Slovenija, humanitarna velesila

Kako Slovenija pomaga reševati evropski problem beguncev

Ali po novem tudi Slovenija dejavno pomaga pri reševanju evropskega problema beguncev in prosilcev za mednarodno zaščito?

»Slovenska ladja z morja rešila 237 beguncev,« je minuli teden poročala Slovenska tiskovna agencija (STA). Novica je hitro postala ena osrednjih tistega dne, z njo je nacionalna televizija začela tudi svojo osrednjo informativno oddajo. »Tovorna ladja Novo mesto slovenskega podjetja Splošna plovba iz Portoroža je v ponedeljek popoldne v Sredozemskem morju blizu Malte rešila 237 beguncev. Ladja z rešenimi begunci je trenutno na poti proti italijanskemu pristanišču Catania, kamor naj bi prispela danes popoldne,« je povedal predsednik uprave Splošne plovbe Egon Bandelj in dodal, da je begunce našel čoln malteškega reševalnega koordinacijskega centra. »Naša ladja je plula v bližini in dobila klic, naj pride na pomoč. Nato smo vkrcali begunce in trenutno jih peljemo do italijanskega pristanišča.«

Na premajhnem ribiškem čolnu s pokvarjenim motorjem se je med vsemi drugimi begunci iz Libije, Egipta, Sirije in Somalije gnetlo tudi devet otrok.

Lepo je brati takšne novice. Le da ima ta dve napaki. Prva je, da ne gre za »slovensko« ali za »našo« ladjo. Splošna plovba ima res ladje z imeni Nova Gorica, Bled, Bohinj, Kras, Portorož, Piran, Maribor, Celje, Kranj, Planica, Izola, Nanos in Slovenija, a formalno te ladje plujejo po liberijski, singapurski in po zakonodaji Marshallovih otokov, podjetje Splošna plovba pa je po privatizaciji leta 2007 pristalo v večinski lasti nemškega ladjarja Petra Döhleja. Razen imen ladij ima Splošna plovba, ki je nekoč veljala za simbol Slovenije kot pomorske države, zelo malo skupnega z državo. Še celo davkov ji ne plačuje. V skladu z evropsko zakonodajo ladjarji namreč ne plačujejo davka na dobiček, ampak zgolj davek na tonažo, ta pa je lani znašal, kot so sporočili iz finančne uprave, le 43 tisoč evrov.

Pa tudi vtis, da je začela naša država dejavno sodelovati pri reševanju evropskega vprašanja beguncev, je napačen. Slovenija več denarja vloži v promocijo te humanitarne politike kot v dejansko reševanje problema. Tako lahko recimo razumemo tudi nedavno odločitev obrambnega ministrstva, ki je s pozornost zbujajočo akcijo vojaško ladjo Triglav konec minulega leta za mesec in pol posodilo Italiji za iskanje in reševanje beguncev v okviru akcije Mare nostrum. Pomislimo: gre za 45 milijonov evrov vredno ladjo, katere vzdrževanje nas vsako leto stane skoraj milijon evrov, država pa iz proračuna na leto za oskrbo migrantov namenja polovico tega zneska, približno 600 tisoč evrov. Poleg tega je Slovenija leta 2012 zaradi varčevanja prosilcem za mednarodno zaščito med drugim odvzela tudi brezplačno pravno pomoč na prvi stopnji.

Slovenija seveda ni humanitarna (vele)sila. Eyachew Tefera iz Afriškega inštituta, ki že nekaj let izvaja projekte, namenjene vključevanju prosilcev za mednarodno zaščito, pravi, da se je sicer skrb države za to skupino ljudi zadnja leta izboljšala. Lani je recimo Slovenija podelila status begunca že 25 osebam. V primerjavi z obdobjem do leta 2007, ko tega statusa tako rekoč ni podeljevala, gre morda res za 2500-odstotni napredek, a če se primerjamo z beguncem najbolj naklonjeno državo, s Švedsko, nas tako rekoč ni: Švedska, ki ima sicer štirikrat več prebivalcev, je recimo lani podelila 6750 statusov ali 270-krat več kot Slovenija. Res je, da je kot cilj Švedska veliko bolj zaželena od naše države. A nekateri slovenski ukrepi so vendarle že absurdni. Država je recimo leta 2013 zaradi varčevanja beguncem znižala tudi mesečno žepnino. Begunci, ta verjetno najbolj ranljiva skupina, po novem od nje ne dobivajo več 20 evrov na mesec, ampak le še 18 evrov.

Za njihovo integracijo namenjamo toliko denarja, kolikor očitno stane nafta, ki jo v enem dnevu porabi naša bojna ladja. Toliko o navdušenju nad slovenskim reševanjem beguncev.