Svetovni kritik Titovega režima

Kdo je bil torej Đilas in kakšne ideje je prinašal?

Milovan Đilas se je rodil 12. junija 1911 v vasi Podbišće pri Moljkovcu v Kraljevini Črni gori, na vrhuncu kariere pa je bil voditelj, ki je v Jugoslaviji zbujal največ pozornosti. Skupaj z Josipom Brozom - Titom, Aleksandrom Rankovićem in Edvardom Kardeljem je sestavljal veliko četverico, ki je med letoma 1940 in 1954 vodila jugoslovansko partijo. Od leta 1945 je bil na najvišjih funkcijah, bil je minister, podpredsednik vlade, vodja agitpropa, član politbiroja in predsednik državne skupščine. Pred tem ga je Tito v prelomnih trenutkih nemške ofenzive leta 1943, ker je bil njegov najtesnejši sodelavec, poslal na pogajanja z nemškim generalom Glaisom von Horstenauom v Zagreb, kjer je skupaj z Vladimirjem Velebitom vodil dogovarjanje o zamenjavi Titove žene Herte Haas in skupine zaprtih ilegalcev za ujete nemške častnike ter o skrivnem paktu, po katerem je nemška vojska začasno ustavila ofenzivo proti partizanom, ti pa so v zameno nehali izvajati sabotaže in napade na železniško povezavo med Zagrebom in Beogradom v Slavoniji. Leto kasneje ga je Tito poslal v Sovjetsko zvezo – bil je njegov prvi odposlanec, ki se je sestal z generalisimom Stalinom. V času informbiroja je bil edini izmed velike četverice, ki je ad personam polemiziral s Stalinom.

Toda Đilas je bil tudi najostrejše in najprodornejše pero partije. Po nekaj letih študija na filozofski fakulteti v Beogradu so ga zaradi komunističnega delovanja aretirali in poslali na prestajanje nekajletne zaporne kazni v Sremsko Mitrovico, kjer je prevajal in potem objavil literarne prevode Maksima Gorkega in Johna Miltona. Govoril je rusko, angleško in francosko. Med vojno je bil urednik in pisec partijskega časopisa Borba, v zgodovino pa se je zapisal s članki, ki jih je od novembra 1953 pa do januarja 1954 objavljal v Borbi in v reviji Nova misel, ki jo je ustanovil in vanjo povabil partijske intelektualce, kot so bili Oskar Davičo, Dobrica Ćosić in Vladimir Dedijer. Ko je Josip Visarionovič Stalin marca 1953 umrl, je Đilas postal agens movens preobrazb v jugoslovanski partiji. V časniku Borba, ki je bil uradno glasilo Zveze komunistov, je naenkrat začel objavljati članke, v katerih je izražal tedaj komaj predstavljive poglede. Medtem ko so ljudi po državi na podlagi ustnih ovadb zapirali zaradi protisocialističnega delovanja, je v časniku objavljal članke v duhu popolne svobode izražanja. Pojem buržuj je takrat veljal za psovko, boj proti buržoaznim elementom je bil stalnica v partijskem besednjaku, Đilas pa je v komentarju zapisal, da demokracija velja za vse, tudi za buržoazijo. Podobno je napadel privilegiranost članov partije pred sodiščem z argumentom, da bi sicer imeli dve vrsti državljanov: ene, za katere zakoni veljajo, in druge, za katere ne veljajo. V naslednjih tednih je postavil drugačne temelje družbe, v kateri subjektivne sile tekmujejo med seboj, ne da bi si ena prilastila monopol družbenega življenja. Konec decembra je pisanje še zgostil, namesto enkrat na teden je odtlej komentarje objavljal trikrat na teden. Zavzemal se je za svobodno izražanje idej: »Boriti se za svobodo razprave povsod in na vsakem koraku. Vsako omejevanje mišljenja, čeprav bi ga omejevali v imenu najlepših idealov, mora nujno izmaličiti prav tiste, ki to počno.«

Velikan partijskega vodstva je izražal ideje, ki so pomenile vzpostavitev svobode govora in odpravljale monopol partije. To je bil najbolj nadrealističen trenutek partijske zgodovine v Jugoslaviji, saj so državljani prebirali ideje, ki so bile dotlej prepovedane in samocenzurirane.

Kako so to razumeli bralci? Velikan partijskega vodstva je izražal ideje, ki so pomenile vzpostavitev svobode govora in odpravljale monopol partije. To je bil najbolj nadrealističen trenutek partijske zgodovine v Jugoslaviji, saj so državljani prebirali ideje, ki so bile dotlej prepovedane in samocenzurirane. Postavlja se usodno pomembno vprašanje: kako je njegove članke prebiral državni vrh? V knjigi Nesavršeno društvo Đilas opisuje, kako je jeseni v Belem dvoru vprašal Tita, kaj si misli o njegovem pisanju. Predsednik mu je odgovoril, da mu je všeč. Nihče ni z njim polemiziral, še več, poslanci so ga na božični dan soglasno izvolili za predsednika jugoslovanske skupščine. Borba je napovedala preobrat, po katerem se najpomembnejši sklepi ne bodo več obravnavali za zaprtimi vrati, ampak v javnih skupščinskih razpravah. V času, ko so ključne odločitve sprejemali v pogovorih na zasebnih večerjah in na lovu, državni organi pa so jih potem samo potrdili, so Đilasove ideje napovedovale obračun s prevladujočo prakso voditeljev »novega razreda«. Ko je bil Tito predsednik vlade, se vlada sploh ni sestajala, razen na prazničnih sejah, še več, Tito ni uradoval v vladni palači, ampak v Belem dvoru, nekdanji palači kneza Pavla, ki jo je dal restavrirati še sredi vojne, konec leta 1944.

V naslednjih člankih je Đilas napadel še partijski birokratizem in zapisal zahtevo, da se partija umakne iz delovanja sodišč in UDBE.

Iz številke v številko je gradil pluralistični koncept družbe in partiji sistematično odvzemal monopolni položaj v njej. Tako je napeljal, da bi k Zvezi komunistov postavili še Socialistično zvezo, v kateri ne bi bila samo izbrana elita komunistov.

Komunistični voditelj je, sledeč ideji demokracije, prišel do večstrankarskega sistema! A to je bil njegov poslednji korak, v skupščini se je medtem razvila na videz birokratska polemika o načinu glasovanja. Njegov zaveznik Vladimir Dedijer je branil idejo tajnih volitev v skupščinske organe, Moša Pijade, ki je bil tesno povezan s Titom, pa je zagovarjal javno glasovanje. Zakaj ta dilema?

Kakšna je bila tedaj Đilasova moč? Po časopisih je tiste dni potekala še ena polemika: ali je predsednik skupščine hierarhično nad predsednikom države? Skrito vprašanje je bilo: ali je Đilas po funkciji nad Titom? Predsednika države je namreč postavljala skupščina.

Ker javno ni bilo nobenega spopada z Đilasom, se je postavljalo vprašanje, kolikšen domet in podporo imajo njegove ideje. Dnevnik Borba je imel najvišjo naklado v državi, 400 tisoč izvodov, Đilasovi članki pa so postali priljubljeno vsakodnevno čtivo. Ko bi torej v skupščini glasovali tajno, bi ob objavi konfrontacije z njim obstajala možnost, da bi bilo število đilasovcev morda celo večinsko. Pri glasovanju o javnem oziroma tajnem glasovanju so bili res precej razdeljeni – 15 jih je bilo za tajno, 24 za javno. Z zmago javnega je zmagal partijski konformizem in že dan po tem glasovanju je v Borbi izšel traktat Borisa Ziherla, ki je obračunal z Đilasovimi pogledi, na naslovnici pa je bilo objavljeno poročilo Izvršnega komiteja CK ZKJ: »Članki tovariša Milovana Đilasa so plod njegovega lastnega mišljenja, ki je v svoji osnovi nasprotno mišljenju vseh ostalih članov (…) Objavil jih je, ne da bi poprej tovarišem iz IK predstavil ideje, ki jih je nameraval objaviti (…) Tovariš Milovan Đilas je izjavil, da bo ustavil nadaljnje objavljanje (…) celoten problem bo diskutiran na plenumu CK.«

Dva meseca je torej Đilas povsem svobodno objavljal članke brez kakršnekoli partijske cenzure, zdaj pa je bilo to z enim zamahom označeno za nedopustno.

Postavlja se vprašanje, kako je bilo mogoče, da je partijski vrh sploh dopuščal »protirežimsko« pisanje. Paul Willen je v predgovoru k Anatomiji neke morale zapisal, da se je že decembra 1953 zaradi Đilasovega pisanja širilo nelagodje med funkcionarji, vendar ti niso ukrepali, ker so v njem videli izkušenega partijskega vodjo in sijajnega retorika v službi interesov partije. Nekaj vodilnih komunistov je poiskalo Đilasa, da bi v osebnih pogovorih poizvedeli, kaj namerava. Petar Stambolić, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković, Svetozar Vukmanović - Tempo so prihajali kot partijski emisarji. O tej zasebni polemiki s člani politbiroja metaforično piše sam Đilas: »Ko predem to serijo protibirokratskih beležk, mi je prišlo na uho, da prihajajo od raznih strani pripombe na moje pisanje. Da sem filozof in nimam nobene zveze z realnostjo, da se okrog mojih člankov zbira reakcija in jih izkorišča …«

Toda kdo bi tedaj lahko ustavil Đilasovo pisanje? Običajni princip kolektivne enotnosti, ki je predpostavljal, da posameznik ne bo izrekal mnenj in pogledov, ki ne bi upoštevali partijske vrhuške, pri njem ni več deloval. Za urednika Borbe bi bilo nepredstavljivo, da bi cenzuriral predsednika državne skupščine. Uredniki takrat niti govorov vodilnih politikov niso povzemali, ampak so jih tiskali v celoti. To je ustvarilo celo takšen absurd, da je Slovenski poročevalec objavil celoten govor Edvarda Kardelja na kongresu Ljudske fronte. Ker je bil govor dolg štiri ure, ga je natisnil kar na sedmih straneh od skupaj osmih.

Edini, ki bi lahko ustavil Đilasa, je bil Tito, ta pa je takrat dopustoval v Alpah. Centralni komite Zveze komunistov je zato proti Đilasu začel ukrepati šele po Titovi vrnitvi s počitnic v Beograd.

Na januarskem plenumu so razpravljavci s Titom na čelu obračunali z Đilasom, ta je odstopil s položaja predsednika skupščine in iz CK ZK. Še včeraj velikan revolucije in najprodornejši partijski ideolog se je znašel pred množico, ki ga je hotela linčati ali vsaj izključiti iz Zveze komunistov. A ustavil jo je Tito osebno, in sicer tako, da mu je izrekel strog opomin pred izključitvijo. Zakaj ta gesta dobrohotnosti? Tito je pojasnil, da bi zahodni tisk to razumel kot stalinistični obračun. Toda plenum, na katerem je Đilas izrekel samokritiko, je ostal v mentalnem okviru sodnih procesov, ki jih je Stalin priredil v tridesetih letih proti Kamenjevu, Zinovjevu, Buharinu in drugim še včerajšnjim soborcem. Nekaj dni poprej so se srečali Tito, Kardelj, Ranković in Đilas, na srečanju pa je Tito naročil Đilasu, naj ima v mislih enotnost partije in naj na plenumu izreče samokritiko. Značilnost stalinističnih procesov je bila namreč prav v tem, da so obtoženi sami priznali odklon. V jugoslovanskem komunizmu pod Titovim vodstvom je ostajal nepredstavljiv odkrit konflikt, javni besedni spopad posameznika z vladajočo skupino. V začetku januarja je Đilas v člankih pisal, da je revolucija demokratična praksa, torej svobodno izražanje lastnega mišljenja, konec januarja pa se je zlomil in se vrnil v horizonte partijskega razumevanja demokracije kot enotnosti, pri čemer je največji partijski greh samovoljno izrekanje mnenja, ki ni identično s prevladujočim pogledom politbiroja.

Januarski plenum je z eno samo gesto izobčil dotlej nedotakljivega drugega moža države in dal lekcijo vsem državljanom, a se je že v naslednjih dneh nakazalo, da zadeva Đilas s tem ni končana. Tridesetega januarja 1954 so časopisi objavili celostransko besedilo s fotografijo maršala na naslovnicah, v katerem so poročali, da je skupščina izvolila Tita za predsednika republike. Toda Tita so za predsednika republike izvolili že leto poprej, te naslovnice so bile praktično le ponatis izdaj iz 15. januarja 1953, ko je skupščina Tita izvolila za predsednika republike. Zakaj so predsednika, ki je bil izvoljen za celoten mandat, po enem letu še enkrat izvolili? Časopisno poročilo je navedlo utemeljitev Đura Pucarja - Starega, ki je menil, da bo izvolitev Tita za predsednika republike manifestacija trdne enotnosti milijonskih množic naše države, ki ostaja temeljni pogoj izgradnje komunizma. Spopad z Đilasom je bil tako usoden, da je partijski vrh izpeljal še politično-pravni absurd, ko je implicite odstavil tudi Tita, da bi ga lahko še enkrat manifestativno razglasil za predsednika!

Đilas, ki je bil 17 let ustvarjalec partijske politike, se je znašel dobesedno sam na cesti. Ker je UDBA nadzorovala in zasliševala vse, ki so se mu približali, nekdanji tovariši pa so se mu odrekli, je kazalo, da je zlomljen. Toda že čez dva meseca je poraženec vrnil prvi udarec, saj je spet postal akter dogodkov, ko je po svoji volji izstopil iz Zveze komunistov. Novi upornik je seveda ostal brez plače in sredstev za preživljanje, potem pa se mu je nasmehnil nadrealistični paradoks. Honorarje za članke v Borbi je pošiljal kot pomoč knjižnici v Nikšiću, po odstavitvi pa so mu tamkajšnji pravoverni komunisti denar vrnili, češ da ni vreden, da bi jim ga podaril. Vrnjenega denarja se je družina srčno razveselila, z njim pa si je kupil tudi nov pisalni stroj. Nekdanji študent književnosti je začel pisati spomine na čase pred vojno, a mu založniki rokopisa niso hoteli objaviti. Ko je v Jugoslaviji postal neobstoječa oseba, je našel nove sogovornike. Pravzaprav so oni našli njega. New York Times je za božič 1954 objavil intervju z njim, v letih 1955 in 1956 pa so mu ameriške in francoske revije začele objavljati pisma in politične članke. Ko je v enem teh potožil, da mu je v Jugoslaviji prepovedano objavljati in da s pisanjem ne more zaslužiti za življenje, so mu ameriški sindikati ponudili denarno pomoč, a jo je zavrnil. Vso energijo je usmeril v pisanje knjige Novi razred, vmes pa dajal intervjuje ameriškim časopisom. Zaradi njih so ga leta 1955 na tajnem procesu obsodili na poldrugo leto zapora pogojno, konec leta 1956 pa so ga aretirali zaradi kritike jugoslovanske podpore sovjetskemu zatrtju vstaje na Madžarskem. Komunistični režim ga je na procesu, zaprtem za javnost, obsodil na tri leta zapora v kaznilnici v Sremski Mitrovici in tako se je po črni ironiji spet znašel v istem zaporu, v katerem je bil sredi tridesetih let zaprt še kot komunistični revolucionar.

Da jugoslovanske javnosti ne bi nagovarjal prek časopisov, so ga leta 1954 odstavili s funkcij, da se ne bi več obračal na svetovno javnost, so ga dve leti pozneje izolirali v zaporu. Zdaj je kazalo, da so ga naposled le utišali. Toda leta 1957 se je oglasil še z močnejšim glasom. Pri newyorški založbi Praeger je izšla knjiga The New Class (Novi razred), v kateri je objavil podrobno kritiko delovanja komunističnih režimov. Rokopis, ki ga je končal še pred aretacijo, je njegovim uspelo pretihotapiti iz države. Knjiga je potem doživela svetovni odziv in prevedli so jo v številne jezike. Neobstoječi Đilas, ki je hiral v zaporskih celicah, je postal svetovni kritik Titovega režima gospostva partijskega razreda. Zaradi vsebine knjige so zapornika še enkrat postavili pred sodišče in to ga je zaradi delikta sovražne propagande obsodilo še na sedem let zapora.

Še včeraj velikan revolucije in najprodornejši partijski ideolog se je znašel pred množico, ki ga je hotela linčati ali vsaj izključiti iz Zveze komunistov.

Sodni kazni pa so sledile tudi statusne. Odvzeli so mu odlikovanje narodnega heroja in generalski čin, še prej, ob aretaciji, so mu zaplenili pištolo, ki mu jo je, ko je leta 1944 obiskal Moskvo, podaril Stalin. Režim pa je njegovo izolacijo še stopnjeval. V zaporu je bil skupaj s petnajsterico nepismenih starcev, ki so bili obsojeni zaradi umorov. Dobesedno nikomur ni mogel več zaupati svojih misli. A manjši ko je bil v Jugoslaviji, večji je postajal v svetu. Novi razred, ki je bil v Jugoslaviji prepovedano čtivo, je doživel več kot tri milijone prodanih izvodov, knjiga je postala politična in študijska uspešnica. Po skoraj petih letih zapora so ga januarja 1961 pogojno izpustili. In res, Đilas je bil dobro leto na prostosti, ne da bi dajal intervjuje in objavljal članke. Zdelo se je, da ga je lekcija zapora naposled le prevzgojila. Toda leta 1962 je na zahodu izšla nova knjiga – Conversations with Stalin (Pogovori s Stalinom), v kateri je popisal svoja štiri srečanja s sovjetskim voditeljem. Ponovno so ga postavili pred sodišče in obsodilo ga je na pet let zapora. Potem ko je partijska ideologija že desetletje slavila Titov zgodovinski ne Stalinu, potem ko je Hruščov na partijskem kongresu 1956 obračunal s stalinističnim terorjem, potem ko so v Sovjetski zvezi Solženicinu dovolili objaviti knjigo Dan v življenju Ivana Denisoviča, je Titov režim v stalinistični maniri obsodil Đilasa zaradi analize Stalinovega gospostva! V zaporu se je znašel še pravočasno pred obiskom sovjetskega zunanjega ministra Andreja Gromika pri Titu. Da ne bi kvaril prijateljskega razpoloženja v odnosu med državnikoma, je kasneje pikro zapisal. Bil je namreč na črni listi, ne le v Jugoslaviji, ampak tudi v Sovjetski zvezi in drugih komunističnih režimih. V Moskvi je bil malo kasneje, maja 1963, obsojen in za dve leti poslan na psihiatrično zdravljenje sovjetski disident Vladimir Bukovski, ki so ga zalotili pri fotokopiranju Đilasove knjige Novi razred in potem obtožili zaradi poskusa širjenja protisovjetske literature.

Tu se postavlja vprašanje, zakaj takšna represija Titovega režima zaradi Stalinove biografije, ko je vendar veljalo, da se je leta 1948 odločil za samostojno in neodvisno politiko. Ena prvih kritičnih biografij Josipa Visarionoviča je izšla leta 1947 izpod peresa umorjenega Trockega. Vse slovenske javne knjižnice imajo en sam izvod te monografije – leta 1950 jo je pridobila Slovanska knjižnica v Ljubljani. V obdobju velikega konflikta Tito-Stalin v letih 1948–1953 je cenzurni režim očitno dopustil vnos knjig Stalinovega najhujšega antagonista Trockega, toda kasnejši embargo na dela Trockega potrjuje, da je po ponovni vzpostavitvi prijateljskih odnosov med jugoslovanskim in sovjetskim vrhom navzlic proklamirani destalinizaciji Stalin spet postal zaščitena osebnost. To demonstrativno dokazujeta tudi sojenje in zaporna kazen za Đilasa zaradi njegove kritične Stalinove biografije. Titov režim je varoval Stalinovo delo in lik tudi v šestdesetih letih in celo takrat, ko je državljan Jugoslavije izdal knjigo v ZDA v angleškem jeziku, saj ga je zaradi tega obsodil na pet let zapora.

Milovana Đilasa so 31. decembra 1966 po devetih letih in pol zapora še pred koncem kazni nenadoma izpustili. Kot zapornik je postal prehudo breme za Tita: ni minilo srečanje z voditelji zahodnih držav, ne da bi ga svetovni mediji spraševali o Đilasu.

Ta se od tedaj ni več vrnil za rešetke, dobil je celo potni list in leta 1968 so ga povabili na ameriško univerzo Princeton za gostujočega profesorja. Ko so tega leta sile Varšavskega pakta izpeljale invazijo na Češkoslovaško, je agresijo ostro komentiral v intervjujih za ameriške časopise. Kazalo je, da bo ostal v ZDA, vsaj tako je upal predsednik Tito, želeč se znebiti heroja revolucije, ki je režimu v brk nonšalantno prakticiral svobodo kritike. Toda Đilas se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je bil edini, ki je v praksi uveljavljal popolno svobodo govora.

Bil je svetovna ikona in režim ga ni več preganjal po sodiščih, vendar mu je še enkrat demonstriral svojo premoč, ko mu je za skoraj dve desetletji odvzel potni list. Zdaj je bil svoboden, lahko je prosto razmišljal in pisal, toda Titov aparat je njegov vpliv drastično omejil z anatemo: nobena jugoslovanska založba mu ni izdala ne članka ne knjige, knjižnice niso naročale njegovih knjig, ki so sicer redno izhajale zunaj države, jugoslovanski sociologi in politologi jih v svojih razpravah niso citirali, za množične medije pa ni obstajal razen takrat, kadar je bil objekt političnih napadov. Po Titovi smrti je napisal knjigo Tito – the story from inside (Tito – pogled nanj od znotraj), ki je izšla v Veliki Britaniji, v Jugoslaviji se je o njej samo šušljalo.

Aprila 1984 so v okviru Svobodne univerze, ki je delovala po zasebnih stanovanjih v Beogradu, Đilasa povabili za predavatelja, a intervenirala je policija in ga aretirala skupaj s 27 udeleženci predavanja. Toda tedaj je bil že svetovna ikona – na obisku pri Titu leta 1977 se je zanj denimo zavzela celo Margaret Thatcher ‒ in naslednje jutro je bil izpuščen. V državi, ki se je ponašala, da njeni prebivalci lahko svobodno potujejo prek meja, so januarja 1987 časopisi objavili drobno vest, da je Milovan Đilas dobil potni list. Šestega februarja je že kazalo, da bo prekinjena zarota molka, saj je Mladina z njim napravila intervju, a ga je morala po političnih pritiskih umakniti; za njim je ostala nepričakovana sled v nepopravljenem kazalu, ki je napovedalo ta intervju, na njegovem mestu pa je bil objavljen nadomestni intervju. A mesec kasneje je po 33 letih anateme Đilas prvič spregovoril v jugoslovanskem tisku. Mariborski študentski časopis Katedra je 9. marca 1987 objavil pogovor z njim. O prelomnosti tega dejanja govori dejstvo, da je časnik v uvodu natisnil kar celostransko pojasnilo, v katerem je upravičeval razloge, zakaj ga sploh objavlja.

A razpasti je moral komunistični režim in morale so priti prve svobodne volitve, da so leta 1990 začele njegove knjige naposled izhajati tudi v Jugoslaviji in da so ga slovenske knjižnice začele uvrščati na svoje police. In moralo je preteči še nadaljnjih 24 let, da se Đilas prvič pojavlja tudi v slovenskem prevodu.