Interpol: El Pintor

+ + + +

Postpunk, glasbeni žanr, ki je zaznamoval osemdeseta leta prejšnjega stoletja, je v prvem desetletju novega tisočletja doživel revival. Svetovnemu občinstvu so se takrat predstavili številni bendi, ki so odkrito koketirali z britanskim novim valom.

V to zgodbo sodijo tudi glavni newyorški predstavniki tega žanra v novem tisočletju, zasedba Interpol, ki se je leta 2002 predstavila s prvencem Turn on the Bright Lights, zaradi katerega so jo glasbeni kritiki primerjali s skupinami Joy Division, Echo & The Bunnymen in celo The Smiths. Zato si je počasi pridobila sloves enega izmed najpopularnejših newyorških indie rock bendov, zlasti po izdaji drugega albuma Antics (2004).

Kitarski rock, zaznamovan z atmosferičnimi zvoki, trdno ritem sekcijo in sugestivnim baritonskim vokalom pevca Paula Banksa, je v marsičem res spominjal na zlato obdobje britanskega postpunka. Vnovična priljubljenost tega žanra pa je skupino pripeljala do kratkotrajne pogodbe z multinacionalko, pri kateri je izdala album Our Love to Admire (2007).

Takrat so se začeli interpolovci bolj posvečati tudi samostojnim projektom, to pa je bilo močno čutiti na naslednjem, nekoliko slabšem albumu Interpol (2010), ki je nastal že brez enega od ustanovnih članov, basista Carlosa Denglerja. Kljub govoricam o razpadu skupine je Interpol takrat z nadomestnim basistom odšel na veliko turnejo (leta 2011 se je ustavil tudi v ljubljanskih Križankah), medtem pa so začele nastajati nove skladbe.

Zdaj so pred nami rezultati in ti so, štiri leta po zadnjem studijskem albumu, presenetljivi. Interpol se je vrnil kot studijski trio, saj je vlogo basista na novem albumu El Pintor prevzel kar frontman Paul Banks. Skupaj s kitaristom Danielom Kesslerjem in bobnarjem Samom Fogarinom so torej sami poiskali smernice, na podlagi katerih naj bi skupino popeljali v svetlejšo prihodnost. In kot je čutiti ob poslušanju novega albuma, jim je to očitno uspelo, kajti igrive kitare, trdna ritem sekcija, Banksov vokal in hiter tempo vseh skladb nas spomnijo na njihovo najplodnejše obdobje, na čas prvih dveh albumov. Najpomembneje pa je, da je album veliko bolje zasnovan od prejšnjega.

Vse kaže, da se Interpolu raziskovanje lastne glasbene zapuščine precej bolj obrestuje kakor brskanje po glasbeni zapuščini drugih glasbenikov. Pri tem najbolj presenečata Banks z vokalom, ki ga v komadu My Blue Supreme elegantno spremeni v odličen falzet, in Kessler, ki s kitarami določi osnovno zvočno sliko albuma.

Interpol se z oziranjem v lastno preteklost predstavi kot uigrana skupina z zgrajenim in dodelanim glasbenim izrazom, kot trio pa deluje izrazito sveže in optimistično. El Pintor je zagotovo njegov najboljši diskografski dosežek v zadnjih desetih letih.