta dve strani istega neoliberalnega kovanca,« je zapisal Arthur.

Podpovprečni

Mnoge države so zdaj zavezane, da bodo izobraževale svoje mlade državljane za finančno pismenost, in primerjav med državami na tem področju bo vse več. Slovenija je na doslej edinem testiranju finančne pismenosti dosegla 485 točk, povprečje trinajstih testiranih držav, ki so članice OECD, pa je bilo 500. Testiranih je bilo sicer osemnajst držav in najvišji rezultat, 603 točke, je dosegla kitajska provinca Šanghaj, ki ni članica OECD, hkrati pa tudi ne more biti reprezentativna za celotno Kitajsko.

Preden se zgražamo nad dosežkom Slovenije, je dobro vedeti, da njen rezultat statistično ni pomembno drugačen od drugih držav, ki so se zvrstile tik pod povprečjem: ZDA (492 točk), Rusija (486) Francija (486) in Španija (484, Hrvaška (480) in Izrael (476 točk).

Iz povprečja članic OECD bi tudi morali izvzeti flamsko Belgijo (541 točk), saj bi verjetno valonski del države dosegel slabši rezultat. Potem to povprečje znaša 496 točk, torej mu je Slovenija še bližje. Še bolj bi to verjetno veljalo, če bi pri testu sodelovalo vseh 34 članic OECD in ne samo tiste, ki so si to želele. »Če pa bi sodelovalo vseh 70 držav, ki sicer sodelujejo, ko OECD testira petnajstletnike za matematično, naravoslovno in bralno pismenost, Slovenija morda niti ne bi bila podpovprečna,« ugiba Mojca Štraus. »Nekatere države namreč nimajo niti zametkov izobraževanja za finančno pismenost.«

Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti.

Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.