Branko Šömen

»Človek, ki ga ni«

Branko Šömen (1936) je avtor več deset romanov, pesniških zbirk, scenarijev legendarnih jugoslovanskih filmov (Rdeče klasje, Samo enkrat se ljubi, Strici so mi povedali, Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica itd.), nekaterih besedil pesmi v zlatih časih slovenske popevke, dveh knjig o Vaclavu Havlu in navsezadnje obsežnih knjig o prostozidarstvu, ki so zbudile precej zanimanja.
Mlada leta je preživel v Murski Soboti – Prekmurje je zanj vseskozi ostalo pomemben vir ustvarjalnega navdiha –, nato je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in bil leta 1962 zaprt zaradi objav v satirični reviji Bruc. Šömen je, ker je bil novinar in filmski ustvarjalec, obiskal precej predvsem srednjeevropskih in vzhodnoevropskih prestolnic, dalj časa pa je živel tudi v ameriškem Los Angelesu.

V pesmi Marenberg, ki jo najdemo v vaši istoimenski pesniški zbirki, opisujete sliko iz leta 1936, na kateri vas, novorojenčka, drži v rokah nasmejana Judinja. Tudi v nadaljevanju so v tej pesmi utrinki iz vaše mladosti. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz mladosti in vas zaznamovalo?

Čim starejši je človek, pogosteje se v spominih vrača v mladost. Gre za individualni retro, enosmerno potovanje k sebi. Ko sem bil petletni fantič, se spominjam prihoda nemških in zatem madžarskih vojakov. V soboškem parku sva s prijateljem našla ročno bombo, ki so jo ob umiku pustili vojaki jugoslovanske kraljeve vojske. Hotela sva jo razbiti. Skočil sem domov po kladivo, Pubi Štivan, ki je bil urnejši in radovednejši, pa je sam začel tolči po bombi. Razneslo ga je. Pubi je bil prva žrtev druge svetovne vojne v mestu, ki so ga Madžari z veseljem priključili svoji »matični« domovini. Pretresla me je smrt Štefana Kovača, narodnega heroja, ki so ga izdali soboški trgovci. Šel je na sestanek vodstva odpora, padel v zasedo, ki so jo postavili Madžari, in ubili so ga. Bil je intelektualec, po poklicu pravnik, ki se je po Prekmurju vozil s kolesom in agitiral, zmeraj oblečen v belo srajco, na glavi je nosil slamnati klobuk. Bil je poštenjak, vzornik. Tretja smrt, ki me je prizadela, je bila očetova smrt. Imel sem petnajst let, ko je zbolel za krvnim rakom, bolezen pa je bila posledica malarije in madžarskega zapora, kjer so ga hoteli ubiti, ker je imel zlate zobe. Pobegnil je in se vrnil domov dva meseca po osvoboditvi Sobote. Od madžarskega mesta Körmenda je pešačil domov. Ko sem ga zagledal neobritega, z brado in tako suhega, sem se ustrašil in pobegnil na dvorišče. Umrl je leta 1952. Mama je bila vdova, jaz pa prepuščen samemu sebi.

Imel sem težave v šoli in zadnja dva razreda gimnazije sem končal v Ljubljani, na Poljanski, kjer je hodil v šolo po prvi svetovni vojni tudi moj oče, po drugi vojni pa sta tam gulila klopi pesnika Janez Menart in Dane Zajc, ravnatelj pa je bil Kocbekov brat. Takrat je vozil vlak iz Murske Sobote do Ljubljane osem ur. Večkrat smo v prepolnih kupejih sedeli s sezonskimi delavci, med njimi pa sta bila pogosto tudi pisatelja Miško Kranjec in Ferdo Godina. Prvi mi je omogočil nastanitev v Dijaškem domu Ivana Cankarja, drugi je začel objavljati moje otroške pesmi v Najdihojci, tedanji prilogi Ljudske pravice. Prekmurski študentje so redno spremljali objavo mojih pesmi, tudi v Pionirskem listu. Takrat sem po objavi vsake pesmi odšel k blagajni in dobil honorar na roke. Navadno so me prijatelji že čakali v gostilni Rio, kjer sem jih pogostil z ribicami in vrčkom piva.

Začel sem objavljati v Mladih potih in dobival prva priznanja. Sodeloval sem tudi v mladinskem literarnem klubu Mlada Ljubljana, kjer so bili še Jože Derganc, Mirče Šušmelj in Ala Peče, k nam pa sta pogosto zahajala Marjan Rožanc, ki se je vrnil iz zapora, in Mirjam Steiner, ki je preživela taborišče. Posedali smo v Slončku in prirejali literarne večere, na katerih je bilo vedno toliko ljudi kot danes na rock koncertih, še posebej, če je pesmi recitiral Dane Zajc.

»Človekova čustva, razmišljanje in želje so kot prekmurska gibanica. Grenki kot mak, sladki kot orehi, cmizdravi, kot je marmelada, in potem nov sloj razočaranja, sloj smeha in radosti, nerazpoloženja in dvoma.«

Vaša prva zaposlitev je bila pri tedniku Mladina, vendar ste se po nekaj letih preselili na tedanji Radio Ljubljana, najprej v redakcijo mladinskih oddaj in nato v uredništvo literarnih oddaj. V njej ste ostali kar dolgo.

Ne, delati sem začel na radiu. Nekega dne me je na ulici srečal Drago Seliger, direktor ljubljanskega radia, in me povabil v službo. S sabo sem pripeljal kolega Marjana Sedmaka. Po dveh letih pa so naju povabili v uredništvo Mladine. Tednik je imel takrat deset tisoč izvodov naklade, bil je uniformiran, tog in siv, članki pa podobni plahtam. V uredništvo so takrat prišli še Drago Kralj, Janez Kajzer, Željko Kozinc, Vesna Marinčič, kasneje sem pripeljal še rojaka Ferija Žerdina. Po dveh letih nam je uspelo dvigniti naklado na petindvajset tisoč izvodov. Potem pa sem dobil ponudbo, da se vrnem na radio. Tokrat v mladinsko uredništvo, kjer sem vodil znano javno oddajo Spoznavaj svet in domovino. Kasneje smo si zamislili še oddajo Sončna ura, v kateri smo predstavljali neznane talente. Tako smo odkrili Eldo Viler, Lada Leskovarja. Alfija Nipiča in Mileno Zupančič.

Leta 1963 ste bili tudi urednik mesečnika Ekran, vendar je za vas to leto zagotovo pomembnejše in usodnejše zaradi zapora, ki ste si ga »prislužili«, ker ste bili eden izmed urednikov Bruca.

Leta 1963 sva s filmskim kritikom Ljubljanskega dnevnika Tonijem Tršarjem prevzela uredništvo filmskega mesečnika Ekran. Da, to leto pa smo v Radencih izdali jubilejno številko Bruca, glasila prekmurskih akademikov. Družbena kritika v obliki satire na šestnajstih straneh je bila prevelik zalogaj za tedanje razmere. Tekste smo podpisali trije uredniki: Rudi Ringbauer, študent prava, Feri Žerdin in jaz. Brucovanje je bilo v Radencih, nekdo je Bruca odnesel v Avstrijo. Na tamkajšnji televiziji so nas predstavili kot emigrantsko skupino, Ringbauer je bil Nemec, Žerdin je bil Francoz, jaz pa Madžar. Z Rudijem sva se znašla v zaporu. Hoteli so nam naprtiti povezavo z emigrantskim zaledjem, obtoženi smo bili protidržavne propagande, žaljenja Tita, vojske in ustave.

Bil sem študent primerjalne književnosti, zaprt pa sem bil v Ljubljani, Murski Soboti in Mariboru. Dodobra sem se seznanil z načinom dela tedanjega pravosodja. Ponaredili so pismo, ki je bilo naslovljeno na nekega Zorića v Münchnu, v njem naj bi mu bil naročil, naj počaka na Jesenicah in prinese s sabo marke in pištolo. Ponarejen je bil moj rokopis, grafološko brezhiben, z mojim podpisom. Za policijo sem postal begosumen. Ko so me vodili iz Ljubljane v zapor v Soboto, kjer naj bi bila glavna obravnava, me je na »zeleni vlak« spremljal do zob oborožen miličnik. V Murski Soboti so me vtaknili v celico z nekim Ciganom, ki bi me moral nagovoriti k pobegu v Avstrijo. Policija mu je dala celo ključe od zapora in mu obljubila, da ga bo po »uspešni akciji« izpustila, z mano pa bodo obračunali. Še na misel mi ni prišlo, da bi pobegnil. V soboškem zaporu sem dobil akutno zlatenico, premestili so me v bolnišnico. V sobi me je ob postelji noč in dan stražil miličnik z brzostrelko. Nazadnje je upravnik bolnišnice zahteval, da se miličnik odstrani ali pa da iz bolnišnice odideva oba. Odšla sva sicer oba, vendar sem jaz nadaljeval potovanje v mariborski zapor. Bilo je veliko skorajda neverjetnih naključij in dogodkov, ki so spremljali ta sodni proces. Precej lokalnih politikov je skočilo v zrak, ker smo dregnili v njihove življenjepise, ki niso bili ravno briljantni. Rudi in Feri sta bila obsojena pogojno, jaz pa na pet mesecev strogega zapora.

Takoj po izreku sodbe sem dobil poziv k vojakom v Gnjilane na Kosovo, in to v kazenski bataljon. Pa me je zlatenica rešila vojske. Pred posebno vojaško komisijo so me vprašali, kaj sem po poklicu, in odvrnil sem, da sem novinar. Polkovnik je pogledal oficirje v komisiji in vprašal: »Može naša armija bez jednog novinara?« Vsi so odgovorili: »Može.« Dobil sem knjižico, v kateri je pisalo, da sem nesposoben za vojsko in da nisem obolel v JNA!

»Človek v življenju nikoli ne ve, kaj ga čaka. Življenje ima svoja pravila in treba jih je spoštovati, družbenim sistemom pa nasprotovati.«

Študirati vam niso dovolili, zaposlili pa ste se lahko?

Ko sem prišel iz zapora, so mi »spremljevalci« sporočili, naj se ne približujem univerzi, in mi namignili, da nekaj let ne bom mogel objaviti nobene knjige. Grožnje so bile izrečene seveda ustno. Deset let pozneje, ko sem hotel končati študij svetovne književnosti, pa sva z uslužbencem na Filozofski fakulteti ugotovila, da so mi v fakultetni datoteki izbrisali predavanja, ki sem jih obiskoval. Pred zaporom sem bil absolvent, po zaporu so mi priznali le tri semestre študija. Ker so mi na radiu zaradi delovnega staža priznali visokošolsko izobrazbo, se nisem preveč razburjal. Takratni urednik Literarnih oddaj Mitja Mejak me je povabil v svoje uredništvo, kjer so delali odlični novinarji in književniki: Rapa Šuklje, Veno Taufer, France Vurnik, Ciril Stani, Ciril Zlobec, kasneje pa so prišli še Aleš Berger, Vlado Senica in Andrej Arko. Bili smo sijajna družba. Sodeloval sem pri oddaji Gremo v kino, urejal humoristične oddaje, prevajal, potoval na takratne filmske festivale, pisal reportaže, pripravljal zanimive pogovore z ljudmi iz takratne Jugoslavije in Srednje Evrope.

V šestdesetih letih in v začetku sedemdesetih let ste se pojavili tudi kot avtor besedil za slovensko zabavno glasbo. Takrat besedil ni klepal vsak, ampak so to počeli priznani pesniki.

Da, takrat sem začel pisati tudi besedila za slovenske popevke. Bil sem v radijski hiši in pri roki glasbenikom. Ati Soss je zadnji trenutek pritekel v redakcijo, mi prinesel stopice (»skirce«) in prosil, ali lahko napišem besedilo popevke do naslednjega jutra. S takšnimi prošnjami so prihajali še Mojmir Sepe, Jure Robežnik in Jože Privšek. Na glasbo Borisa Kovačiča sem takrat napisal besedilo za Poslednjo postajo, pesem pa sta v alternaciji pela Nino Robič in Lado Leskovar. Leskovarjeva interpretacija se je kasneje izgubila. Za Poslednjo postajo sem dobil prvo nagrado za besedilo, kar pa ni ustrezalo takratnemu direktorju radia Milanu Merčunu in je zato jezen odšel iz dvorane na Gospodarskem razstavišču. Sicer pa je bil to moj prvi javni nastop, »come back« po zaporu. Za Eldo Viler sem napisal nekaj pesmi (Čakam te, Včeraj, danes, jutri), za Majdo Sepe pa pesem Človek, ki ga ni. Za to pesem sem dobil na Jugoslovanskem glasbenem festivalu v Opatiji prvo nagrado, zlato kamelijo. Takrat je bila med pisci besedil kar huda konkurenca. S teksti sta uspela predvsem Elza Budau in Dušan Velkavrh, znane tekste so napisali še Miroslav Košuta, Gregor Strniša, Janez Menart in še kdo. Bila je čast in odgovornost pisati besedila za skladbe, ki so vse do danes ostale v zavesti poslušalcev moje generacije.

Film vas spremlja od začetka. Še zlasti intenzivno pa od obdobja t. i. črnega vala jugoslovanskega filma, saj ste v ta svet vstopili kot scenarist, ne le kot novinar.

Na potovanjih po domačih in tujih filmskih festivalih sem se nagledal filmov (odličnih, povprečnih in slabih), se okužil s sedmo umetnostjo in ostal zvest deseti Muzi. Slovenski književnik je na območju nekdanje Jugoslavije ostal anonimen, če ga niso prevedli, film pa v glavnem takšnih meja in zadržkov ni imel. V času novega jugoslovanskega filma, ki so ga politiki etiketirali kot »črni film«, je film postal nevarno orožje v rokah pravega umetnika. Takrat sem se veliko družil z beograjskimi avtorji, predvsem z Živojinom Pavlovićem - Žikom, ki je imel za sabo precizno koncipiran filmski opus, v njem pa je razgalil družbo in pokazal svetu socialistično sliko – estetiko grdega. Kmalu se je začelo sodelovanje med FRZ (Filmska radna zajednica) iz Beograda in Viba filmom. Ko je Žika priredil roman Ivana Potrča Na kmetih z naslovom Rdeče klasje, me je povabil v ekipo, kjer sem bil lektor, dopisoval in popravljal sem dialoge, bil asistent režije, se ukvarjal z igralci in učil Radeta Šerbedžijo pravilne izgovarjave besedila. Zame je bilo to delo kakovostna in uspešna filmska akademija. Snemali smo v okolici Ptuja. Na snemanju sem se seznanil z izjemnim človekom, igralcem Arnoldom Tovornikom, ki je kasneje igral eno izmed glavnih vlog v mojem filmu Let mrtve ptice. Zanj sem dobil v Pulju zlato areno za najboljši filmski scenarij. Sicer pa sem bil v novinarskih prispevkih oster kritik slovenskih režiserjev. Nekega dne me je na ulici ustavil režiser Matjaž Klopčič in mi dejal: »Če ste tako pametni in vse veste, pa napišite scenarij, da bomo videli, kaj znate!«

Je bil Klopčič užaljen?

Seveda, saj sem bil zelo kritičen do njegove »prazne estetike«. Sem pa upošteval njegov »nasvet«. Prav tiste dni je bil objavljen razpis za filmske scenarije. Nekega petka sem sedel z režiserjem Rajkom Ranflom pri Turistu in povedal mi je, da se rok za oddajo scenarijev na razpis izteče v ponedeljek. Rajko ga je že oddal. Mene pa je Klopčičev sicer ironični predlog, naj pokažem, kaj znam, spodbudil, da sem se tistega petka popoldne usedel za pisalni stroj in začel pisati scenarij. O bivšem partizanu, ki ni mogel dobiti službe in je začel »švercati« ljudi čez mejo, kjer so ga tudi ranili. Prišel je na partizanski miting pod Pohorje in tam javno povedal, kaj misli o družbi, za katero se je boril in v kateri tako neuspešno živi. Umrl je z obrazom v partizanskem golažu. Scenarij sem pisal dve uri, nato sem dve uri počival, si izmišljal scene in spet dve uri pisal, malo počival, se znova usedel za pisalni stroj in v ponedeljek zjutraj sem imel scenarij na osemdesetih tipkanih straneh. Dal sem mu naslov Poslednja postaja. In zgodilo se je nekaj neverjetnega: obema, Rajku in meni, so v Filmskem skladu odobrili scenarija. Potem sva s Tonijem Tršarjem ustanovila filmsko podjetje FAS (Filmski avtorski studio) in za režiserja izbrala Jožeta Babiča. Glavni vlogi sta igrala Polde Bibič in Majda Potokar. Filma zaradi »črne tematike« niso prijavili na puljski filmski festival. V Ljubljani so ga predvajali samo v kinu Vič in ga po nekaj dneh umaknili s sporeda, češ da nima publike. Tako so ga elegantno »bunkerirali«. Dolga leta je bil anonimen, dokler ga ni odkril filmski kritik mlajše generacije Ekrana Jože Dolmark, naredil o režiserju Jožetu Babiču portret in ob tem analiziral Poslednjo postajo, ki je po mnenju nekaterih italijanskih kritikov Babičevo najzanimivejše in najbolj provokativno režisersko delo.

»Človeško življenje je eno samo ’dolgo potovanje v noč’, iskanje svetlobe, iskanje sebe. Na svetu ni nobene velike skrivnosti. Največja skrivnost je človek.«

Po Kranjčevem romanu Strici so mi povedali ste napisali scenarij za TV-nadaljevanko. Sta z Miškom Kranjcem sodelovala?

Na puljskem filmskem festivalu leta 1982 mi je režiser France Štiglic pokazal prvo verzijo scenarija po romanu Miška Kranjca Strici so mi povedali. Dobil je ponudbo za televizijsko serijo. Scenarij sem prebral v enem dnevu in mu iskreno rekel, da je slab. Štiglic me je debelo pogledal ter povabil k sodelovanju. Z Miškom Kranjcem sva se večkrat sestala. Stanoval je v vili ob nogometnem stadionu za Bežigradom. Enkrat, dvakrat me je povabil k sebi domov in mi pokazal gradivo za pisanje romana o Štirinajsti diviziji. Našla pa sva se tudi ob Muri. Miško je lovil ribe, jaz pa sem ga snemal z nagro. Dolgo in izčrpno sva se pogovarjala. Za vsakega Prekmurca je vedel, kje je bil med vojno in kaj je počel. Pred snemanjem serije Strici so mi povedali smo se sestali v Lendavskih goricah. Predlagal sem, da bi v nadaljevanki v sedmih delih govorili v prekmurščini. Kranjec je bil proti, čeprav je sam vnesel v slovenski knjižni jezik kar precej prekmurskih izrazov in fraz. Že pri snemanju Leta mrtve ptice smo dosegli kompromis s prekmurščino, tokrat sem le stežka privolil vanj.

Še en film moramo omeniti, pri katerem ste sodelovali kot scenarist: Samo jednom se ljubi (1981). Ta film režiserja Rajka Grlića je po mnenju filmskih kritikov med najboljšimi filmi, ki so nastali na Hrvaškem.

Z Rajkom Grlićem sva se spoznala v Pragi, kjer je študiral na FAMU, filmski akademiji, pred dnevi razglašeni za četrto najboljšo šolo na svetu, skupaj s še drugimi mladimi režiserji iz Beograda (Goran Marković, Paskaljević, Karanović) in z Lordanom Zafranovićem iz Splita. Nekaj let kasneje mi je ponudil v branje dnevnik zagrebške balerine. Njen življenjepis je bil idealen za filmsko zgodbo. Hotela sva narediti kritičen, pokončen in estetsko lep ljubezenski film. Film Samo enkrat se ljubi so na puljskem filmskem festivalu ignorirali. Nagrado za kamero je dobil le filmski snemalec Tomislav Pinter. Brez nagrade je, neopravičljivo, ostal igralec Miki Manojlović, danes eden najboljših igralcev v jugovzhodni Evropi. Danes je film Samo enkrat se ljubi kultni film o usodni ljubezni, ko političnega funkcionarja ugonobi in stre malomeščanska balerina. Da se na koncu funkcionar in bivši partizan ubije, je državna cenzura težko pogoltnila. Takšen konec pa je bil simboličen, poudaril je neuspeh političnega sistema, poraz družbenega preoblikovanja posameznika v osebo brez lastnega jaza. Danes cenzure ni več, pa tudi tako dobrih filmov, kot je Samo enkrat se ljubi, je manj.

Precej drugačno je vaše romaneskno in pesniško delo. Od kod potreba, da se skozi intimistično refleksijo izražate v literaturi in poeziji?

Pesniški zapis je intimno razmišljanje o svetu, v katerem ni kdo ve koliko poezije. Pesem je oblika opazovanja, je predmet presoje, je tihi protest. Človek ne živi samo v enem žanru, v drami ali samo v pravljici, marveč sooblikuje svojo zavest, pripravljen je vplivati na podobo sveta in sodelovati v ustvarjanju te podobe. Človekova čustva, razmišljanje in želje so kot prekmurska gibanica, sestavljeni iz različnih tvarin in sestavin. Človek živi večplastno, grenko kot mak, sladko kot orehi, cmizdravo, kot je marmelada, in potem nov sloj razočaranja, sloj smeha in radosti, nerazpoloženja in dvomov.

Ste pa v Plavih taligah, romanu iz leta 2011, vendarle uporabili formo filmskega scenarija in v njem zajeli tudi svoja srečevanja z znanimi ljudmi na poti po nekdanji Jugoslaviji in tujini. Kaj so vam dala vsa ta poznanstva?

To je knjiga v treh plasteh: scenarij, zgodba, esej. Sestavljena je iz prekmurskega scenarija Medena rosa, kratke proze Junak na kolesu, iz esejistično opisanih potovanj v svet Prekletega filma in vračanja iz njega s spoznanjem, da je življenje najboljši scenarist, da se tu ne da kaj veliko postoriti, razen prisluhniti človeškemu glasu, spremljati svetlobo časa, zaznamovati tišino za oči. Potovanja so sestavljena iz srečanj z naravo, s spomeniki in z ljudmi. Narava ima svoje štiri letne čase, spomeniki so trajno znamenje, srečanje z ljudmi je vzgoja srca.

Po prvem obisku na Poljskem sem začel redno zahajati v tujino, v Prago, na Mednarodni filmski festival v Karlove Vare ter na Slovaško, v Bratislavo. Enkrat kot turist, drugič kot član delegacije književnikov, tretjič kot filmski kritik. Kupoval sem knjige, plošče, časopise, se učil jezike, tako da sem prevajal humoreske, jih objavljal in dobil zanje honorar, z njim pa sem si lahko ponovno privoščil potovanja, naročal nove knjige, časopise in plošče. Ko sem bil v Los Angelesu pri prijatelju Jiřiju Plannerju, je Jiři povabil na večerjo ob bazenu filmskega režiserja Ivana Passerja in češkega književnika Bohumila Hrabala. Književnik je govoril o Vaclavu Havlu in ga alegorično primerjal s Kristusom. Potem smo se fotografirali. Nekaj mesecev kasneje, ko sem se vrnil v Evropo, sva z ženo obiskala Prago. Vedela sva, da pisatelj Strogo nadzorovanih vlakov zahaja v krčmo Pri belem tigru. Vstopila sva. Takoj pri vhodu sem zagledal Hrabala, ki je držal v rokah fotografije iz Los Angelesa. Okrog sebe je imel kakšnih dvajset ameriških študentov in fasciniral jih je s pripovedovanjem o doživetjih po Ameriki. Ko me je zagledal na pragu, se je za trenutek zmedel, nato pa rekel: »Zdaj vam bom dokazal, kaj je magična Praga! Poglejte tega človeka pri vratih in poglejte fotografijo v mojih rokah. Zaželel sem si, da bi prišel v Prago in v moji družbi spil pivo.« Kasneje sem razmišljal o tej koincidenci, o tem, kako se ljudje znajdejo v istem trenutku na istem mestu, ne da bi se prej dogovorili. Človek v življenju nikoli ne ve, kaj ga čaka. Življenje ima svoja pravila in treba jih je spoštovati, družbenim sistemom pa nasprotovati.

Knjiga Metuljev efekt pa je zanimiva refleksija na poznanstvo z Vaclavom Havlom in njegovimi sodelavci v žametni češkoslovaški revoluciji. Kakšen človek je bil?

Vaclava Havla sem spoznal, ko je bil še disident. Obiskal sem ga v njegovem stanovanju, pred katerim je stal avtomobil, človek v njem pa je fotografiral vsakega, ki je vstopil v zgradbo. Potem sva se srečala še sedemkrat. Ko je izšla moja knjiga Metuljev efekt, prevedena v češčino, me je sprejel v predsedniški rezidenci in mi dal v spomin izbor svojih knjig s podpisom. Ob neki priložnosti me je vprašal, kaj mislim o Milanu Kučanu. Rekel sem, da vse dobro. In Vaclav in Milan sta postala prijatelja. Ko je dobil najviše slovensko odličje, je prišel v Ljubljano. Ko me je zagledal, je rekel: »Branko, ahoj, ti si tadi (tukaj)?« Bil sem edini, ki ga je poznal. Bil je humanist, umirjen intelektualec, ki je trikrat premislil, preden je kaj rekel, znal je elegantno oblikovati misli, njegova stališča so bila kristalno čista. Bil je človek, ustvarjalec, najmanj pa je bil politik. No, pa saj je sodil v mojo generacijo, znameniti letnik 1936. Tako kot Jack Nicholson in Warren Beatty, ki sem ju spoznal na podelitvi oskarjev.

»Vaclav Havel je bil humanist, umirjen intelektualec, ki je trikrat premislil, preden je kaj povedal, elegantno je oblikoval misli, njegova stališča pa so bila jasna. Bil je človek, ustvarjalec, najmanj politik.«

Dotakniva se še ene teme: prostozidarstva. Leta 2002 ste napisali knjigo o prostozidarstvu v Sloveniji, v zadnjih dveh letih pa še dve obsežni knjigi o zgodovini prostozidarstva na Hrvaškem. Zakaj ste se odločili napisati knjigo o tem? Kaj pomenita prostozidarska misel in gibanje danes?

Ko sem se leta 1985 preselil v Zagreb, sem ugotovil, da o hrvaški zgodovini in sedanjosti vem bore malo. Začel sem brskati po literaturi. Naletel sem na podatek, da so med vojno številni slovenski intelektualci prihajali v Zagreb na zmenke. Pot jih je vodila v prostozidarski hram v današnji Nazorjevi ulici. V njej je delovala tudi Loža Maksimilijana Vrhovca, v njej so delali slovenski prostozidarji, ki so nameravali, ko bi postali mojstri kraljevske umetnosti, v Ljubljani ustanoviti svojo ložo. V knjigi Molčeče nevidno bratstvo (2002) sem zbral podatke o zgodovini prostozidarstva na Slovenskem. V njej sem objavil tudi imena tistih, ki so gostovali v zagrebški loži. Med njimi so bili dr. Boris Furlan, dr. Janko Lokar, dr. Fran Novak, dr. Drago Marušič, dr. Vladimir Ravnihar, dr. Milan Vidmar (brat Josipa Vidmarja) in drugi. Nekateri Slovenci, dr. Joža Vilfan, dr. Bogumil Vošnjak, dr. Niko Župančič, so bili člani beograjske lože. Vsak od njih je imel potem svojo usodo, v bistvu pa so bili to častni, pošteni intelektualci. Vzporedno s pisanjem te knjige sem zbiral podatke o zgodovini, smislu, vplivu in prihodnosti prostozidarske misli. Tako je nastala knjiga Amenkamen, prostozidarska čitanka (2001) za vse, ki jih je zanimalo, kaj se skriva za prostozidarskimi simboli, obredi in cilji. Knjiga je bila v zelo kratkem času razprodana. Nakopičilo pa se mi je gradiva za dve debeli knjigi. Zgodovina prostozidarstva na Hrvaškem je izšla leta 2012 pod naslovom Modrost, druga knjiga Moč je pred tiskom. Tretja knjiga Lepota pa je leksikon vseh mrtvih hrvaških prostozidarjev. Podatek, da je v domačih in tujih ložah delalo 1779 hrvaških prostozidarjev, je zgovoren in kaže, kakšen vpliv in smisel je imela in še vedno ima skupina ljudi na dobrem glasu, ki goji poštenje, zagovarja pravičnost, a za človekoljubna dejanja ne pričakuje priznanj. Od ustanovitve prve lože, ki je nastala v Londonu leta 1717, se je v evropskih ložah kmalu znašlo tudi nekaj znamenitih Slovencev. Med njimi Jožef in Žiga Zois, Jurij Vega, Gabriel Gruber, J. Filip Cobenzl (Ljubljančan in zaslužni diplomat), J. Gašpar Cobenzl, Jožef Brigido in njegov brat Mihail, ljubljanski nadškof. Zanimivo je, da je od vseh duhovnih gibanj, redov in združb preživelo le prostozidarstvo. Napadala ga je cerkev, prepovedali fašizem, nacizem in komunizem. Po padcu Berlinskega zidu se je prostozidarstvo vrnilo tudi k nam. Njegov nenapisani moto je: živeti pošteno, delati bolje in drugače od drugih. Filozofsko rečeno: prostozidarji morajo sprejeti »Ordo ab Chao«, narediti red iz kaosa.

Pesem Marenberg, iz katere sem navajal na začetku najinega pogovora, sklenete: »In kaj se je zgodilo z mano? / Mama / Kaj se je zgodilo z mano?« Zakaj takšno samoizpraševanje?

Človeško življenje je eno samo »dolgo potovanje v noč«, iskanje svetlobe, iskanje sebe. Na svetu ni nobene velike skrivnosti. Največja skrivnost je človek. In samoizpraševanje je ključ do sebe, do te skrivnosti, do človeka. Do človeka, ki ga ni.