1. 8. 2014 | Mladina 31 | Kultura
Dokumenti časa
Razstava čačk in risb, ki so jih med sestanki risali jugoslovanski politiki
Preprost človeški obraz, pod katerim je izrisana kontura vrča, je delo Milana Kučana. Nekdanji slovenski predsednik pravi, da gre za domišljijski motiv in ne za portret katerega od udeležencev seje predsedstva CK ZKJ, na kateri je nastal.
Politiki so umetnost že od nekdaj radi prikrojevali glede na svoje predstave in ponekod še danes obsojajo umetnike in njihova dela le zato, ker se jim ne zdijo v skladu s to predstavo, pa čeprav pravico do svobodnega izražanja varujejo mednarodne konvencije in ustave. Kdaj pa kdaj se kaj takega še vedno zgodi tudi pri nas. Nazadnje smo množični napad na umetnike doživeli v času druge Janševe vlade, zato ne preseneča, da so med vseslovenskimi vstajami, po katerih je morala vlada odstopiti, tako vidno vlogo odigrali prav kulturniki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
1. 8. 2014 | Mladina 31 | Kultura
Preprost človeški obraz, pod katerim je izrisana kontura vrča, je delo Milana Kučana. Nekdanji slovenski predsednik pravi, da gre za domišljijski motiv in ne za portret katerega od udeležencev seje predsedstva CK ZKJ, na kateri je nastal.
Politiki so umetnost že od nekdaj radi prikrojevali glede na svoje predstave in ponekod še danes obsojajo umetnike in njihova dela le zato, ker se jim ne zdijo v skladu s to predstavo, pa čeprav pravico do svobodnega izražanja varujejo mednarodne konvencije in ustave. Kdaj pa kdaj se kaj takega še vedno zgodi tudi pri nas. Nazadnje smo množični napad na umetnike doživeli v času druge Janševe vlade, zato ne preseneča, da so med vseslovenskimi vstajami, po katerih je morala vlada odstopiti, tako vidno vlogo odigrali prav kulturniki.
Številni politiki kljub temu premorejo precej posluha za umetnost. Nekateri celo sami gojijo željo po umetniškem ustvarjanju in zanimivo je, da so med njimi tudi zelo kontroverzne osebnosti. Verjetno bi bila zgodovina precej drugačna, če bi na dunajsko akademijo za likovno umetnost, kamor se je skušal vpisati ne le enkrat, ampak dvakrat, sprejeli Adolfa Hitlerja. Marsikaj bi bilo morda drugače tudi, če bi se nekdanji ameriški predsednik George Bush mlajši prej in ne šele po tem, ko se je umaknil iz soja političnih žarometov, vnel za slikarstvo. Pri tem naj bi bil njegov navdih za ukvarjanje z umetnostjo nekdanji britanski premier Winston Churchill, prav tako amaterski slikar.
Glavni urednik Borbe in izvršni sekretar CK ZKJ Marko Lolić je med drugim narisal portrete nekdanjih članov predsedstva partije Dražena Markovića, Ivice Račana in Vasila Tupurkovskega (na risbi). Vitomir Sudarski, ki je risbe tedaj shranjeval in tako omogočil pričujočo razstavo, je nad njegovimi deli navdušen.
Dragoljub Mićunović med sestanki ni vadil le risanja, temveč tudi matematične enačbe. Napisal je recimo x + y = 12 in 2x – y = 6.
Med našimi politiki je, ko je bil še mladenič, o študiju slikarstva in življenju na pariškem Montmartru razmišljal predsednik Desusa Karl Erjavec, ki pa ga je, ker njegove ambicije doma niso naletele na razumevanje, življenjska pot zapeljala v pravo in kasneje politiko, slikanje je ostalo le osebna terapija. Nekoliko bolj realiziran slikar je nekdanji poslanec SNS Bogdan Barovič; ta svoja impresionistična dela celo razstavlja.
No, med politiki pa je še bistveno več likovnih talentov in o tem med drugim priča razstava Umetnost marginalije, ki prav zdaj gostuje v Zgodovinskem arhivu Celje. Tam si lahko ogledamo preproste čačke in risbe jugoslovanskih politikov, ki so nastajale na marginah različnih dokumentov. Ob zasedanjih partijskih in državnih organov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije jih je od leta 1975 pa vse do razpada Jugoslavije na dolgih večurnih sestankih zbiral Vitomir Sudarski, pravnik, novinar in štiri leta tudi politik, generalni sekretar vseh služb Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ). »Ko sem videl, da kdo riše po gradivu, sem pristopil k njemu in ga prosil, naj risbo podpiše in mi jo pokloni,« se spominja Sudarski, ki je zbrane risbe podaril pančevskemu zgodovinskemu arhivu.
Humorno delo Živorada Đorđevića upodablja skupek puščic in parafrazira znani verz beograjskih progresivnih rokerjev Korni Grupe: »Trla baba lan, da joj prođe sastanak.« Da bi sestanek torej čim prej minil.
Kičasta zimska idila prvega moža novosadske partijske organizacije Dušana Popovića, združena z možakom azijskih potez, kompasom s smermi neba, notnim črtovjem in pticami.
Med intimnimi deli, ustvarjenimi z nalivnimi peresi, kemičnimi in navadnimi svinčniki na papirju, ki je rabil za delovno gradivo, najdemo tematsko zelo raznolika dela. Večina politikov je risala portrete. Med upodobitvami pa so tudi idilične krajine, igre z ornamenti in tihožitja. Nekateri politiki so bili konceptualno usmerjeni in so risbe kombinirali z besedili. Dragoljub Mićunović, predsednik sveta novosadske demokratske stranke, med sestanki denimo ni vadil le risanja, temveč tudi matematične enačbe. Nekdanji srbski voditelj Slobodan Milošević je narisal tihožitje, sestavljeno iz očal in tranzistorja, prvi mož novosadske partijske organizacije Dušan Popović pa je risal podobe kičaste zimske idile.
Slobodan Milošević, ki je moral po razpadu Jugoslavije za morijo v Bosni, na Hrvaškem in Kosovem odgovarjati na sojenju na mednarodnem sodišču v Haagu, je narisal tihožitje, sestavljeno iz očal in tranzistorja.
Imaginarni svet zveznega poslanca Strahinje Kastratovića, na katerem je ta risbo združil s precej zaskrbljenim besedilom. V njem med drugim pravi, da je Srbija v vojni ter da vidi revščino in negotovost.
Član predsedstva CK ZKJ Vasil Tupurkovski je list centralnega komiteja zapolnil z uporabo likov, ki se dopolnjujejo. Celjskega umetostnega zgodovinarja Matijo Plevnika je risba očarala s svojo preprostostjo.
Sudarski je prepričan, da so politiki med dolgimi sestanki risali predvsem zaradi dolgčasa. Temu pritrjuje tudi humorno delo Živorada Đorđevića, glavnega urednika Borbe in beograjskega univerzitetnega profesorja, ki je na risbi upodobil skupek puščic in parafraziral znani verz beograjskih progresivnih rokerjev iz skupine Korni Grupa »Trla baba lan da joj prođe dan«, le da je v cirilici zapisal: »Trla baba lan da joj prođe sastanak.«
Med takratnimi politiki in funkcionarji pa so se našli tudi takšni, katerih čačke kažejo resnično nadarjenost. Celjskega umetnostnega zgodovinarja Matijo Plevnika je najbolj prepričal Vasil Tupurkovski, katerega specialnost so bili geometrijski liki. »Njegovo delo očara s preprostostjo. Z uporabo najpreprostejših likovnih sredstev, ki se dopolnjujejo. Do zadnjega je zapolnil delovno gradivo, list CK ZKJ,« pojasni Plevnik.
Med sejami je rad risal tudi glavni urednik Borbe in izvršni sekretar CK ZKJ Marko Lolić. Na razstavi vidimo njegove portrete nekdanjih članov predsedstva partije Dražena Markovića, Ivice Račana in Vasila Tupurkovskega, Sudarski pa ne skriva navdušenja nad ustvarjanjem politika, ki si je takrat pisarno in tajnico v Beogradu delil z Milanom Kučanom.
A tudi Kučan, nekdanji predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije in prvi predsednik samostojne Slovenije, je bil med tistimi, ki so se med duhamornimi in zaciklanimi sejami strašansko dolgočasili in zato pogosto lotili »kracanja« po papirjih. Na razstavi si lahko ogledamo preprost človeški obraz, pod katerim je izrisana kontura vrča. Kučan pravi, da gre za domišljijski motiv in ne za portret katerega od udeležencev seje predsedstva zveznega partijskega vodstva, na kateri je nastal.
Plevnik poudarja, da moramo Kučanovo risbo, tako kot vsa druga dela z razstave, razumeti predvsem kot dokument časa. Kakor sklepa na podlagi videnega, je bil nekdanji predsednik precej navdušen nad uporabo krivulj, s katerimi je gradil človeški obraz, kar pa mu je po njegovem le deloma uspelo.
Kučan je tudi sicer med sejami pogosto risal. Včasih so bili to topoli iz njegovega domačega kraja Prepolja ali pa pagode, piramide, ladje in jadrnice ter podobe iz taborniškega življenja, ki mu je bilo blizu. »Te podobe niso imele nobene neposredne zveze z vsebino tistih sestankov,« se spominja in dodaja, da kasneje, med predsedovanjem Sloveniji, ni imel časa za takšno početje, saj mu takrat nikoli ni bilo dolgčas.
Boris Muževič, egiptolog, mitolog in raziskovalec predantičnih kultur in izročil, je v času, ko je bil izvršni sekretar predsedstva CK ZKJ, dolgčas med sejami preganjal z kombiniranjem besedil in likovnega. Na tej risbi je ob pištolah in topovih napisal EkstraMočno in Kosovo.
Sam risb ni spravljal, a se dobro spomni, da je eno z veseljem izročil Sudarskemu, čeprav ni vedel, da jo bo ta nekaj desetletij pozneje vključil na razstavo. Kučan se v prostem času sicer ne ukvarja s slikarstvom. »Če pa bi slikal, dobro veste, koga bi naslikal,« je hudomušno pripomnil med pogovorom po telefonu.
Razstava Umetnost marginalije, ki potuje po območju nekdanje Jugoslavije, ponuja malce drugačen, svež in zagotovo tudi lahkotnejši vpogled v našo polpreteklo zgodovino in na njene najvidnejše akterje. Zato lahko le upamo, da bomo kdaj dočakali podobno razstavo s čačkami in z risbami politikov iz poosamosvojitvenega obdobja. Ker pa se obsojenci, ki kazen preživljajo v našem največjem zaporu na Dobu pri Mirni na Dolenjskem, lahko preizkusijo v slikarstvu v tamkajšnjih likovnih ateljejih in je med obsojenimi zaradi kaznivih dejanj že kar nekaj poslancev, od Srečka Prijatelja do Janeza Janše, upamo, da bomo nekoč morda dočakali tudi razstavo njihovih likovnih del iz obdobja za zapahi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.