O medijih brez medijskih mogotcev

Novinarji ne morejo čakati na rešitelje, ki jim bodo vodili posle

Pisci in komentatorji v časopisih se nenehno ukvarjajo s poslovnimi modeli za medije. Razglabljajo, kako naj bi časopisi zaračunavali članke, ki jih objavljajo na spletu, kako pritegniti oglaševalce. Kaj pa, če problem niso poslovni modeli, ampak modeli upravljanja medijskih hiš, se v Guardianu sprašuje Heidi Moore. VEČ>> 

V tem tednu so bili mediji v ZDA priča štirim velikim mejnikom, ki pomenijo njihovo neodvisnost. Ti mejniki so tudi prvi test, ali nekdaj velika medijska podjetja res potrebujejo svoje mogotce. Prvi od štirih velikih mejnikov je, da bo družba Gannet, ki jo je ustanovil Frank Gannet in jo kasneje prenesel na svojo družino, ustanovila dve podjetji. Eno se bo ukvarjalo s televizijo in digitalnimi vsebinami, eno pa z založništvom. Gannet sam se namerava osredotočiti na digitalni strani CareerBuilder.com in Cars.com.

Drugi mejnik je, da je družba Tribune, ki jo je skušal neuspešno prevzeti poslovnež Sam Zell in je nato bankrotirala, začela delati kot novo podjetje.  Tribune med drugim izdaja časopisa The Los Angeles Times in The Chicago Tribune. Tretji mejnik je, da je družba Time, ki jo je obvladoval mogotec Jeff Bewkes, prvič po odcepitvi od družbe Time Warner in odkar njene delnice kotirajo na borzi, objavila poslovne rezultate. Time je največji izdajatelj revije, katerega delnice kotirajo na borzi. Prihodki družbe so bili višji, kot so pričakovali analitiki. Četrti mejnik je, da medijski mogotec Rupert Murdoch ne bo prevzel družbe Time Warner.

Heidi Moore ob tem navaja, da so vsaj tri velike založniške hiše še vedno v toplem objemu bogatih mogotcev. New York Times je pod nadzorom družine Sulzberger. Washington Postu denar zagotavlja ustanovitelj Amazona Jeff Bezos. Novinarji agencije Bloomberg, kamor se je vrnil nekdanji župan New Yorka Michael Bloomberg, pa dobivajo plače od prihodka, ki ga družba dobiva z izredno uspešno prodajo informacij s trgov finančnikom.

Ali torej medijske družbe lahko same pogoltnejo izgube, ali še vedno potrebujejo star in udoben model, prek katerega jih nekdo oskrbuje z denarjem? To je težko vprašanje, zlasti ker novinarji nočejo biti odvisni od nikogar, še posebej od milijarderjev s korporativnimi interesi ne. Imeti mogotca za lastnika v veliki meri pomeni, da so novinarji veliko časa zaskrbljeni, ker ne vedo, ali se bo mogotec posla naveličal ali bo naenkrat začel poslušati svoje računovodje. Ta skrb je zelo upravičena, ocenjuje Heidi Moore in navaja primere.

Rupert Murdoch si je kljub javnemu nasprotovanju zaposlenih v letu 2007 recimo na vse kriplje prizadeval dobiti Dow Jones in Wall Street Journal. Potem ko mu je posel uspel, je v časopis vložil precej sredstev, a samo zato, da je ta denar lahko prenesel drugam, ko so mu svetovalci povedali, da časopis znižuje vrednost televizijske družbe Fox. Poslovnež Barry Diller je svojo naložbo v tednik Newsweek javno označil kot napako. Sam Zell se je javno norčeval iz Jeffa Bezosa, ko je ta prevzel Washington Post.

To kaže, da večino milijarderjev malo zanimajo novice iz stare šole novinarstva. Skupina medijskih podjetij bo tako morala obstati na lastnih nogah kot neodvisna podjetja. To morajo zagotoviti njihovi zaposleni in generacija menedžerjev, ki niso egoistični vizionarji. Kje dobiti takšne menedžerje? Ena od možnosti je, da se novinarji usposobijo, da bodo znali prodajati novice. Do sedaj je bila večina novinarjev ločena od poslovnega dela podjetij, zato ne vedo veliko, kako podjetja, za katera delajo, ustvarjajo prihodke, koliko stane oglas, mnogi celo ne vedo, kako večina ljudi bere njihove članke.

Naloga novinarjev je bila do sedaj pisanje člankov. Poslej bodo morali znati zagotoviti, da bodo njihovi članki dovolj dobri, da bodo bralci zanje pripravljeni plačati. Novinarji ne morejo čakati na rešitelje, ki jim bodo vodili posle, pravi Heidi Moore.