Abeceda političnega bontona

Podporniki Janeza Janše se še vedno vsak dan zbirajo pred ljubljanskim vrhovnim sodiščem, prižigajo sveče in zmerjajo pravosodje in pravno državo nasploh. Pretekli petek so se zbrali tudi pred državnim zborom in pozdravili Janšo, ko je iz zapora prišel na ustanovno sejo državnega zbora. Iz ust pravnih strokovnjakov poslušamo različne razlage tega ali onega zakona v korist Janše, opozoril, da se pravni postopki v pravni državi rešujejo s pravom in ne nasprotno, pa tako rekoč ni. Izjema je bil nedavni poziv Inštituta za kriminologijo »Za tožilstvo in sodstvo brez političnih pritiskov«, ki so ga podpisali skoraj vsi sodelavci inštituta.

»Kot inštitut se tudi mi oglasimo zelo redko. Da se za to odločimo, moramo biti soglasni, da gre za nekaj zelo resnega. Aktualno dogajanje, s tem mislim na napade na pravosodje, se nam je zdelo tako destruktivno, da nismo mogli več molčati,« pojasnjuje dr. Dragan Petrovec. V izjavi so pozvali »k razumnemu, a odločnemu odzivu« vse posameznike in ustanove, tudi najvišje predstavnike države, »saj se je treba jasno opredeliti proti pritiskom na konkretne tožilce in sodnike in proti diskreditaciji sodstva v celoti in počez«. O razlogih, zakaj se pristojni ne odzovejo na napade na pravosodje, Petrovec noče ugibati, pravi pa, da bi v takšnih primerih najprej pomislil na strah in na nelagodje pri izpostavljanju v javnosti, »še posebej, ker v današnjih finančno-družbeno kriznih časih marsikdo razmisli o tveganju, ki ga prinaša malo pokončnejša drža, in se odloči za molk«. Drugi razlog je po njegovem lahko tudi apatija, saj mnogi zmotno menijo, »da ne bo posebej hudih posledic, če se s problemom ne bomo ukvarjali«. Tipičen primer takšnega neukvarjanja s problemom so po njegovem izbrisani: »Neodzivu množice in vplivu politike in medijev je iz nas državljanov uspelo narediti enoumno telo, ki meni, da so izbrisani večinoma špekulanti in si večinoma zaslužijo, kar jih je doletelo. Mi danes apeliramo na institucije, ki po uradni dolžnosti ne smejo zapasti v apatijo.«

O pozivu poslanca SDS Vinka Gorenaka, ki je poštene in pokončne sodnike pozval, naj ne bodo več tiho in naj se uprejo komunističnemu enoumju v sodstvu, pa Petrovec pravi, da gre za perspektivo z zgrešenim konceptom. »Pa ne zgrešenim v tem, kakšni so sodniki, saj me politična intimna opredeljenost ne zanima, pač pa zgrešenim v tem, da se bodo sodniki na glas izjavljali, da zavračajo kolege, in se izrekali o nečem težko oprijemljivem. Zrel sodnik tega ne počne.«

Je morda sedanji napad na pravosodje ene izmed političnih strank in nekaterih njenih volivcev zgolj bolj ali manj običajna epizoda oziroma bizaren politični trenutek v razvoju mlade demokracije in kot tak ni vreden pozornosti? »Tudi če bi bil to bizaren politični trenutek, je prestopil meje, ki so po mojem dopustne. Lahko se kritizira sodstvo, a to, kar počne SDS, ni kritika sodstva, ampak gre za rušenje pravosodnega sistema. Pa celo, če bi šlo za kritiko sodstva, politik ne sme z ničimer omajati ugleda sodstva, do njega se pravzaprav niti opredeljevati ne bi smel. To, kar je komu drugemu prej dovoljeno, politiku ni. To je abeceda političnega bontona, ki je zlasti SDS ne pozna,« zaključuje Petrovec.