Sveta javna funkcija

Doslej najbolj znan primer, ko je bila politiku, obsojenemu za koruptivno dejanje oziroma zlorabo javne funkcije, izrečena prepoved opravljanja javne funkcije, je primer Zorana Thalerja, ki se je z novinarji pod krinko dogovarjal za plačilo za zastopanje partikularnih interesov v evropskem parlamentu. A vprašanje je, ali je bila ta prepoved izrečena v skladu z zakonom oziroma ali je prepoved opravljanja javne funkcije obsojenemu koruptivnemu politiku sploh mogoče izreči. Takšna prepoved bi namreč rešila marsikatero zagato v zdaj najaktualnejšem primeru, primeru Janeza Janše. Po neuradnih podatkih pa tožilstvo izreka tega varnostnega ukrepa v zadevi Patria ni predlagalo prav zato, ker naj bi bil za javne funkcionarje ustavno sporen in bi zaradi tega pomenil zgolj dodatne zaplete v že tako zapletenem in razvpitem primeru.

V Sloveniji torej politiku, ki je zlorabil javno funkcijo, opravljanja te ni mogoče začasno prepovedati, kot je to v tujini nekaj povsem vsakdanjega? Kakor pri nas lahko politiki, ki prestajajo zaporno kazen, kandidirajo za poslanca in jim potem zaporsko vodstvo omogoči proste izhode, čeprav je prepoved kandidiranja na volitvah za zapornike po Evropi nekaj povsem vsakdanjega?

Dr. Saša Zagorc s Katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani pravi, da določba, ki ureja varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ne more biti relevantna za politike. Kot je napisana danes, je uporabna za prepoved opravljanja poklica. Poklic pa je delo, ki ga nekdo trajno opravlja z namenom pridobivanja sredstev za preživljanje. Javne funkcije po tej definiciji ne bi bilo mogoče šteti za poklic, »širiti definicijo kazenskopravnega termina poklica še na politične javne funkcije pa je v nasprotju s prepovedjo analogije v kazenskem pravu«. Zato se po Zagorčevem mnenju »varnostni ukrep s takšnim namenom sploh ne sme izreči«. Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem pojasnjuje, da je za funkcijo poslanca to pravilo nepomembno, saj je glede te funkcije po njegovem treba kot vselej izhajati iz ustave in se vračati k njej: »Funkcija poslanca je posebna funkcija in o njej ustava govori izrecno, posebej. Niti slučajno ni primerljiva s funkcijo župana. Hkrati pa je županska funkcija tudi glede prepovedi opravljanje te funkcije ob pravnomočni obsodbi na določeno kazen zakonsko urejena.«

Etika in morala očitno nista dovolj, prepoved ukvarjanja s politiko oziroma prepoved opravljanja javnih funkcij bo treba izrecno zapisati v zakon.

»Izkušnje kažejo, da varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica naša sodišča izrekajo precej redko,« pojasnjuje dr. Matjaž Ambrož s Katedre za kazensko pravo Pravne fakultete. Po njegovem utegnejo biti razlogi za redko izrekanje tega varnostnega ukrepa v praksi tudi težave z dovolj natančno opredelitvijo, na katere dejavnosti se ukrep nanaša, ki jo mora ob izreku ponuditi sodišče. Ambrož dodaja, da »glede vprašanja, kako natančno naj bi sodišča opredelila morebitno prepoved opravljanja javnih funkcij, po mojem vedenju obsežnejše sodne prakse pri nas ni. Kot drugod v kazenskem pravu pa je tudi tu treba zagovarjati načelo določnosti: vsebino varnostnega ukrepa je treba opredeliti čim natančneje.«

Da bi torej lahko koruptivnemu politiku prepovedali ukvarjanje z javnimi zadevami, bi v zakonu morala obstajati posebna določba, posebej za politike? Recimo »prepoved opravljanja javnih funkcij«? Morda niti to ne bi bilo dovolj, vsaj kadar gre za izvoljene javne funkcionarje? Rešitev za primere, kadar pravnomočno obsojeni politiki vztrajajo v politiki oziroma na javnih funkcijah, je v zakonodaji. Oziroma je ni v zakonodaji, pa bi, kažejo izkušnje, morala biti. Tako bi posledice obsodbe pred kazenskim sodiščem nastale po samem zakonu in ne v sodnem postopku na predlog tožilstva in po razmisleku sodišča. Tak primer je prenehanje poslanskega mandata, če je poslanec obsojen, ki ga že poznamo in je zaradi njega mandat prenehal Srečku Prijatelju. Enako bi zakonodaja lahko določala, da obsojeni politik ne sme kandidirati na volitvah. Ali kot pravi Zagorc: »Kot sem rekel že večkrat in na to opozarjam že vrsto let, prepoved kandidiranja za poslanca državnega zbora in s tem prepoved opravljanja poslanske funkcije ni določena z zakonom.« Da bi zgolj zakonska prepoved kandidiranja lahko v zdaj najaktualnejšem primeru Janezu Janši preprečila opravljanje poslanske funkcije, sicer že dlje trdi tudi Andraž Teršek: »Ustava izrecno ne določa pogojev za kandidiranje za sedež v parlamentu, daje pa izrecno dovolilo zakonodajalcu, da to sme storiti, če se tako odloči. Lahko bi sklepali, da je ustavodajalec s tem sugeriral zakonodajalcu, naj to vprašanje zakonsko uredi. A zakonodajalec tega ni naredil.«

Bo zakonodajalec, točneje, bodo poslanci zdaj vendarle zmogli soglasje, da se uzakoni prepoved kandidiranja na volitvah za politike, ki bodo v bodoče tako ali drugače zlorabili javno funkcijo?