Janez Dovč, harmonikar

Teslova tuljava v njegovem studiu – sestavil jo je nedavno, da bi jo, kot že prej nekateri drugi umetniki, uporabil za glasbilo (s spreminjanjem frekvence strele lahko proizvajaš različne zvoke) – združuje obe njegovi ljubezni: fiziko in glasbo. Diplomirani fizik poudarja, da obe področji povezujejo podobni zakoni. Tako kot fizikalne pojave določajo vibracije, nihanja, odnosi med frekvencami, te kraljujejo tudi v glasbi z akordi, višjimi harmonskimi toni, resonancami itd. Glasba mu je pomagala bolje razumeti nekatere fizikalne pojave, pa tudi življenje samo, kajti po njegovem je mogoče tudi družbene odnose interpretirati s pomočjo fizike in glasbe. Bistvene, tako v življenju kot v glasbi, pa se mu zdijo resonance, uglašenosti v ansamblu, z občinstvom, z naravo.

Preplet fizike, glasbe in življenja ter raziskovanje teh odnosov zaznamuje vse njegove projekte, pa naj gre za komponiranje za simfonični orkester, poustvarjanje ljudske glasbe, avtorske projekte, spremljanje svetovno uveljavljenih vokalistk ali pa njegove raziskovalne in eksperimentalne projekte. Vsak njegov dotik tipk harmonike – igra tudi druge inštrumente – je premišljen, ustrezno odmerjen in pravilno razporejen glede na celotno zvočno podobo. Ko spremlja pevke – lani je posnel pri kritikih zelo dobro sprejeti zgoščenki z Brino Vogelnik in pa s švedsko slovensko pevko Emilio Martensson –, pusti v ospredje vokal, saj se zaveda, da so drugi inštrumenti tam zgolj zato, da gradijo piedestal vokalu. »Gre za dialog, ne za tekmovanje. Na osnovi vokalne linije, teksta in interpretacije ustvarjam razpoloženje, pomagam vokalistu, da se še bolj potopi v celotno zgodbo, dodam mu svež veter v jadro pesmi.«

Zanimivi so njegovi solo projekti, s katerimi raziskuje preplet elektronike in harmonike. V njih zazveni harmonika kot zares sodoben inštrument. S producentom Iztokom Turkom pripravlja zgoščenko, kjer bo skušal »dekonstruirati« zvok harmonike, jo spraviti »tako kot v fiziki na osnovne delce«, da bi ob pomoči elektronike iz nje izvabil nove harmonije. Išče zvok, »ki zazveni, ki zavibrira in zajame določeno občutje. Raziskujem odnos med zvokom in čustvi«. Z leti vedno več komponira – dela tudi filmsko glasbo (The Tree) in glasbo za gledališče (MI HA IŠ – Kdo si Človek?) – v kontrastu z instantnostjo, s pomočjo suspenza, kjer je treba najprej ustvariti pravo razpoloženje, da bi nato s svojo glasbo prignal poslušalstvo do katarze in njihove celostne umetniške izkušnje v obliki »slow listening«. »Vse to zveni zelo racionalno, ampak v resnici gre za drugačno komunikacijo – od ušes do srca. Gre za to, da se najdeš, umiriš in ljubiš, tako v glasbi kot v življenju.«

Prva leta izobraževanja so bila za mladega glasbenika iz Sneberij pri Ljubljani, ki ga je za glasbo navdušil oče, amaterski glasbenik, burna. Za sabo je imel že osem let študija harmonike v osnovni šoli in še po pet let igranja saksofona in klavirja, ko ga je dvajsetletnika v svoje vrste povabila takrat v mednarodnem prostoru močno uveljavljena skupina Terra Folk. Z njo je prekrižaril Veliko Britanijo in dobršen del Evrope. Pravi, da je bil takrat »odprtih ust, oči in ušes in na vrhuncu moči, ko se mi je zdelo vse mogoče, tudi svet osvojiti«. Harmonike ni študiral, saj v tistem času študija tega inštrumenta na ljubljanski Akademiji še ni bilo. Veliko se je naučil sam, s poslušanjem izkušenejših glasbenih kolegov, glasbe vseh mogočih žanrov, z obiskovanjem jam sessionov, improviziranjem, branjem. Z italijanskim jazz harmonikarjem Simonejem Zanchinijem je opravil nekaj mojstrskih tečajev, kjer sta skupaj raziskovala, kako lahko harmonika še bolj harmonizira.

Ta čas ustvarja v skupini Jararaja, sodeluje v projektih z Boštjanom Gombačem, s tubistom Goranom Krmacom in tolkalistom Ninom Mureškičem v zelo zanimivem instrumentalnem triu Baraka. Sicer pa bi po njegovem morali na Slovenskem občutno spremeniti razmerje med živo in reproducirano glasbo v prid prve. In tudi odnos do kulture nasploh mora biti drugačen, kajti »kultura je v krizi vedno pokazala nove vzorce in poti«.