Katastrofalne posledice humanitarnih operacij

Zahod se ne bori proti ljudem, bori se proti pošastim

Bertolt Brecht je leta 1941 v svoj dnevnik napisal, da se je strategija spremenila v operacijo: sovražna država je po anesteziji »odprta«, saj je bila z največjo lahkoto očiščena, dezinficirana, zašita in tako naprej. Jeff Sparrow v Guardianu piše, da je bil to stari način vojskovanja. Danes so invazije bolj podobne socialnemu delu. Zahodne države se danes vedno borijo v imenu humanitarizma. VEČ>>

Za vsako novo humanitarno intervencijo je treba na primer najprej zatrditi, da je drugačna od prejšnje. Zunanji minister ZDA John Kerry je lani, ko je zagovarjal vojaško posredovanje v Siriji, trdil, da je njegov načrt drugačen od prejšnjih intervencij. Dejal je, da intervencija v Siriji ne bo enaka, kot je bila v Libiji. Ni pa omenil, da so Američani in njihovi britanski zavezniki napad na Libijo prodajali na enak način. Napad na Libijo po njihovih trditvah ni bil prav nič podoben napadu na Irak. Tudi napad na Irak je bil leta 2003 po besedah takratnega predsednika ZDA Georga Busha, tedanjega britanskega premiera Tonyja Blaira in takratnega predsednika avstralske vlade Johna Howarda, drugačen od vojne v Vietnamu.

Sedanji predsednik avstralske vlade Tony Abbott prav tako zagotavlja, da letošnja intervencija v Iraku nikakor ne bo enaka intervenciji leta 2003. Razmere so po njegovih besedah povsem različne, zdaj gre za »humanitarno posredovanje«. Natanko enako je leta 2003 pred napadom na Irak govoril Blair, danes vemo, kako se je končalo.

Trditve, da ne bo »enako kot zadnjič«, so posledica katastrofalnih posledic zadnjih humanitarnih intervencij, ugotavlja Jeff Sparrow. Posebej očitno to potrjuje primer Libije. Ob vseh trditvah, da je bila intervencija leta 2011 humanitarna, so libijske oblasti v zadnjih dneh bile prisiljene predati nadzor nad skoraj vsemi vladnimi poslopji v Tripoliju islamističnim tolpam. Od napada je Libija imela pet ali šest vlad, tamkajšnji konflikt ni več državljanska vojna, ampak je v povezavi z boji v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu regionalna vojna. »Povedano z drugimi besedami, se je nov model intervencije izkazal enako katastrofalen kot stari,« piše Sparrow.

Kako je lahko Islamska država tako hitro postala tako uspešna? Kako bi lahko bili samomorilski boji sekt v današnjem Iraku povezani z invazijo leta 2003 ali poznejšimi napetostmi v tej državi? Kakšen je bil vpliv odnosa Zahoda do Asadove diktature v Siriji? Ta vprašanja niso pomembna, dokler je vsaka nova misija za Zahod nov začetek – leto nič se začne tisti trenutek, ko začnejo padati bombe.

Zahod se danes ne bori proti ljudem, bori se proti pošastim, kreaturam, ki so tako zlobne, da mu nasprotujejo na skoraj ontološki ravni. Tony Blair je leta 2003 razlagal, da se svet sooča z novo grožnjo, to so nemiri in kaos, ki jih povzročajo brutalne države, ki imajo orožje za množično uničevanje, kakor Irak, ali ekstremistične teroristične skupine. Blair je trdil, da »vsi sovražijo naš način življenja, našo svobodo, našo demokracijo«. Danes predsednik avstralske vlade Tony Abbott o podpornikih Islamske države prav tako razlaga, da »nas sovražijo zaradi tega, kar smo, in kjer živimo«.

Kako bi nas lahko nekdo sovražil za to, kar počnemo? Kot da ne bi na podlagi laži izvedli morilsko invazijo, ki je pustila za seboj na stotisoče mrtvih in v državi sprožila spiralo konfliktov med sektami. Pisatelj Mark Twain je za eno od vojaških avantur v njegovem času dejal, da so bile laži, a povedane so bile z dobrim namenom, da smo bili zahrbtni, a samo zato, da bi iz očitnega zla nastalo resnično dobro. Te Twainove besede danes še bolj veljajo za Bližnji vzhod. Ja, mogoče je, da smo naredili slabe stvari, a z dobrim namenom, zato si to velikodušno odpuščamo. Na drugi strani naši sovražniki svoja grozodejstva izvajajo iz čiste zlobe. Kjer imamo mi politiko, imajo oni patologije, piše Sparrow.

Nadalje opozarja, da ni časa za razprave o preteklosti, kajti z misijo se mudi, saj se s humanitarnimi ukrepi vedno mudi. Čeprav kriza traja leta, jo je treba rešiti v trenutku, brez kakršnega koli obotavljanja. Novinar Simon Maloy na spletni strani Salon navaja razmišljanje ameriških neokonservativcev, ki pravijo, da je treba nujno ukrepati zoper katastrofo, ki so jo pomagali ustvariti, zato ni mogoče zapravljati časa za prerekanja, zakaj je do nje sploh prišlo. Sparrow pa dodaja, da »vedno prihajamo reševat nekoga in vedno ga pustimo v slabših razmerah«, ko to delo opravimo. Nekdanji zunanji minister ZDA Colin Powell je recimo po napadu na Afganistan izjavil, da se o pravicah afganistanskih žensk ne bodo pogajali. Ko bo po vsem Afganistanu zasijala svetloba, bodo ZDA zagotovile, da afganistanske ženske ne bodo samo dobile svoje mesto pod soncem, ampak tudi mesto v vladi, je obljubil Powell.

Kaj se je res zgodilo afganistanskim ženskam? Kaj se je zgodilo iraškim beduinom, ki so se v letu 2003 s podporo ZDA uprli Sadamu Huseinu? Kaj se je zgodilo ljudem v Bengaziju, ki so jih leta 2011 slavili svetovni voditelji? Je kdo slišal govoriti o njih, odkar je Libija vojno območje?

Sočutje Zahoda se večinoma konča s prvim tednom bombardiranja. Potem ko njegov humanitarizem povzroči novo generacijo beguncev, včerajšnje fotogenične žrtve postanejo grabežljivci, ki v čolnih, ki jih je treba ustaviti, neupravičeno rinejo k nam. Ob navidezni iskrenosti intervencij, gre visoka morala, ki jo zahodni politiki ves čas poudarjajo, z roko v roki z izredno lahkovernostjo, kako naj bi te misije delovale. Vplivni neokonservativec Bill Kristol je recimo pred nekaj dnevi vprašal, kakšna je lahko škoda, če pripadnike Islamske republike bombardiramo vsaj nekaj tednov in vidimo, kaj se bo zgodilo.

Leta 1941 so militaristi govorili o operaciji, današnji voditelji pa govorijo le o miru. Toda če pogledamo, kaj se dogaja v Iraku od leta 2003, se je težko izogniti Brechtovim besedam: Njihov mir in njihova vojna sta kot veter in neurje. Vojna raste iz njihovega miru.