Resnica o Patrii

Tožilstvo je ustavilo pregon finskega novinarja Magnusa Berglunda, ki so ga preganjali na predlog Janeza Janše tudi po tem, ko je bil Janša pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki mu ga je Berglund očital v dokumentarnem filmu Resnica o Patrii.

Pregon oziroma sodna preiskava je ustavljena, ker tožilstvo ni našlo znakov kaznivega dejanja, Janša pa se je očitno odločil, da sam pregona ne bo nadaljeval, čeprav zakon to možnost dopušča. Verjetno gre za čisto racionalno odločitev, pravdanje je draga stvar, še posebej, če je izid vnaprej predvidljiv, ker tožilstvo ni našlo dokazov o obstoju kaznivega dejanja, pa še kazenski postopek bo v teh dneh zastaral.

Je pa zato še vedno odprta odškodninska tožba, ki jo je zoper Berglunda vzporedno s kazensko zadevo vložil Janša. Na prvi stopnji je tožbo dobil (sodišče je določilo, da morata novinar in finska televizija Janši izplačati 15 tisoč evrov odškodnine), a je višje sodišče sodbo razveljavilo in Janši naložilo plačilo 28 tisoč evrov sodnih stroškov. Zadeva še ni pravnomočna.

Kar se tiče kazenskega pregona finskega novinarja, ki je bil po pol desetletja ustavljen, se velja spomniti, da se je že tožilka (Katarina Bergant), ki ji je bil spis na začetku dodeljen po avtomatizmu, odločila zavreči pregon v tej zadevi, ker ni našla znakov kaznivega dejanja. Še preden je to lahko storila, ji je bil spis po navodilih z vrhovnega državnega tožilstva (tedaj ga je vodila Barbara Brezigar) odvzet in dodeljen drugemu tožilcu, za kar je javnost (in z njo tedanji pravosodni minister Aleš Zalar) izvedela po naključju. Zalar je potem zaradi tega zahteval pravosodni nadzor poslovanja ljubljanskega okrožnega tožilstva. Po nekajtedenskih težavah (nadzor je preprečevala Brezigarjeva) je nadzor razkril nenavadno, če ne celo nezakonito prakso predodeljevanja zadev in druge načine vplivanja tožilskih šefov na odločitve tožilcev, ki naj bi bili pri odločanju v konkretnih zadevah po ustavi samostojni in neodvisni …