»Jebite se, hejterji«

Dolge vrste pred vhodom na prizorišče so dajale slutiti, da je Schengenfest ob sedmi ponovitvi verjetno res zrasel v največji domači glasbeni festival. Te ambicije je napovedoval že seznam nastopajočih bendov, zanimivih širšemu, neprofiliranemu poslušalstvu (HIM, 2CELLOS, Morcheeba, Bajaga, Zmelkoow), na neki način presenečenje pa je bil glasbeno bolj angažiran petkov program z južnoafriško senzacijo Die Antwoord ter domačima skupinama Laibach in Moveknowledgement v glavnih vlogah. In prav program tega dne, še zlasti, ker je bil pospremljen z izjemnim odzivom, je zbudil optimizem, da utegne Schengenfest tudi prihodnja leta privabljati občinstvo, ki v Vinico ne bo hodilo le zaradi čofotanja po Kolpi, pač pa tudi ali predvsem zaradi glasbe.

Seveda smo se v Vinico tudi sami odpravili ravno v petek in hitro smo se prepričali, da oba glavna protagonista večera, Die Antwoord in Laibach, kljub očitnim razlikam druži veliko skupnih značilnosti. Oba odlikujejo dobro naštudiran, suveren odrski nastop, skrbno izdelan imidž, delovanje, ki prestopa okvire strogo glasbenega, in predvsem spretno premišljena, provokativna subverzija popa. Je pa med njima opazna razlika v glasbenem izrazu. Laibach se še vedno sklicuje na osemdeseta leta, Die Antwoord pa je tako rekoč popoln prototip benda za novo tisočletje. Ni naključje, da je trojec v petih letih obstoja postal ena največjih glasbenih senzacij in koncertnih atrakcij, ki kot po tekočem traku privablja množice občinstva na največjih festivalih po vsem svetu.

Glasno, navijaško razpoloženje večtisočglave množice je, še preden so Južnoafričani prikorakali na oder, nakazovalo, da jih zelo dobro pozna tudi tukajšnje občinstvo. Ninja, glavni motor zasedbe, je prvič »stejdž dajval« že pri drugem komadu, in medtem ko se je v prve vrste stegoval po džojntih, kričal: »Die Antwoord’s big in Slovenia.« Nič nista zaostajala spogledljiva, piskajoča emsijevka/vokalistka Yo-Landi, tokrat z asistenco dveh riti tresočih plesalk, in groteskno zamaskirani DJ Hi-Tek s svojim »side-kickom«, napihljivim vesoljčkom z masivno erekcijo.

Ker zasedba v živo ne počne nobene znanosti in skladbe izvaja v tako rekoč enaki obliki kot na studijskih posnetkih, so se pred nastopom nekateri spraševali o smotrnosti njenega koncertnega početja. No, sodeč po izjemnem odzivu je bilo verjetno tudi skeptikom jasno, da ta formula več kot očitno deluje. Občinstvo je skupaj z Ninjo in Yo-Landi prepevalo referene, norelo in skakalo na »jump, motherfucker, jump«, Die Antwoord pa je potrdil, da se najbolje znajde prav na velikih festivalskih odrih.

Nastop norega, provokativnega kolektiva Die Antwoord je lep signal koncertnim organizatorjem, da domače občinstvo očitno budno spremlja svetovno glasbeno dogajanje, zato si vsi skupaj obetamo, da bomo tudi na prihodnjih Schengenfestih – in prav tako na drugih velikih koncertnih prizoriščih – uživali v bendih, ki ne sodijo nujno v tisto najbolj ziheraško pop strujo.