France Arhar

»Najpravičnejša sanacija podjetij in bank je gospodarska rast.«

Šestinšestdesetletni doktor pravnih znanosti France Arhar je večji del svoje kariere posvetil bančništvu. Je predsednik Združenja bank Slovenije, pred tem je bil deset let guverner Banke Slovenije, nato je vodil upravo Unicredit banke, od junija lani do aprila letos pa je bil predsednik nadzornega sveta NLB, ključne slovenske banke v stoodstotni lasti države. Ko vladi svetuje, naj gospodarsko rast spodbudi z vlaganjem v infrastrukturne projekte, mu kaže prisluhniti.

Je Dušan Mramor dobra izbira za finančnega ministra?

Absolutno, sploh za sedanje razmere. Prof. Mramorja kar dobro poznam, sodelovala sva že, ko je bil predsednik sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev, pa tudi, ko je bil prvič finančni minister. Že takrat se je izkazal.

Nova vlada se ne bo mogla izogniti varčevanju. A če že reže, je smiselno, da reže tam, kjer bo to najmanj vplivala na krčenje BDP-ja. Katera področja so to?

Najpravičnejša sanacija podjetij in bank je gospodarska rast. Paul Krugman v knjigi Ustavimo to krizo takoj! pravi, da je izhod iz krize v čim večjem trošenju in ne v zategovanje pasu. Načeloma to drži – če ste Američan. ZDA si lahko privoščijo zadolževanje, ker še vedno uživajo zaupanje vlagateljev. Vlagatelji še vedno kupujejo ameriške vrednostne papirje in kreditirajo ameriško potrošnjo. Evropske države pa ne uživajo takšnega privilegiranega položaja. Zaupanje v evro je veliko manjše od zaupanja v dolar. Pri tem je treba vedeti, da je ameriški dolar potreboval kar 60 let, da je izpodrinil zaupanje v angleški funt in postal dominantna valuta. Maja 2010, ko se je pojavil problem z Grčijo, je vrednost evra padla na njegovo vrednost ob rojstvu, in to zaradi ene majhne države! Slovenija mora za obresti že zdaj plačati milijardo evrov na leto. Temeljno vprašanje je, ali imamo upnike, ki so nas še pripravljeni financirati. In pa, po kakšni ceni so nas pripravljeni financirati.

Ampak nekaj bo treba narediti za zagon gospodarstva. Naj država vlaga v velike infrastrukturne projekte, čeprav bi to pomenilo, da bi se morala dodatno zadolžiti?

Absolutno. Vse najuspešnejše evropske države, pa tudi ZDA, so v tej krizi izdatno vlagale v infrastrukturo, v javni sektor. In to kljub dejstvu, da je bila njihova infrastruktura v primerjavi z našo že pred tem na visoki ravni. V slovenskem parlamentu je bil že zdavnaj sprejet osem milijard evrov vreden projekt modernizacije železnic, a se ga nobena vlada ne upa uresničiti. Ne pozabite, da je bil cestni križ, ki smo ga gradili 15 let, pomemben vzvod za gospodarsko rast. Saj ni treba, da infrastrukturne projekte v celoti financira država. Lahko se kombinirajo lastniški kapital, evropska sredstva in sredstva, ki jih država dobi z zadolžitvijo. Za dober projekt se vedno najde zasebni vlagatelj. Oktobra 2010, ko sem bil še v Unicreditu, sem tedanjemu predsedniku vlade Pahorju ter ministrom za finance, promet in zunanje zadeve poslal dokument, kako financirati drugi tir, kajti Unicredit je bil projekt pripravljen finančno podpreti. Vendar nisem dobil odgovora. Nato sem vladi poslal prošnjo, ali bi bil kdo pripravljen sprejeti predsednika danskega koncerna Maersk, a se spet ni odzval nihče. Ni mi jasno, zakaj smo tako togi, recimo, zakaj se nihče iz vlade ni hotel udeležiti sestanka na temo Luke Koper in drugega tira, čeprav so na ta sestanek prišli celo italijanski zunanji minister, slovenski veleposlanik v Italiji, italijanski veleposlanik v Sloveniji in predsednik koncerna Unicredit Federico Ghizzoni. Se slovenski politiki sploh zavedajo potenciala, ki ga ima koprsko pristanišče? Se zavedajo, da je najbližja pot za dostavo blaga do Moskve prek koprskega, tržaškega in reškega pristanišča? Luka Koper je naše okno v svet! Medtem ko mi spimo, nas drugi prehitevajo. Kitajci na veliko vlagajo v grška pristanišča. Pri nas pa se zatika že pri določitvi trase drugega tira.

V Sloveniji so državne banke v zadnjih letih poslovale zelo slabo. Ni pa tako povsod po svetu. Na Poljskem je državna banka med najboljšimi.

Torej zadolžitev za infrastrukturne projekte sploh ne bi bila problematična?

Ker denar ne bi bil namenjen pokrivanju proračunskega minusa, ampak bi šel za financiranje projekta, bi bil tudi Bruselj do takšnega zadolževanja tolerantnejši.

Aerodrom Ljubljana je tik pred prodajo nemškemu podjetju Fraport. Kaj ni ironično, da se država iz lastništva letališke infrastrukture umika, medtem ko je kupec v večinski javni lasti? 51-odstotna lastnika Fraporta sta dežela Hessen in mesto Frankfurt.

Ni tako pomembno, ali je podjetje v državni ali zasebni lasti. Ključno je, kakšne poslovne rezultate dosega. To pa je odvisno od ekipe, ki ga vodi, torej od ljudi, ki jim je premoženje zaupano v upravljanje. To velja tako za podjetja kot za banke. V Sloveniji so številke neizprosne. Državne banke so v zadnjih letih poslovale zelo slabo. Ni pa tako povsod po svetu. Na Poljskem je državna banka med najboljšimi.

Res je, da so pri nas državne banke v letih 2005–2012 imele 723 milijonov evrov izgub, zasebne banke pa 483 milijonov dobička. A po drugi strani so tudi nekatere zasebne banke – Gorenjska banka, Banka Celje, Probanka in Faktor banka – zašle v resne težave. Kar dokazuje, da zasebno lastništvo ni jamstvo za uspešno poslovanje.

Se strinjam. Ključni so ljudje. Koliko znanja imajo, kako odgovorno opravljajo svoje delo in ali sledijo dolgoročnim ciljem. Ko je Slovenija postala članica OECD, je Pahorjeva vlada med najpomembnejšimi cilji navajala odgovorno korporativno upravljanje, da se torej prekine stara praksa, pri kateri se je v državnih podjetjih ali državnih bankah toleriralo čisto vse. V krizi so se razmere poslabšale tako za državno kot zasebno lastnino, vendar pa je proces prilagajanja pri zasebni lastnini hitrejši, saj je v odločanje vpletenih manj subjektov. Poglejte samo, kako se je zapletalo pri vzpostavitvi državnega holdinga. In celo zdaj, ko holding imamo, želijo odločitve še naprej sprejemati mimo njega. Država je v enajstih mesecih lanskega leta podjetjem namenila 460 milijonov pomoči. V podjetja so vpletene državne banke. V državni lasti je slaba banka. Povsod je zraven država. Hkrati pa še vedno nimamo nekoga, ki bi odgovorno upravljal državno premoženje, ki bi videl širšo sliko in ne bi zasledoval le kratkoročnih, parcialnih interesov. Ko je leta 1973 prišlo do energetske krize, je cena nafte močno narasla. Norveška, ki je bogata z nafto, je na račun te izredne rente odlično zaslužila, v času booma so bili ustanovljeni številna nova podjetja in banke. Država je vso rento sproti potrošila. Ko se je cena nafte spustila na dolgoletno povprečje, je večina novih podjetij in bank propadla. Norveška država je zato sprejela zakon, da če cena nafte znova močno naraste, da se lahko le tretjina ekstra dobička zapravi za tekoče potrebe, tri četrtine pa se morajo usmeriti v poseben sklad za prihodnost. Strokovnjake za vodenje tega sklada je izbrala na mednarodnem razpisu. Ta državni sklad še danes zelo uspešno posluje.

Zakaj prodajati Telekom z infrastrukturo vred, če državi prinaša dobiček?

Že pripovedovanje o tem, katero podjetje bomo prodali in kako hitro ga bomo prodali, ni normalen tržni pristop. Če trg dobi vtis, da ste v prodajo prisiljeni, ste s tem že znižali ceno premoženju, ki ga prodajate. Kampanjski nastop, razprave na odprti sceni in obljube – to je amatersko obnašanje, ki dokazuje, da smo sami sebi največji sovražnik.

Nenehno poslušamo, da v Sloveniji nihče noče vlagati, še zlasti ne domačega kapitala. Ampak to ne drži. Idrijski Kolektor je želel prevzeti Litostroj Power, pa se je ta prodal Čehom. Ali ni paradoksalno, da se celo, ko je na voljo domači vlagatelj, podjetje raje proda tujcem?

Če je prodajalec država, jo mora zanimati še kaj več kot zgolj cena. Na primer, kaj se bo s podjetjem dogajalo v prihodnje, ga bo novi lastnik ohranil ali zaprl? Skrb države mora biti večja, kot je skrb navadnega prodajalca. Cena ne more biti edino merilo.

Kako se je v krizi odrezala ECB? Je dovolj pomagala gospodarstvu?

Evropska centralna banka je šla s svojimi ukrepi zelo daleč. Do krize je veljala dogma, da se centralna banka ne sme spuščati v komercialno tveganje. Poslovne banke so se pri centralni banki lahko refinancirale le, če so imele premoženje, ki ni veljalo za tvegano, se pravi, če so imele državne obveznice. Ko je leta 1997 na Češkem izbruhnila valutna kriza, ki se je nato sprevrgla v bančno krizo, je guverner češke centralne banke poslovnim bankam priskočil na pomoč tako, da je v zavarovanje sprejel terjatve, ki so jih imele banke do podjetij, se pravi, da je kršil pravila igre in se spustil v komercialno tveganje. V stečaj je šlo deset bank, guvernerja pa so odpoklicali. Njegovo ravnanje so označili za največjo možno kršitev. Kaj pa se dogaja zdaj? ECB je opustila dogmo, da se centralna banka ne sme spuščati v komercialno tveganje. To je revolucionaren premik v ortodoksni monetarni politiki. Poleg tega je decembra 2011 bankam dala 500 milijard evrov triletnih posojil, februarja 2012 pa še dodatnih 500 milijard – tudi to ni običajno za centralne banke. Triletni rok odplačila je izjema.

Se slovenski politiki zavedajo potenciala, ki ga ima koprsko pristanišče? Medtem ko mi spimo, nas drugi prehitevajo. Kitajci na veliko vlagajo v grška pristanišča.

Težava je, da je malo tega denarja prišlo do podjetij. Banke so ga raje porabile, da so si z njim rešile lastno kožo, podjetja pa še naprej hirajo ...

Ko je ECB junija letos uvedla negativno obrestno mero na depozite čez noč, je napovedala tudi neposredno pomoč malim in srednje velikim podjetjem. Treba je vedeti, da velika podjetja kljub kreditnemu krču še vedno lahko pridejo do denarja na trgu, in sicer z izdajo lastnih obveznic. Prvi pogoj, da podjetje sploh lahko izda obveznico, je, da ima bonitetno oceno, saj sicer investitorji ne morejo vedeti, ali mu lahko zaupajo. Ameriško gospodarstvo ima ogromno korporacij, ki se lahko financirajo same, z izdajo lastnih obveznic, evropsko gospodarstvo pa pretežno sestavljajo mala in srednje velika podjetja, ki nimajo bonitetnih ocen, zaradi česar ne smejo izdati obveznic. Ker jim tudi banke ne posojajo denarja, se za ta podjetja zdaj išče alternativna rešitev. Po eni od zamisli naj bi ECB podjetja financirala prek menic. Ne gre za novost. V Nemčiji so mala in srednje velika podjetja na ta način financirali že dolgo pred ustanovitvijo ECB.

Se strinjate, da so slovenske banke po lanski dokapitalizaciji polne denarja in da nimajo razloga, da ne bi kreditirale podjetij?

Ni tako preprosto. Treba je vedeti, da je samo manjši del premoženja v bankah likviden. O kreditnem krču se govori že dolgo. Prav zaradi kreditnega krča je bil pred tremi leti uveden davek na bilančno vsoto. Politika je upala, da bo tako banke prisilila k posojanju, a ukrep ni spremenil ničesar. Zakaj ne? Ker prisila ni zdravilo. Ključna za odpravo kreditnega krča je povrnitev zaupanja. Dokler vam ne zaupam, mi lahko ponujate vsa mogoča zavarovanja, pa vam vseeno ne bom posodil denarja. To nezaupanje se vidi tudi po tem, kako slabo prijemajo ukrepi ECB. Julija 2012 je ECB uvedla ničelno obrestno mero na medbančna posojila, zato da bi si banke več posojale druga drugi. A ukrep ni deloval. Junija letos je šla še korak dlje, uvedla je negativno obrestno mero, a sem prepričan, da tudi ta ukrep ne bo prinesel želenega učinka.

Kako pa potem ponovno vzpostaviti zaupanje med bankami in podjetji?

Predvsem se je treba zavedati, da zaupanja ni mogoče povrniti čez noč. Banke so šle iz ene skrajnosti v drugo. Pred krizo so vodile politiko velikih tveganj, po izbruhu krize pa politiko majhnih tveganj. Ampak to je popolnoma človeški odziv. Ko je bilo denarja v izobilju, so bile banke pripravljene sprejeti vsakršno tveganje. Danes pa, ko še ni končano iskanje krivcev za slabe kredite, je pogled bankirjev povsem drugačen. Davčna uprava je v petih slovenskih bankah začela ugotavljati, ali so v preteklosti upoštevale načelo skrbnega gospodarja, se pravi, ali so pri posojanju ravnale pošteno, skrbno, vestno. Da se danes za nazaj ugotavlja, kako skrbno so bankirji leta 2007 ravnali pri odobritvi kreditov in ali so, kljub temu da je takrat veljala politika visokih tveganj, res upoštevali vse okoliščine, se mi ne zdi produktivno.

Hočete reči, da s tem, ko se iščejo krivci za slabe kredite, še poglablja kreditni krč?

Točno to želim reči. Bankirji so zaradi silne gonje in obtožb še previdnejši pri odobritvi kreditov podjetjem. Raje investirajo v varne državne obveznice.

Ključne slovenske banke so v stoodstotni lasti države. Država je tista, ki v teh bankah nastavlja nadzorne svete in uprave in ima kot lastnica tudi pravico zahtevati, da banke začnejo prevzemati nekoliko večje tveganje.

Državna banka seveda lahko del svoje politike vodi skladno z željami vlade. Na primer: če vemo, da je najvišja stopnja brezposelnosti v Prekmurju, lahko banka podjetjem iz te regije priskoči na pomoč tako, da jim omogoči za odstotno točko nižjo obrestno mero. Takšen pristop uporabljajo skandinavske banke. Vendar ta pristop lahko deluje samo, če je izveden stoodstotno pregledno. Ne sme biti nobenih očitkov, da je šel bankir nekomu na roke zaradi osebnega poznanstva.

Merilo bi bilo lahko tudi velikost podjetja. Da torej banke v državni lasti izdatneje priskočijo na pomoč tistim podjetjem, katerih propad bi pomenil izgubo več tisoč delovnih mest.

Seveda. Že julija 2012 smo se na sestanku v Banki Slovenije dogovorili, da pripravimo seznam ključnih slovenskih podjetij, katerih padec bi povzročil ogromno škodo gospodarstvu. Sprva je bilo predvideno, da bi se na seznam uvrstilo 30 podjetij. V Združenju bank smo se odločili, da bomo upoštevali samo eno izločitveno merilo, namreč da na seznamu ne morejo biti podjetja, pri katerih so še odprti lastninski spori. Na podlagi tega smo na seznam uvrstil 120 podjetij. O tem sem obvestil tedanjega guvernerja, pa tudi finančnega ministra Šušteršiča.

Ampak zgodilo se ni nič. Še hujše. Kreditni krč se je še poglobil ...

Ni res, da se ni zgodilo nič. Banka Slovenije je organizirala 32 sestankov s posameznimi dolžniki in njihovimi upniki. Na teh sestankih se je ugotavljajo, kako najti novo rešitev za prezadolžena podjetja. Po t. i. londonskih pravilih, ki jih je avgusta leta 1990 oblikovala britanska centralna banka, se dolžniku splača pomagati, vendar samo pod pogojem, da ima dobre proizvode in bo na dolgi rok konkurenčen, v nasprotnem primeru pomoč dolžniku pomeni samo podaljševanje agonije in povečanje tveganja, da bo banka izgubila še dodaten denar. V interesu upnika je, da pride do poplačila terjatev. Kaj mu pomaga zavarovanje, če ga ne more spraviti v denar? V bankah je prvi in zadnji aksiom likvidnost.

Bankam ni do lastništva podjetij, zato se otepajo pretvorbe terjatev v kapital podjetij, tudi če bi s tem podjetja lahko rešile pred stečajem ...

S pretvorbo terjatev v kapital se samo spremeni predznak oziroma kakovost premoženja. To dejanje za seboj potegne spremembo v kapitalu banke. Poleg tega pretvorba ni možna, če se lastniki podjetja z njo ne strinjajo. Kot sem bil še v Unicreditu, sem od blizu spremljal večje slovensko podjetje, v katero je bilo vpletenih 19 bank upnic. Banke smo bile pripravljene v kapital pretvoriti četrtino terjatev, a do pretvorbe ni prišlo, ker se lastniki podjetja s tem niso strinjali. Pa še nekaj. Med lastniki podjetij je tudi več državnih institucij, od Soda in Kada do Modre zavarovalnice. Nekateri ljudje iz teh inštitucij se med seboj sploh ne poznajo, čeprav imajo te institucije v podjetjih skupaj tudi več kot četrtino kapitala. Če se niti ne poznajo, kako naj pričakujemo, da bodo vodili skupno politiko upravljanja državnega premoženja? Prav zato je nujno, da imamo krovno organizacijo. Ko so se lastniki Renaulta odločili za proizvodnjo novega avtomobila, so državi postavili pogoj: ali za investicijo prispeva nekaj denarja ali pa bodo proizvodnjo preselili iz Slovenije. In država je takoj pristala na pomoč. Pri čemer država v Renaultu sploh nima lastniškega deleža, lastniki so Francozi. Po drugi strani pa država omahuje, ko gre za pomoč Cimosu, čeprav je podjetje v večinski lasti državnih bank. Ta paradoks je možen zato, ker država nima jasnega načrta, kaj sploh želi početi s svojim premoženjem.

Kako gledate na delovanje slabe banke? Se vam zdi, da dobro gospodari s prevzetim premoženjem, je dovolj aktivna?

Pomembno je, da se terjatve, ki izvirajo iz nepremičninskih poslov, ne mečejo v isti koš s terjatvami do še delujočih podjetij. S prodajo nepremičnin se ne mudi, lahko se počaka, da si nepremičninski trg ne opomore. Podjetja, ki so še živa, a imajo zaradi zadolženosti resne težave, pa ne morejo čakati. Za svoje normalno poslovanje takoj potrebujejo dodatno likvidnost. Bankirji jim denarja nočejo posoditi, ker se bojijo očitka svojih nadzornikov, da so kršili pravila. To zagato je mogoče rešiti z jamstvom države, podobno, kot je država konec leta 2008, po stečaju Lehman Brothersa, jamčila za zadolžitev bank v tujini. Takrat so se štiri banke, NLB, NKBM, Faktor banka in Deželna banka, v tujini zadolžile za 2,2 milijarde. Banke so vrnile celoten znesek, v plačilo ni zapadel niti evro, država je celo zaslužila provizijo.

Naj vas spomnim, da je v okviru prejšnje jamstvene sheme, ki jo je uvedla Pahorjeva vlada, v plačilo zapadlo 310 milijonov jamstev.

Kaj pa je 310 milijonov proti 460 milijonom neposredne pomoči, ki jih je vlada lani namenila podjetjem? Po mojem je bolj smiselno, da država jamči za posojila podjetjem, kot da jim daje nepovratno pomoč, sploh ker to pomoč daje celo podjetjem, ki ne plačujejo davkov in socialnih prispevkov. Mimogrede: tudi avstrijska vlada je podjetjem jamčila za bančna posojila. Kot veste, si vsaka banka postavi interni limit, ki je vezan na velikost njenega kapitala. Ko sem bil še v nadzornem svetu NLB, sem zagovarjal stališče, da lahko banka interni limit tudi preseže, če vodstvo banke presodi, da si bo s tem, ko bo podjetju posodila dodaten denar, povečala možnost za poplačilo terjatev do tega podjetja.

Če trg dobi vtis, da ste v prodajo prisiljeni, ste s tem že znižali ceno premoženju, ki ga prodajate. Kampanjski nastop, razprave na odprti sceni in obljube – to je amatersko obnašanje.

Zakaj se na slabo banko niso prenesli vsi slabi krediti, po drugi strani pa so se prenesli tudi krediti, ki sploh niso slabi?

Seznam terjatev za prenos na slabo banko so sicer pripravile banke, ampak potem se je še spreminjal, svoj lonček so pristavili še centralna banka, ministrstvo za finance in kabinet predsednika vlade. Pri meni se je oglasilo več direktorjev, spraševali so, kako je mogoče, da je njihovo podjetje pristalo na slabi banki, ko pa redno odplačuje kredite. Nisem jim znal odgovoriti, pa tudi danes jim ne bil znal odgovoriti, ker še vedno ni znano, kakšna so bila merila za prenos.

Sredi aprila ste protestno odstopili z mesta predsednika nadzornega sveta NLB, a ste bili glede razlogov skrivnostni. Lahko danes odkrito poveste, zakaj ste odstopili?

Glavni razlog je bilo nezaupanje vladajoče politike do nadzornega sveta. O odstopu sem razmišljal že decembra lani, ko se je govorilo, da bosta Banka Slovenije in finančno ministrstvo dokapitalizacijo NLB izpeljala kar mimo nadzornega sveta. Predvideno je bilo, da bi se za obdobje od takrat, ko bi se ugotovilo, kolikšna je kapitalska luknja v banki, pa do takrat, ko bi Bruselj dal soglasje k dokapitalizaciji, nadzornemu svetu odvzele pristojnosti. Ne poznam primera v svetu, ko bi nadzorni svet za določen čas izločili iz igre, nato pa bi ga znova vpoklicali. Na koncu se je vse zgodilo še na isti dan, tako da nam pristojnosti niso odvzeli, a ostal je grenak priokus. Še bolj pa me je razjezilo, da si je vlada z zakonom o zagotavljanju stabilnosti bančnega sistema pridržala pravico, da lahko v bankah, ki jih bo dokapitalizirala, nastavi svojega ’komisarja’. Že Šušteršiču, ki je finančno ministrstvo vodil ob nastanku tega zakona, sem povedal, da se mi zdi to početje absurdno. Država kot lastnica NLB nastavlja upravo in nadzornike in prav nobenega pametnega razloga ni, da bi inštalirala še dodatnega nadzornika, četudi to zahteva Bruselj. Zakaj bi se morali pokoriti Bruslju? Banke smo dokapitalizirati sami, z lastnim denarjem, Bruselj ni za sanacijo naših bank prispeval niti evra! Kako drugače razumeti nastavitev dodatnega nadzornika kot totalno nezaupnico nadzornemu svetu? Poleg tega je smešno prepričanje, da se lahko en človek spozna na vse.

To ne bi bil komisar, ampak politkomisar.

Točno tako! Zame to ni normalno. V javnosti so največ problematizirali službeni avto predsednika uprave NLB Janka Medje in pogodbo, ki jo je NLB sklenila z družbo Korn Ferry. Banka Slovenije in protikorupcijska komisija sta za to pogodbo vedeli več kot leto dni, pa ves ta čas nista ukrepali, ker se jima očitno ni zdela problematična. Jaz pa naj bi ukrepal, četudi bi se naknadno izkazalo, da neupravičeno?!

Torej se vam Medja ne zdi slab predsednik uprave?

Medja se je kot predsednik uprave izkazal, ne smete namreč pozabiti, da je vodenje NLB zahtevno opravilo. Prisiljen si zmanjševati število zaposlenih, hkrati pa moraš uvajati novo politiko banke.

Država si je strošek dokapitalizacije bank zmanjšala z razlastitvijo imetnikov hibridnih in podrejenih bančnih obveznic. Je to pravična delitev bremen ali nateg, sploh ker je izbris podrejenega dolga po zakonu dovoljen samo, če so banke dejansko pred stečajem?

V Združenju bank razlastitve nismo podprli. Guvernerja in ministra za finance sem opozoril, da se zaradi te poteze lahko zamaje zaupanje v celoten slovenski bančni sistem. Opozoril sem ju tudi, da so banke same začele akcijo predčasnega odkupovanja obveznic po diskontni ceni in da so s tem kar dobro zaslužile.

S pravnega vidika se mi zdi problematično, da je šlo za virtualni in ne dejanski stečaj bank. Močno dvomim, da je v prospektu, ki so ga dobili vlagatelji, pisalo, da se jim terjatev do banke lahko izbriše tudi v primeru virtualnega stečaja. Pa tudi: če se lahko ves podrejeni dolg odpiše ob virtualnem stečaju, kaj je potem z jamstvom za vloge pri bankah? Slovenija nima sklada za zavarovanje vlog, ampak sistem, po katerem v primeru stečaja ene banke pri izplačilu zajamčenih vlog sodelujejo vse banke. Če je šlo decembra lani za dejanski stečaj bank, zakaj bremena niso prevzele vse banke v Sloveniji, ampak le nekatere? Poleg tega se mi ne zdi pošteno, da je Bruselj dokapitalizacijo slovenskih bank pogojeval z odpisom podrejenega dolga, v zameno za to pa ni prispeval nič.

Bi se morala guverner in finančni minister upreti pritisku Bruslja, tako kot je to storil guverner avstrijske centralne banke, ki v primeru nasedle banke Hypo ni privolil v prenos tveganj na podrejene upnike bank?

Ne poznam vseh ozadij pogajanj z Evropsko komisijo, zato o tem ne morem soditi. Tako imenovani ’bail-in’ koncept, po katerem morajo breme reševanja bank najprej nositi lastniki in upniki bank, šele nato lahko bankam na pomoč priskoči država, naj bi bil od leta 2016 obvezen za vse članice EU, zato o tem v Bruslju in Frankfurtu potekajo burne debate. Ali bodo vse države privolile v ta koncept ali pa bodo vplivnejše države izjema? Ne vem. Na to bom lahko odgovoril šele konec oktobra, ko bodo objavljeni rezultati stresnih testov za vse sistemske evropske banke in ko bo znano, kolikšna je njihova kapitalska luknja. Kot član odbora pri Evropski bančni federaciji, ki ga sestavlja deset največjih evropskih bank, sem na enem od sestankov javno zastavil vprašanje, kako se namerava reševati neka sistemska banka, če bosta pregled aktive in stresni test v tej banki razkrila kapitalsko luknjo, pa obstoječi lastniki banke ne bodo imeli denarja za njeno dokapitalizacijo in tudi trg za vlaganje v banko ne bo zainteresiran. Odgovora nisem dobil.

Če bodo vplivnejše države, zlasti tu mislim na Nemčijo in Francijo, izjema in jim tveganja ne bo treba prenesti na podrejene upnike bank, to ne bo več samo Evropa dveh hitrosti ...

... ampak bo tudi Evropa dveh obrazov. Dvoličnost EU ni nov pojav. V prvih letih krize se je za sanacijo bank namenilo na stotine milijard državnega denarja. Kdaj je bila Evropska komisija prvič zaprošena za soglasje? Šele leta 2012, ko je večina evropskih držav banke že dokapitalizirala z denarjem davkoplačevalcev!

Bankirji so zaradi silne gonje in obtožb še previdnejši pri odobritvi kreditov podjetjem. Raje investirajo v varne državne obveznice.

Kako ogromno kapitalsko luknjo bo po vaši oceni razkril skrbni pregled 124 ključnih evropskih bank?

O številkah noče govoriti nihče. Evropska bančna federacija je septembra lani opozorila ECB na previdno komunikacijo s trgi, kajti če bi v javnost prehitro prišli podatki, bi to lahko povzročilo padec bančnih delnic. Zame je največja enigma, kako je mogoče, da so revizorske hiše, ki vse delajo po istih mednarodnih računovodskih standardih, leta potrjevale bilance naših bank kot neproblematične, nato pa so kot deus ex machina prišle z novo tehtnico in je vse, kar je bilo prej zveličavno in zaupanja vredno, čez noč postalo ničvredno.

Svetovalne in revizorske družbe s pregledom bančne aktive in stresnimi testi odlično služijo. Nemčija jim bo za letošnji pregled plačala 240 milijonov evrov, Francija 80 milijonov, Nizozemska 60 milijonov ...

240 milijonov, ki jih bo plačala Nemčija, se mi v primerjavi z 21 milijoni, ki jih je svetovalnim in revizorskim družbam za enako storitev lani plačala Slovenija, sploh ne zdi tako velik znesek. Morate upoštevati, da je skupna bilanca nemških bank bistveno večja od skupne bilance slovenskih bank. Samo bilančna vsota največje nemške in največje evropske banke Deutsche Bank znaša 2100 milijard evrov. Pri nobeni od desetih največjih evropskih bank bilančna vsota ni nižja od tisoč milijard. Celoten slovenski bančni sistem na svojem vrhuncu, v letu 2009, je meril 52 milijard, danes pa znaša 40 milijard. Je pravično, da smo za skrbni pregled bank plačali samo desetkrat manj, kot bodo odšteli Nemci?