Joško Prinčič

Opozarjate, da je z začetkom novega šolskega leta slovensko šolstvo v Italiji zašlo v hudo krizo. Kaj se dogaja?

Z uvedbo določil zaščitnega zakona je bil vzpostavljen slovenski oddelek pri šolskem uradu Furlanije - Julijske krajine, ki ima sedež v Trstu. Prej sta bila za slovenske šole v Italiji pristojna dva urada, v Gorici in Trstu. Devet zaposlenih je usklajevalo in načrtovalo upravne in pedagoške dejavnosti. V novem oddelku je delo dobilo sedem ljudi, nekateri za polovični delovni čas. To je manj zaposlenih, kot jih predvideva zaščitni zakon. Goriški šolniki so izgubili tudi center, kjer so dobivali vse potrebne informacije. Pouk ni ohromljen, je pa vse preostalo, vsa administracija.

Ali bo oddelku, na katerega je bilo premeščeno celotno upravljanje, uspelo opraviti vse naloge, ki sta jih pred tem dva urada?

Bojimo se, da ne. Pa ne zato, ker bi bili nestrokovni, ampak ker jih je preprosto premalo. Oddelek mora dobiti kadrovsko strukturo, s katero bi lahko pokril vse potrebe, ki so obstajale že pred spremembo. Za nas je nujno, da se ohrani izpostava v Gorici, ki lahko služi tudi Benečiji. Nekdo iz Špetra lažje pride do Gorice kot do Trsta.

Pravite, da so kadrovsko podhranjene tudi šole. Nekateri ravnatelji vodijo kar dve hkrati.

V Trstu je devet zavodov, ki imajo osem ravnateljev. V Gorici imamo štiri zavode, med temi sta dve večstopenjski šoli z več kot 700 oziroma več kot 600 učenci, v Benečiji še enega, vse skupaj pa vodita dve ravnateljici in en ravnatelj iz Trsta. Težko je voditi dve šoli naenkrat. Zato bi moralo italijansko ministrstvo za izobraževanje čim prej razpisati natečaj za nove štiri ravnatelje. Idealno bi sicer bilo, da bi lahko o tem avtonomno odločali na ravni deželnega šolskega urada in nam ne bi bilo več treba izvajati ukrepov, ki zadevajo vsedržavno šolstvo.

Kritični ste tudi do tega, da slovenske šole v Italiji že vrsto let nimajo šolskega nadzornika. Kakšna je vloga teh nadzornikov?

Njihova funkcija je didaktično usklajevanje problemov naših šol. Samo šolski nadzornik je tisti, ki lahko preveri, ali šola deluje dobro, in lahko posreduje, če pride do notranjih konfliktov. Res je nadzornikov vse manj tudi v italijanskem šolstvu, a mi nimamo niti enega, že deset let. Ni torej osebe s pregledom nad celotnim slovenskim šolstvom v Italiji.

Omenjate še, da vaš sindikat ne uživa istih ugodnosti, kot jih sorodni italijanski. Kako to?

Italijanski šolski sindikati imajo glede na število izvoljenih predstavnikov v enotnih sindikalnih predstavništvih na šolah pravico do osebja, ki je oproščeno pouka in dela samo za sindikat. Mi imamo izvoljene predstavnike, a pravice za osebje nimamo. Vse delamo prostovoljno, zato ne moremo ponuditi storitev, ki jih lahko sindikat z zaposlenim osebjem. Če bi bili kot sindikat polnopravno priznani, kar bi po zaščitnem zakonu morali biti, bi nam pripadal vsaj en stalni sindikalist.