Vrnitev Borghesie

Ko sta Dario Seraval in Aldo Ivančić pred štirimi leti izdala kompilacijo Borghesia: 20th Century Selected Works, so se marsikateremu ljubitelju te legendarne ljubljanske zasedbe porodila vprašanja, kdaj se bo Borghesia predstavila z novim studijskim projektom. Izdaja omenjene kompilacije je pomenila nekakšno rekapitulacijo preteklega dela zasedbe, ki od devetdesetih let ni izdala nobenega novega projekta.

Toda v štirih letih se je marsikaj spremenilo, zlasti na področju družbe in politike, zaradi gospodarske krize pa smo bili priče protestom v nekaterih slovenskih mestih. Nekako so se ponovila osemdeseta leta, zlasti tisto dogajanje, ki ga je Borghesia tako pronicljivo in vizionarsko predstavila na svojem legendarnem ploščku Resistance (1990).

Čeprav se je od takrat mnogo spremenilo, pa je ostal isti občutek, ki ga imata člana Borghesie za družbene anomalije, zlasti za bliskovit vzpon neoliberalizma, ki je korenito spremenil človeške vrednote. Po izdaji plošče se Borghesia počasi, a vztrajno vrača na koncertne odre. Po nastopu na letošnji Sajeti je prišel na vrsto kamniški Kamfest, kjer se je zasedba predstavila v enaki meri z novimi in starimi materiali. Njun nov album, And Man Created God, je izrazito družbeno kritičen. Toda to smo pričakovali. Gotovo pa nismo pričakovali takšne palete sodelujočih glasbenikov, tudi v koncertni različici.

Ni pa šlo brez presenečenj, saj se je na prvem nastopu v osrednjeslovenski regiji Borghesia predstavila kot kolektiv sedmih glasbenikov v nekoliko nenavadni zasedbi za EBM-skupino: dve kitari (Andraž Mazi in Vitja Balžarosky), eksperimentalna vokalistka in plesalka Irena Tomažin na vokalih, Jelena Rusjan (Trus!) na basu in vokalih, Jaka Berger na bobnih, frontman Dario Seraval na vokalu, vse pod budnim očesom Alda Ivančića za mešalno mizo.

Dolgo pričakovani nastop prenovljene, nekoliko bolj organske Borghesie je prijetno presenetil že na samem začetku nastopa, saj je izredno dobro uigrana živa zasedba rutinirano, a hkrati zavzeto vrstila skladbe z nove plošče in tudi starejše, ki so v novih aranžmajih zvenele zelo udarno. Pri tem je še zlasti treba poudariti, da so poleg novih skladb izvrstno zvenele tudi stare, zlasti Ni upanja, ni strahu, Goli, uniformirani, mrtvi ali pa zaključna Mali čovek, sicer priredba beograjske novovalovske skupine Šarlo akrobata, ki je navzoče občinstvo opozorila, da je treba stvari vzeti v svoje roke.

Nastop potrjuje legendarni sloves Borghesie, izbira vrhunskih glasbenikov mlajše generacije, zlasti markantne Irene Tomažin, ki je nekajkrat s svojimi odličnimi vokali zasenčila celotno zasedbo, pa je več kot zadovoljiva. Velika vrnitev Borghesie.