Will Martin

»Hrane je dovolj. Revščine je preveč.«

Dr. Martin je avstralski agrarni ekonomist, ki pri Svetovni banki v Washingtonu vodi raziskovalni oddelek za kmetijstvo in razvoj podeželja. Je eden največjih svetovnih strokovnjakov za vprašanja globalnih prehranskih politik in boja proti revščini.

Za začetek naivno in preprosto vprašanje. Zakaj je na svetu še vedno toliko lačnih?

Temeljna težava v številnih revnejših državah je, da je veliko ljudi vključenih v aktivnosti z zelo nizko produktivnostjo. Sploh je to značilno za kmetijstvo. Poleg tega je v teh državah pogosto na voljo majhna količina obdelovalnih površin na prebivalca. Nizka produktivnost z omejeno površino pa pomeni nizke dohodke.

Kako se je treba spoprijeti s tem?

Kmetijska produktivnost je ključna. Če vam z vpeljavo novih sort in drugimi izboljšavami uspe zvišati prihodke kmetov, jih s tem dvignete iz revščine. Poleg tega večja produktivnost pri proizvodnji hrane pomeni, da se cena hrane zniža. Najrevnejši porabijo kar tri četrtine prihodkov za hrano. Znižanje cen hrane ima tako lahko velikanski vpliv na njihov razpoložljivi dohodek.

Aziji je s tako imenovano zeleno revolucijo v zadnjih desetletjih uspelo občutno povečati produktivnost v kmetijstvu. Zakaj Afrika zaostaja?

Azija je imela to srečo, da je bilo pogosto treba poiskati le eno produktivno sorto, ki je ustrezala velikim območjem in jo je bilo mogoče na hitro vpeljati. Več milijonov kmetov je lahko naenkrat povečalo produktivnost in se rešilo iz revščine, cene hrane pa je to potisnilo navzdol. Vpeljava nove sorte v Gangeški nižini v Indiji lahko na primer prinese ogromno povečanje količine pridelka.

V Afriki so kmetijsko-okoljske razmere precej zahtevnejše, zato je treba iskati veliko novih sort, ki bi ustrezale različnim lokalnim razmeram. Potrebnih je dosti več inovacij. Kljub temu se tudi v Afriki veliko dogaja. Pridelek koruze se je po dolgoletnem stagniranju začel povečevati, z vpeljavo riža so se ponudile nove možnosti ... A dejansko je iskanje rešitve bolj zapleteno kot v Aziji.

Pa lahko Afrika nekoč postane globalni kmetijski velikan?

Vsekakor. Na svetu obstajata le dve območji, kjer še imamo velike »zaloge« neizkoriščene kmetijske zemlje. Eno je Južna Amerika, drugo Afrika. Povečanje obdelovalnih površin ob hkratnem povečanju produktivnosti lahko prinese velikansko povečanje pridelka.

Velik obseg obdelovalnih površin, ki so na voljo ponekod v Afriki, je do zdaj sicer oviral napredek, kar je zanimiv paradoks. Primitivne oblike kmetovanja s požigalništvom so v takih razmerah zgledno produktivne z majhnim vložkom. Ko preidete na intenzivnejše oblike kmetovanja in iste površine obdelujete več let zapored, se morate naenkrat spoprijeti z izčrpanostjo prsti in s plevelom, to pa lahko vsaj začasno celo zmanjša produktivnost.

Zadnja leta smo bili priča dvema večjima podražitvama hrane na svetovnem trgu. Bodo cene hrane v prihodnosti zagotovo naraščale?

Napovedovanje je vedno težko, še posebej, če govorimo o prihodnosti. Obstajajo nekateri pomembni dejavniki, ki potiskajo cene navzgor. V zadnjem času se rast povečevanja pridelka upočasnjuje. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo na globalni ravni dosegali dveodstotno letno rast pridelka, to pa je pomembno vplivalo na zniževanje cen hrane. Te so se sicer, če verjamete ali ne, več kot stoletje zniževale za približno odstotek na leto. Vmes je bilo le nekaj kratkotrajnih obdobij rasti. A na prelomu tisočletja so začele cene rasti. Bazen prelomnih inovacij v kmetijstvu smo izčrpali, hkrati pa zmanjšali vlaganja v raziskave in razvoj.

Zakaj?

Poglejte na primer Evropo. Vaša glavna težava ta trenutek so presežki hrane na trgu. V takem položaju prednostna naloga odgovornih pač ni bila vlaganje v povečevanje pridelka. A tak odnos se je po letu 2000 obrnil proti nam v obliki manjše rasti pridelka in zviševanja cen. K cenovnim pritiskom so sicer izdatno pripomogli tudi nekateri nepredvideni dogodki. Kdo bi pričakoval, da bodo ZDA kar 40 odstotkov pridelka koruze namenjale za proizvodnjo biogoriv? Prav ta preskok je po mojem ustvaril možnosti za občutno naraščanje cen hrane, ki smo mu bili priča, saj je močno zdesetkal ameriške zaloge. Cene hrane so po navadi precej stabilne, ker lahko dobre in slabe letine uravnotežite s povečevanjem in zmanjševanjem zalog. Ko so zaloge majhne, pa lahko trg postane zelo nestabilen.

Na globalnem prehranskem trgu sicer obstaja problem kolektivnega ukrepanja. Ker lahko zvišanje cen hrane izjemno negativno vpliva na revščino, se države na zvišanje cen na globalnem trgu pogosto odzovejo z omejitvijo izvoza in/ali znižanjem carin na uvoz. S tem si prizadevajo ublažiti vpliv zvišanja cen na prebivalce. A ko to stori veliko držav, se cene hrane na globalnem trgu dodatno zvišajo. Ko eden od gledalcev na stadionu vstane, da bi bolje videl tekmo, so to prisiljeni storiti tudi vsi za njim. Nazadnje vsi stojijo, nihče pa ne vidi nič bolje kot prej. Dodatna težava je, da niso vsi gledalci enako visoki. Ko stojijo, pridejo razlike v višini precej bolj do izraza. Moja poanta je, da zaradi sebičnih vzgibov držav nazadnje praviloma najbolj trpijo najrevnejše.

Zakaj po vašem ljudje tako odločno nasprotujemo obravnavanju vode kot komercialne entitete, brez težav pa se sprijaznimo s trgovanjem in z borznimi špekulacijami s hrano?

Ko gre za hrano, je po mojem odprto trgovalno okolje izjemno pomembno. Če bi si vsaka država prizadevala za samozadostnost pri preskrbi s hrano, bi živeli v izjemno dragem in neprijaznem svetu. Vsaka država doživlja nihanja količine pridelka. Ta je vsako leto odvisen od podnebnih in drugih razmer. Če bi država, ki skuša ostati samozadostna, želela ohranjati nespremenjene cene hrane, bi bila to izjemno zahtevna naloga. Potrebne bi bile gromozanske rezerve za blaženje morebitnih katastrofalnih letin. Če pa imamo globalno trgovino s hrano, je spreminjanje cen odvisno od spreminjanja svetovnega pridelka in rezerv, zaradi česar je cena veliko stabilnejša. Poleg tega so seveda različne države različno primerne za kmetijsko dejavnost in imajo različen obseg kmetijskih površin na prebivalca. Iz tega izhaja, da se mi zdi vsaj deloma smiselno tudi trgovanje z vodo. Kar zadeva dostop do vode, obstajajo med državami prav tako velike razlike.

V razvitem svetu je vse opaznejše vračanje k lokalno pridelani hrani ali vsaj želja po tem. Lahko to vpliva na obseg svetovne trgovine?

Sveža lokalna zelenjava in sezonsko sadje sta nekaj krasnega. Dejansko so ljudje bolj pozorni na izvor hrane kot pred leti, ko so bili pripravljeni sprejeti vse, kar se je pojavilo na trgu. Lokalizacija je zanimiva usmeritev, a je po mojem ni smiselno zapovedovati z zakoni in predpisi. V takih primerih smo že blizu težavam v zvezi s samopreskrbo, ki sem jih omenjal prej. Uvoz hrane je včasih preprosto logičnejši in dejansko lahko tudi prijaznejši do okolja. Za Evropo je na primer veliko smiselneje, če uvozi nekaj paradižnika, ki je z naravno toploto sonca zrasel v Severni Afriki, kot da ga proizvaja v ogrevanih rastlinjakih.

Koliko ljudi je dejansko lačnih zaradi pomanjkanja hrane, koliko pa preprosto zato, ker si je ne morejo privoščiti?

Dejansko je kritični pogoj dostop do hrane. Ponudbe je več kot dovolj. Vsaj za zdaj. Če rast proizvodnje ne bo dohajala rasti prebivalstva, bomo doživeli dodatno zviševanje cen.

Koliko lahko k izboljšanju globalne preskrbe s hrano pripomore zmanjševanje količine zavržene hrane?

Če manj hrane zavržete, je imate efektivno več na voljo, s tem pa se znižajo cene. A pomemben je še en element. Odstotek zavržene hrane je v razvitih državah in v državah v razvoju približno enak. Toda v državah v razvoju je to predvsem posledica neprimernih načinov shranjevanja.

Katera je pomembnejša prvina naraščanja globalnih potreb po hrani – naraščanje prebivalstva ali spreminjanje prehranskih navad?

Vsekakor bosta še nekaj časa pomembna oba. Rast prebivalstva je v nekaterih delih sveta, predvsem v Afriki, še zelo hitra. A če nam na teh območjih uspe doseči trajno gospodarsko rast, bo spreminjanje prehranskih navad vse pomembnejše. Ljudje z naraščanjem prihodka posegajo po raznolikejši hrani, predvsem po živalskih proizvodih, ti pa so žal zelo neučinkoviti z vidika porabe kmetijskih pridelkov za krmo. In to naraščanje potreb se z naraščanjem prihodka ne upočasni vse do ravni dohodkov, na kateri je zdaj recimo Slovenija.

Povsod po svetu vse manj kmetov prideluje hrano za vse več ljudi. Kje se razvoj v tej smeri konča? Pri peščici multinacionalk?

Ta smer razvoja je sestavni del napredka. V najrevnejših državah se s kmetijstvom ukvarja od 70 do 80 odstotkov delovne sile. Ko začne produktivnost naraščati, je za zadovoljitev potreb prebivalstva potrebnih vse manj kmetov in nazadnje je za zadovoljitev vseh potreb po hrani, morda celo za ustvarjanje presežka potrebnih le nekaj odstotkov ljudi, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Ta smer razvoja je torej nekaj, kar moramo ceniti in česar se moramo veseliti, ne pa problem. Tudi v razvitih državah še vedno prevladujejo družinske kmetije in ne vidim prihodnosti, kjer bi se pridelava hrane zgostila v en sam velik monopol.