Basement Jaxx: Junto

Lanska vrnitev dua Daft Punk je dvignila veliko prahu, pred izidom sedme plošče sorodnega londonskega dvojca Basement Jaxx pa presenetljivo ni bilo čutiti kakšnih tektonskih premikov. Čeprav imata obe zasedbi skoraj identični izhodišči, zasidrani v sredini devetdesetih let, ko je plesna elektronska glasba, sicer res še precej zadržano, začela kukati v takratni mainstream.

To je kakšno leto prej uspelo duu Basement Jaxx in morda se že tu skriva delni vzrok, zakaj pred izidom njegove nove plošče ni nastal tak vihar kot ob vrnitvi skupine Daft Punk. Felixa Buxtona in Simona Ratcliffa se pač že tako rekoč od začetka drži stigma pop benda, francoski dvojec pa si je s prvim albumom pridobil velik ugled pri publiki, ki je bila preveč kul za mainstream. Zdi se, da je ob lanski vrnitvi dodobra unovčil prav ta kapital, Basement Jaxx pa glede na svoj položaj nima takšnega manevrskega prostora. No, še očitnejši vzrok se skriva v dobro premišljeni Daft Punkovi strategiji, ki je bila z napovednimi videi in skrajno kul (ameriškimi) sodelavci povsem usmerjena na ameriški trg in v pojav EDM-a.

Basement Jaxx se je promocije nove plošče lotil zelo zadržano in brez pompoznih sodelovanj. Ker je dvojec v preteklosti med drugim že delal z Yoko Ono, Cyndi Lauper in Robyn, se zdi, da preprosto ni imel pravega tajminga, je pa res, da se je z ameriško popularizacijo plesne elektronike tudi njemu zgodila nekakšna nova renesansa. Buxton je v enem od recentnih intervjujev ugotavljal, da ima na koncertih v ZDA občutek evforije, podobne tisti, ki je s prihodom plesne elektronske glasbe leta 1988 zavladala v Londonu. Razlika je le ta, da so rožice, tshirti in z njimi glasba sedaj bolj »plastični«. Glasba dua Basement Jaxx sicer tudi s ploščo Junto (Skupaj) ohrani soulovsko toplino, v katero staplja prepoznavno križanje house in pop glasbe. Da pa vse skupaj ne bi učinkovalo preveč monotono, so tu še pritikline dancehalla, brazilskih karnevalskih muzik in celo spodoben poskus s trendovskim trapom.

Junto pravzaprav ponudi vse tisto, kar Basement Jaxx že dve desetletji ohranja med najbolj priljubljenimi plesno-elektronskimi zasedbami; ravno prav eksotičnosti, predvsem pa izmojstren občutek za pisanje spevnih skladb, ki hitro obstanejo v ušesu. Negativna plat tega je le, da med novimi skladbami ni take s potencialom velikega hita in da vse skladbe delujejo enako kot tiste, ki smo jih od dvojca slišali že pred desetimi leti. Toda to ni nujno slabo, navsezadnje njegovi največji hiti še danes ogrevajo številna plesišča. Če še vedno iščete album za poletne plesne partije, s ploščo Junto ne morete zgrešiti. Eden boljših (pop) house albumov zadnjih let, ki povsem zasenči tudi Daft Punkov superuspešni, a precej klavrni Random Access Memories.