Poceni kakovost

Darko Mali iz Centra za poklicno izobraževanje zlahka odgovori na vprašanje, kako izboljšati poklicno izobraževanje v Sloveniji. Kazalec kakovosti poklicnega izobraževanja je zgolj zaposlenost, zato za zgled velja Nemčija, kjer je brezposelnost nizka. Tam dijaki poklicnih srednjih šol preživijo več časa v podjetjih kot v šolah ter za to že pri šestnajstih letih služijo okoli petsto evrov na mesec. »Učenci morajo biti več v podjetjih,« svetuje Mali.

V Sloveniji bi težko našli politično stranko, ki se s tem ne bi strinjala, a ko je sistem vajeništva, podoben nemškemu, pred kratkim poskušala uvesti stranka SDS, so ga v parlamentu hitro zavrnili. Težava je bila v denarju, saj bi morala država dati v prvih treh letih več kot sto milijonov evrov, nato pa vsako leto sedemdeset milijonov evrov. Za uvedbo vajeništva morajo biti »izpolnjeni pogoji glede financiranja iz javnih sredstev«, je argument proti zakonu SDS navedel državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje dr. Mirko Pečarič.

Slovensko šolstvo je po delovnih razmerah podpovprečno, po dosežkih učencev, ki jih merijo mednarodne raziskave, pa je nadpovprečno.

Da je denarja malo, se zaveda tudi prihajajoča vlada, saj o dvigu sredstev za izobraževanje ne govori. Ker pa je nova koalicija hkrati obljubila »dvig kakovosti celotne izobraževale vertikale ob ohranjanju brezplačnosti javnega izobraževanja«, je novi ministrici ali ministru pripravila zelo težek mandat.

Mnogi so prepričani, da je povečevanje kakovosti brez povečanja sredstev praktično nemogoče. »Višja kakovost zahteva boljše strukturne razmere, kot sta razmerje med številom učiteljev in učencev ter število otrok v vrtčevskem oddelku in šolskem razredu,« pravi dr. Ljubica Marjanović Umek s Filozofske fakultete v Ljubljani. »Na tako imenovani etični pogon učiteljev, ki naj bi ne glede na okoliščine dajali vse od sebe, ne bo šlo v nedogled. Ostalo bo na isti ravni ali pa bo šlo navzdol.«

Več za fakultete, manj za ostale

V osnutkih koalicijskih pogodb so finančna sredstva za izobraževanje omenjena le pri visokem šolstvu. Zanj naj bi delež bruto domačega proizvoda zvišala z 1,4 odstotka na dva odstotka oziroma – zelo približno rečeno – z manj kot petsto milijonov evrov na leto na več kot 700 milijonov evrov.

Slovensko visoko šolstvo ima v primerjavi z drugimi državami res zelo malo denarja. Članice organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) so v letu 2011 namenile 13.528 evrov na študenta, Slovenija pa 9693 evrov. Na to težavo nas OECD že dolgo opozarja, predlaga pa nam uvedbo šolnin v kombinaciji s študentskimi posojili ter to, da visokemu šolstvu namenimo del denarja, ki gre zdaj za osnovne šole. Prerazporejanju denarja z osnovnih šol na fakultete je bil naklonjen tudi verjetni novi finančni minister dr. Dušan Mramor, ko je to funkcijo opravljal med letoma 2002 in 2004.

Do tega sklepa pridemo le z ozkim ekonomskim pogledom, opozarja dr. Zdenko Kodelja s pedagoškega inštituta. »Ukrepi, ki nam jih priporoča OECD, kot je zapiranje podružničnih in drugih manjših šol, manj učiteljev in nepedagoškega osebja ter več otrok v razredih, bi gotovo povečali učinkovitost porabe proračunskega denarja, a bi bržkone povzročili veliko škode,« opozarja. Tudi če ne opravimo analize posledic morebitnih takih ukrepov, jih je težko zagovarjati. Slovenske osnovne šole so namreč po številu učencev v razredu in razmerju med učenci in učitelji zelo blizu povprečju razvitih držav.

Šolstvo je kompleksen sistem in do povečevanje njegove kakovosti se ne da priti po bližnjicah.

Dekan pedagoške fakultete dr. Janez Krek poudarja, da so se sredstva, ki jih država namenja za izobraževanje, v zadnjih letih zmanjševala. »Če pogledamo, kaj sistem zagotavlja, se je kakovost v zadnjih letih konstantno slabšala. V popoldanskem bivanju na primer ni več pouka, ampak samo še varstvo. Združevali so oddelke in odpravljali manjše skupine,« našteva. »Že če bi se hoteli vrniti na prejšnjo raven, so potrebna dodatna sredstva.«

Brez dodatnega denarja ni mogoče izboljšati strukturnih razmer za delo v vrtcih in šolah, a nova vlada tega ne obljublja. Številni strokovnjaki priznavajo, da je načeloma res mogoče najti rešitev, ki bi povečala kakovost dela v šolah, ne da bi za to povečali sredstva, vendar bo iskanje te rešitve mučno delo.

Neugotovljena kakovost

Zatakne se že pri vprašanju, kaj sploh je kakovostno šolstvo. »Pogledi tu so si zelo različni, pogosto celo diametralno nasprotni,« pravi Kodelja. Na to najbolj jasno kažejo zasebni vrtci in šole, ki z otroki delajo povsem drugače kot javni, a že glede javnih ni mogoče najti enotnega mnenja ne v javnosti ne med strokovnjaki. »Za ene so dobre šole tiste, ki omogočajo individualno izbiro, za druge morajo zagotavljati, da bodo otroci dobro obvladali določena znanja in veščine, tretji poudarjajo vzgojo značaja, četrti zahtevajo utemeljenost na trdnih vrednotah, peti cenijo vsestransko razvijanje otroka …« našteva Kodelja.

To seveda ne pomeni, da se države, ki se tega zavedajo, ne posvečajo kakovosti šolstva in se ne ukvarjajo s tem, kako jo dvigniti. Seveda se, vendar oblikujejo jasna merila za kakovost ter modele, s katerimi jo ocenjujejo in zagotavljajo.

Na vprašanje, kakšno je kakovostno šolstvo, je v Sloveniji poskušala odgovoriti 520 strani dolga Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, ki jo je leta 2011 pripravila skupina pod vodstvom Janeza Kreka in je lahko v najslabšem primeru temelj za razpravo o tem vprašanju. V Sloveniji se je zataknilo pri drugem delu zagotavljanja kakovostnega šolstva, pri preverjanju kakovosti šol.

Hkrati z Belo knjigo je nastala 430 strani dolga knjiga Kakovost šolstva v Sloveniji, ki je pripravila predloge za uvedbo modelov samoevalvacije za vse ravni slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema, od vrtcev do fakultet. S temi modeli bi ves čas preverjali kakovost dela vzgojno-izobraževalnih ustanov in kakovost sistema, v katerem delujejo, s tem pa bi dobili tudi mehanizem za spodbujanje izboljšav. »Ali se je situacija od takrat kaj spremenila, lahko presodite sami,« pravi Živa Kos Kecojević, ki je uredila knjigo skupaj z nekdanjim ministrom dr. Slavkom Gabrom.

Med tistimi, ki obžalujejo, da se ni spremenilo nič, je tudi Ljubica Marjanovič Umek, ki je pri tem projektu pripravila predloge za sistem samoevalvacije v vrtcih. »Stroka je povedala, kako se to naredi. Šolska politika pa bi morala to uzakoniti ali dati v neki dokument,« pravi.

Ljubica Marjanovič Umek ve, da ni bližnjic. Ko je sodelovala v raziskavi o spodbujanju komunikacijske kompetence v slovenskih vrtcih, je ugotovila, da kakovostni slovenski vrtci dosegajo dober učinek pri otrocih iz manj spodbudnih okolij, ne povečajo pa komunikacijske kompetence pri tistih, ki jo krepijo že v svojih družinah. Zaradi te in drugih ugotovitev je lahko vzgojiteljicam priporočila subtilne spremembe, na primer, naj se več pogovarjajo z malčki, tudi ko ti še ne znajo govoriti. »Kako so to izvajale, ne vemo, ker jih nismo spremljali,« pove in poudari, da sta pri spremljanju kakovosti ključni dolgotrajnost in sistematičnost.

Slovenski vrtci so sicer na splošno ocenjeni kot najbolj kakovosten del slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema in tudi za strokovnjake iz drugih držav so pogosto vzor. Hkrati mednarodne primerjave ugotavljajo, da so slovenski vrtci tudi po razmerah, v katerih delajo, nadpovprečni. V Sloveniji je povprečno devet otrok na vzgojiteljico in te jim namenijo 1314 ur na leto, povprečji vseh članic OECD pa sta 14 oziroma 994. Tudi plače slovenskih vzgojiteljic so nad povprečjem OECD, kar ne velja za nobeno drugo raven izobraževanja.

Med delovnimi razmerami, ki seveda stanejo, in kakovostjo seveda obstaja povezava. A to ne pomeni, da se lahko pri ugotavljanju kakovosti ustavimo tu. Potrebne so temeljitejše analize.

O kakovosti slovenskih šol se na primer najbolj vneto razpravlja ob objavi mednarodnih testiranj osnovnošolcev in srednješolcev, na katerih slovenski otroci večinoma dosegajo nadpovprečne rezultate, razmere, v katerih se učijo, in sredstva, ki jih zanje namenja država, pa so večinoma povprečni ali podpovprečni.

Testi, kot je PISA, ki ga izvaja OECD, seveda niso kazalec kakovosti, ampak zgolj testiranje dela znanja učencev na določenih področjih. »PISA preverja zgolj del matematičnega, naravoslovnega in jezikovnega znanja. Dobri dosežki slovenskih učencev na teh testih so samo ena od nujnih sestavin dobre šole, nikakor pa ne zadoščajo za utemeljeno trditev, da so naše šole dobre,« opozarja Kodelja.

Med delovnimi razmerami, ki seveda stanejo, in kakovostjo seveda obstaja povezava. A to ne pomeni, da se lahko pri ugotavljanju kakovosti ustavimo tu.

Takšni testi sami po sebi ne morejo biti podlaga za kakršenkoli ukrep, in to tudi v primeru, če bi bil na področju šolstva naš edini cilj izboljšati dosežke na takih testih. Poleg rezultatov teh testov so namreč na voljo zgolj podatki o tem, kakšen je socialnoekonomski status testirancev in katero šolo obiskujejo. »Iz teh podatkov ne moremo ugotoviti, zakaj učenci na neki šoli berejo bolje kot na neki drugi. Za to so potrebne podrobnejše raziskave, na podlagi katerih bi vedeli, ali morajo na neki šoli kupiti boljše knjige, ali imajo v razredih preveč učencev ali kaj drugega,« poudarja Ljubica Marjanović Umek.

Da je ključen prav sistem samoevalacije šol, v katerega bi bile vključene vse šole, se strinja tudi Janez Krek. »S tem mora novi minister začeti takoj,« poziva.

Šele potem bomo ugotovili, kako v slovenskem šolstvu povečati kakovost. Res pa je, da se nam bo verjetno hkrati potrdilo, da to ni zastonj.

Odstotek BDP-ja, ki ga države namenijo za izobraževanje

Vir: OECD, podatki za leto 2010

Slovenija je po deležu bruto družbenega proizvoda, ki ga namenja za izobraževanje, podpovprečna, poleg tega pa je tudi ena redkih držav, v katerih ta delež v zadnjih letih pada. Čeprav smo med državami, kjer je zasebnih vložkov v izobraževanje malo, smo podpovprečni tudi po deležu javnih izdatkov, ki ga namenjamo za izobraževanje, in tudi po deležu, ki ga javni izdatki za izobraževanje predstavljajo v BDP-ju.