Zlato Makedonije v osrčju Evrope

Od jeseni 2013, ko so oropali osrednji makedonski muzej in so izginili številni zlati arheološki predmeti, je vsa makedonska arheologija pod strogim policijskim nadzorom. Preiskave še potekajo, a navkljub velikim težavam se novi Arheološki muzej Makedonije na Bavarskem predstavlja z imenitno razstavo s pomenljivim naslovom Zlato obličje neznanega makedonskega kralja. Jedro te izjemne razstave, ki bo v keltsko-rimskem muzeju v Manchingu pri Ingolstadtu na ogled do sredine novembra, so trije izredno zanimivi in bogati grobni inventarji. Pri prvih dveh gre za grobova mladeniča in deklice iz arhajskega obdobja okrog leta 500 pr. n. št., pri tretjem pa za keltskega bojevnika iz 3. st. pr. n. št.

Zlato obličje in drugi predmeti iz osebne noše ter pridatki mladega aristokrata so bili na lokaciji Gorna Porta sredi starodavnega jedra Ohrida odkriti na deževen poletni dan leta 2002 in izkazalo se je, da gre za prvovrstno arheološko najdbo. Raziskovanje nekropole in povsem običajne grobne konstrukcije št. 132 s kamnitim vencem okrog zemljene jame je v okviru Zavoda za zaščito in muzeja na Ohridu potekalo pod vodstvom znanega arheologa Paska Kuzmana, dolgoletnega raziskovalca arheologije Ohrida in okolice. Med njegovimi dosežki v zadnjem desetletju je treba poleg odkrivanja antičnega grobišča Gorna Porta izpostaviti še imenitno rekonstrukcijo bronastodobnega koliščarskega naselja na obrežju Ohridskega jezera. Kot dolgoletni direktor direktorata za kulturno dediščino je tudi odgovoren za oblikovanje mestnega središče Skopja s številnimi pomembnimi javnimi zgradbami, med katerimi izstopa gradnja novega Arheološkega muzeja Makedonije, ki bo končana jeseni, in seveda zdaj že razvpita množica skulptur, ki ponazarjajo osebnosti iz antične in novejše zgodovine Makedonije.

Na tisti deževni dan se je delo šele začelo, saj je bil to prvi dan izkopavanja, in ob odpiranju grobne jame mladega aristokrata, ki sva mu naključno prisostvovala z Andrejem Gasparijem, avtorjem prelepe, pravkar izdane monografije o Emoni, še ni bilo zaznati, da bo že naslednji dan odkrit najpomembnejši grobni inventar že tako bogate makedonske arheologije.

Zlate maske iz bližnje vasi Trebeništa, nekropole starih Dasaretov za obrežjem Ohridskega jezera, so sicer znane že dobro stoletje, a da se podobne dragocenosti skrivajo tudi na pobočjih Ohridskega Rida, je bilo za vse, tudi za domačine, vajene prekrasnih helenističnih pokopov, veliko presenečenje. Ob številnih zlatih maskah, nakitu in posodju iz trebeniških grobov, ki jih iz zgodovinskih razlogov hranita muzeja v Sofiji in Beogradu, je zlata najdba, ta simbol izjemne moči, poznan tako iz starodavnih Miken kot faraonskih grobnic, sedaj končno tudi v zbirki makedonskega muzeja. Tudi razstavljeni dekliški grob št. 167 vsebuje presenetljive zlate predmete, ki bi se jih skupaj s posodjem razveselil vsak evropski muzej.

Razstava v Manchingu je torej evropskega pomena, nad njo pa bdi figura boginje Izide, prav tista marmorna skulptura, ki je že na razstavi Kelti in njihovi sodobniki na tleh Jugoslavije v ljubljanskem Cankarjevem domu leta 1983 navdušila več kot 30.000 obiskovalcev. Skupaj z zlatimi dragocenostmi iz Trebeništa, Atenice in Novega Pazarja je kip boginje na takratni razstavi ponazarjal razkošje, zaradi katerega so se keltska plemena odpravila na roparske pohode v Makedonijo in še dlje do Male Azije.

Po legendi so bili Kelti vpleteni v smrt Filipa II., saj naj bi ta umrl pod keltsko roko oziroma keltsko mahairo – krivim mečem. Srečali pa so se tudi s Filipovim sinom, Aleksandrom Velikim, in sicer na njegovem pohodu proti Donavi. Takrat so mu menda povedali, da se ne bojijo ničesar (niti njega ne), strah jih je bilo samo tega, da bi se udrlo nebo nad njimi. Nekaj desetletij kasneje so bele device, prispodoba za snežni metež, preprečile, da bi keltske horde oropale znamenito preročišče v Delfih, potem pa so Kelti počasi izginili iz grške zgodovine.

Gradiva, ki bi ga lahko pripisali prav Keltom, v Makedoniji skorajda ni. Pri izkopavanju nekropole Gorna Porta v Ohridu pa so v grobovih makedonskih bojevnikov našli značilni keltski čeladi in dolge keltske železne meče. Med številnimi grobovi lokalnega prebivalstva so odkrili tudi grob keltskega bojevnika s popolno bojno opremo, pokopanega na način, ki je lasten keltskemu verovanju – šlo je za sežgan pokop z ritualno uničenim orožjem.

Pojav keltskih predmetov v helenističnih grobovih v Ohridu ter najdba z vsemi častmi pokopanega Kelta, ki so mu v znak spoštovanja priložili tudi poseben t. i. makedonski ščit, sta bila prvovrstno presenečenje. Ker pa so bili keltski bojevniki v antičnih virih kot plačanci izpričani v kar nekaj vzhodnosredozemskih kneževinah, je povsem verjetno, da jih lahko kot keltske odposlance oziroma vojaške plačance najdemo tudi v odročnem, a cvetočem Lihnidu, današnjem Ohridu, ob Ohridskem jezeru.

Vse omenjena odkritja so zdaj torej zbrana na razstavi v Manchingu. Ta pomeni krono dvoletnega mednarodnega projekta Clash of Cultures/Spopad civilizacij, ki ga vodi Inštitut za dediščino Sredozemlja ZRS pri Univerzi na Primorskem ter v katerem sodelujejo še muzeji z Lošinja, iz Skopja in Sarajeva. Projekt poteka v okviru EU-programa Kultura, kjer je inštitut pred leti uspešno izpeljal že projekt na temo Picenov, prazgodovinskega ljudstva v zaledju Ancone, ter projekt o neolitskih kulturah in najstarejši keramiki pod naslovom Zemlja in Ogenj.

Projekt Spopad civilizacij je bil zasnovan tako, da se je vsak partner lotil posebej izbrane domače teme. V slovenskem primeru je Boris Kavur s sodelavci pripravil izvirno razstavo z naslovom Vse stvari štejejo (v majhnih količinah) – Mlajša železna doba na Ptuju in v njegovi okolici. Na ogled je že bila v Narodnem muzeju Slovenije, trenutno pa je razstavljena na Ptujskem gradu.

Lošinjski muzej se v okviru projekta postavlja kar z dvema arheološkima razstavama: z Damo iz Čikata v matičnih prostorih in razstavo Uhvati pravu ravnotežu!/Ujemi pravo ravnotežje!, ki jo pravkar odpirajo na Osorju in je posledica sodelovanja inštituta z Lošinjskim muzejem.

Znameniti Narodni muzej Bosne in Hercegovine v Sarajevu, pred sto leti eden najpomembnejših evropskih muzejev, pa je ravno v času projekta zaradi nesposobnosti bosanske administracije in evropske indolence doživel tragično usodo stanja »mirovanja«, v katerem bogata kulturna in naravna dediščina neusmiljeno propada, zaposleni pa, če se slikovito izrazimo, ne morejo ne živeti ne umreti.

Manching ni bil po naključju izbran za krono in zaključek projekta. Sodoben muzej sredi enega največjih keltskih mest, katerega začetek sega v 1. st. pr. n. št., se ponaša z izvrstno stalno zbirko keltske kulture, kakršno najdemo le še pod znamenitim opidumom Bibracte v Franciji ali v Neuchâtelu v Švici. Muzej ima tudi nadvse primeren prostor za posebne razstave, praviloma posvečene kulturam in ljudstvom, ki so bodisi keltskega izvora ali pa sodijo med njihove sodobnike.

Sicer pa prav za keltska ljudstva, razpršena od Atlantika do Črnega morja, velja, da v veliki meri predstavljajo prepoznan substrat prebivalstva sedanje Evrope.

Arheološka razstava:
Zlato obličje neznanega makedonskega kralja
Kaj: dragocenosti arhajskega in helenističnega obdobja ter keltsko orožje iz Lihnida (današnjega Ohrida)
Kje: Manching, Nemčija
Kdaj: od 16. novembra 2014

* Dr. Mitja Guštin je univerzitetni profesor za področji arheologije in kulturne dediščine na Univerzi na Primorskem.