Trans Am: Volume X

+ + + +

Ameriški trio Trans Am zagotovo sodi med redke skupine, ki so se z glasbenim izrazom uspešno uprle žanrski oznaki postrock.

Ta se je v devetdesetih letih pojavila na svetovnem glasbenem zemljevidu in takrat označevala nekaj inovativnega v ustvarjanju instrumentalnega kitarskega rocka z močno opaznimi elektronskimi vplivi. Fantje iz skupine Trans Am so popolnoma upravičeni do slovesa pionirjev tega žanra, a postrock gotovo ni tisto, kar so imeli v mislih, ko so ustvarjali večji del albumov. Ravno žanrska pestrost je glavno orožje zasedbe, ki hkrati združuje trde rockovske vplive, jih občasno omehča s kakšnimi funky prizvoki, vokale elektronsko oplemeniti z vokoderji, vse skupaj pa še dodatno začini z izdatno količino udarnih, umazanih sintetizatorjev in kitar.

O tem smo se prepričali tudi na živih nastopih, saj je skupina naše loge obiskala že večkrat. Najbolj nepozabno v ljubljanskem klubu Channel Zero pred sedmimi leti, ko je oder zaradi epileptičnega napada zapustil basist Nathan Means, kitarist Phil Manley in bobnar Sebastian Thomson pa sta se po dvajsetih minutah vrnila nanj in v okrnjeni, a zato nič slabši zasedbi dobesedno odžgala nastop do konca.

Anekdota zgolj dokazuje, da so člani skupine Trans Am profesionalni glasbeniki, ki jim je v več kot 20-letni zgodovini uspelo ohraniti sloves kultne zasedbe ameriškega undergrounda. In to ne zgolj s triom Trans Am, temveč tudi s stranskimi projekti posameznih članov skupine.

Deseti studijski album, ki so ga preprosto naslovili Volume X, jih predstavi v natanko takšni luči, kot bi od tria pričakovali. Uvodna skladba Anthropocene nas vpelje v album s trdnimi rockovskimi bobni in ponavljajočim se distorziranim kitarskim rifom ter neprocesiranimi vokali in subtilnimi sintetizatorji, arpeggio sintetizator v skladbi Reevaluations pa nas dobesedno prestavi na začetek osemdesetih let, nato pa z različnimi eksperimentalnimi prvinami preprosto zdrsi v krautrockovsko obarvano instrumentalno skladbo Night Shift.

Volume X, kot pove že naslov ploščka, je pravzaprav nekakšna pika na i njihovega skorajda 25-letnega glasbenega ustvarjanja, saj večino skladb z novega albuma lahko povežemo s prejšnjimi stvaritvami. Tako nas skladba Night Shift odpelje v obdobje »futurističnega« albuma Futureworld (1999), skladba Ice Fortress v obdobje nekoliko bolj melodičnega albuma Sex Change (2007), izrazito eksperimentalna K Street pa spomni na njihov plošček Red Line (2000).

Skupina Trans Am nam z novim ploščkom predstavi presek žanrov in slogov, ki jo določajo že 25 let, ne da bi jo pri tem popredalčkali pod kategorijo »postrock«. Sveže in retro hkrati.