Meta Grgurevič, umetnica

Instalacija (in performans) Galanterie Mécanique, ki jo je lani skupaj z Uršo Vidic in vrsto sodelavcev (Jaša, Bowrain, Kalu, Nina Fajdiga, Leja Jurišič, Nika Ravnik in drugi) postavila v okviru Svetlobne gverile v galeriji Škuc, je bila pravzaprav vrhunec njenega dotedanjega raziskovanja na področju prepleta umetnosti in tehnologije. V tem prepletu jo najbolj zanima mehanika giba.

Galanterie Mécanique je bila »Gesamtkunstwerk«, torej celostna umetnina, prek katere je s plesom, glasbo in filmom raziskovala to prepletanje. »Vsi elementi performansa so bili v popolni sinhronizaciji povezani v zvočno-vizualno celoto. Najina ideja je bila, da se gibanje strojnega mehanizma prenese na človeško telo v obliki Gesamtkunstwerka, kot sistema, ki združuje hierarhijo in uigrano sožitje vseh elementov, mehaničnih in človeških. Vsak element le z natančnim in predanim upravljanjem svoje funkcije in v povezavi z drugimi ustvari solidaren učinek gibanja in šele tako popolno sliko.«

Temeljno vsebinsko izhodišče projekta je film Moderni časi (Modern Times) Charlieja Chaplina. V njem Chaplin ironizira industrializacijo in oblike fordistične produkcije, umetnici pa sta v kontrastu s filmom predstavili drugačno vizijo sodelovanja med ljudmi, ki ga uteleša sodelovanje med različnimi umetniki v projektu. Pravzaprav gre za njun odgovor na atomizacijo sodobne družbe.

Gibanje jo je zanimalo že od otroštva. Poskusila se je v mnogočem, saj so starši spodbujali njeno kreativnost. Po osnovni šoli je obiskovala oblikovno šolo, da bi se posvetila umetnosti, ki ji omogoča »svobodno izražanje, svobodo pri izbiri tematike in ne nazadnje svoboden delovni čas«. Med študijem na Likovni akademiji v Benetkah – najprej je študirala dekoracijo, nato pa slikarstvo – je spoznala, da svoboda ni dana sama po sebi, ampak se je treba zanjo boriti, kar pomeni vstopiti v realni svet umetnosti, kjer imajo besedo tudi galeristi in sponzorji ...

Že med študijem je z Jasmino Cibic, Maro Ambrožič in Mary Favaretto delovala v umetniškem kolektivu Passaporta, v katerem so bolj ali manj skozi resno igro umetnosti, preoblečene v uniforme, tematizirale tranzitne prostore. Po razpadu skupine je začela razvijati samostojne projekte ter ohranila tradicijo sodelovanja z ustvarjalci z različnih področij.

Leta 2012 je za tri mesece odšla na Finsko in se povrnila k raziskovanju umetnosti v povezavi s tehnološkim napredkom in procesom materializacije (znanstvene in umetniške) ideje. Po vrnitvi domov je nastal projekt Lucid Dreams, v katerem je na temelju zamisli ruskega arhitekta in slikarja Vladimirja Tatlina o letečem stroju, ki bi ga poganjalo le človeško telo (sanje o osvobojenem letečem proletariatu), Teslovih idej o brezplačni elektriki za vse in govora Charlieja Chaplina v filmu Veliki diktator, kjer je opozoril, da je treba znanje človeštva uporabiti za boljši svet, nakazala, da je »včasih dovolj, da idejo za dobrobit človeštva materializiraš v umetniški podobi ali govoru, da bi se ohranila za prihodnje čase, ko jo bo morda mogoče uresničiti«.

Da bi se še bolj poglobila v preplet tehnologije in umetnosti, v zadnjih letih sodeluje s strojnim tehnikom Francetom Petačem. V njegovi delavnici so nastali številni stroji, med drugim: Galanterie Mécanique, Stroj za lebdenje, ki ga je razvijala s finskim matematikom Ottom Urpelainenom v sklopu projekta Crystal C. avtorja Jaše, projekt Escapement, ki je bil leta 2013 predstavljen na razstavi nominirancev nagrade OHO ...

Zadnjih devet mesecev snuje scenografijo za baletno priredbo Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Kinetična scenografija, ki nastaja v sodelovanju z Jašo, bo v konstantnem spreminjanju simbiozno povezana s koreografijo, glasbo, kostumi in lučjo.